Kolumnistka Ana Mesec o čustvih in kako jih uporabiti sebi v prid!
Zbudiš se na dan tekme, zunaj sije sonce, počutiš se naspano in spočito. Zajtrk v hotelu je absolutno slasten, na meniju je prav tvoja najljubša jed. Do odhoda v dvorano imaš še veliko časa in v miru začneš ustvarjati svojo plesno frizuro ter se naličiš, kar vse poteka gladko in brez zapletov. Časa je dovolj, urejen/-a si popolno. Ko prideš v plesno dvorano, zaslišiš svojo najljubšo glasbo, osvetlitev parketa pa je natanko taka, kot si ti želiš. Na ogrevanju čutiš, da tla nič ne drsijo, ampak so povsem pravšnja za tvoje plesne čevlje. Ja, seveda (smeh). Sanje vsakega plesalca, ki pa žal nikoli ne bodo postale resničnost. Čeprav se vsak verjetno zaveda, da nas, ne le na dan tekme, ampak prav vsak dan v življenju obkroža mnogo zunanjih dejavnikov, na katere pač nimamo vpliva in jih ne moremo nadzorovati, nas majhne situacije, ki se ne odvijajo po naših pričakovanjih, hitro lahko vržejo s tira. Še posebej takrat, ko smo zavedno ali nezavedno pod stresom. Stvari nas hitreje ‘trigirajo’ in v nas se zbudijo čustva, s katerimi na dan tekme resnično ne želimo imeti opravka. Od tega, da ponoči slabo spimo, ker je jogi v hotelu pretrd, da se nam plesna frizura, preden jo zaključimo, trikrat podre, da zjutraj dobimo nepričakovano sporočilo, ki nas spravi v slabo voljo itd. Stvari, ki nas zmotijo, so lahko res majhne in se jih mogoče sploh ne zavedamo, jih pometemo pod preprogo, dokler se jih ne naloži toliko, da nas začne zvijati v trebuhu ali v prsih in se sprašujemo, kaj se nam dogaja.
Na prste ene roke lahko naštejem tekme, kjer je od jutra do večera vse potekalo skoraj tako, kot sem si zamislila, in je bilo zelo malo stvari, ki bi me v dnevu zmotile. Zato je bila zame v procesu priprave že od nekdaj poleg fizične pripravljenosti skoraj ključnega pomena tudi čustvena inteligenca, ki se jo še danes učim. Vedno sem bila zelo senzitivna in čustva so me hitro lahko podrla, ker z njimi nisem znala sodelovati. Ni mi bilo jasno, kako naj odplešem tekmo na dan, ko sem v sebi čutila strah, jezo ali žalost, in velikokrat se je zgodilo, da sem v takih situacijah čustva pač poskušala ‘požreti’ in sem se z izkušnjami naučila zaigrati prav lepo fasado, ki je po mojem mnenju ustrezala nekemu plesu ali situaciji. Pa čeprav sem sama vedela, da ne glede na to, kako dober je igralec na odru, lahko človek hitro začuti, ali je zares iskren ali se pretvarja. Ja, veliko je bilo pretvarjanja, prvič zato, ker s čustvi nisem znala upravljati, in drugič zato, ker me je bilo sram pred občinstvom pokazati, kaj zares čutim. Zdelo se mi je, da na tekmi pač ne moreš biti žalosten ali v strahu, ker je to treba skriti, da se pokažeš kot samozavesten in odločen. A hkrati se je ta potlačitev videla tudi v mojem gibanju, pa čeprav tega morda nekdo, ki me ni osebno poznal, na prvi pogled ni zavestno zaznal.
Spomnim se, da mi je enkrat eden od trenerjev svetoval, naj svoja čustva uporabim kot inspiracijo, da naj jih uporabim kot gorivo za svoj ples. Nisem ga povsem razumela, kaj misli. Zdelo se mi je nekako neizvedljivo in hkrati sem začutila kar nek odpor do tega. Ker sem se zavedala, da to pomeni deliti z ljudmi nekaj, kar je zelo osebno, intimno, deliti z njimi odprtost, ranljivost. Ne, ne, ne, to je preveč tvegano, za to potrebuješ veliko poguma. Včasih mi je celo uspelo, ampak samo če sem imela dober dan. Veselje, sproščenost, razigranost …te občutke mi je bilo lažje deliti, ker sem nekako vedela, da bodo sprejeti. Res pa je, da sem že takrat včasih začutila, da imajo čustva v meni zares veliko moč, da mi lahko dajo veliko energije in me ponesejo v višave, če jim to dovolim, ali pa me, če jih obrnem proti sebi, zabijejo v tla in zakopljejo v zemljo. Tudi ko sem gledala druge plesalce in plesalke, mi je pogled vedno zastal pri tistih, ki so bili v plesu iskreni in v stiku s svojimi čustvi. Ganilo me je, ko sem začutila, da z mano delijo neko globljo resnico, nekaj, kar se ne da opisati z besedami, ampak se lahko samo čuti. In prav zares se strinjam s pregovorom, ki je bil pripisan mnogim avtorjem, med drugim pa tudi Mayi Angelou, ki pravi: “Naučila sem se, da bodo ljudje pozabili, kaj si rekel, pozabili bodo, kaj si naredil, ampak nikoli ne bodo pozabili občutka, ki si ga delil z njimi.” Še danes se najbolj spomnim plesalcev, ob katerih mi je zastal dih in so se mi orosile oči, ko sem jih gledala plesati. O njihovi tehniki se ne spomnim prav ničesar.
Danes mi počasi postaja jasno, kako se pogovarjati s svojimi čustvi in kako jih uporabiti kot inspiracijo. Odkrivam, kako se lahko čustvom predam, ne da se v njih izgubim ali ostanem brez zavedanja. Fascinira me, kako je možno obrniti jezo v odločnost in entuziazem, žalost v hrepenenje ali nežnost, in kako je s čustvi življenje bolj pisano, če jim dovolim, da se izrazijo takšna, kot so v svojem bistvu.
