Kolumnistka Ana Mesec razmišlja o izzivih v plesnih odnosih!
V enem članku sem že pisala o odnosu med plesalcem in plesalko, a to je tako obširna tema, da bi o njej lahko napisala knjigo. V svoji karieri sem imela tri plesne partnerje. S prvim sem začela plesati nekje pri sedmih letih, če se prav spomnim, in sem z njim plesala približno dobro leto, mogoče dve. Potem sem plesalca zamenjala, in z drugim sem plesala skoraj osem let. Po tem uspešnem partnerstvu sem bila nekaj mesecev brez plesalca, potem pa spet začela novo plesno partnerstvo, ki je trajalo pet let. Čeprav v tem času v bistvu nikoli nisem imela resnega partnerja v zasebnem življenju, sem praktično od sedmega leta naprej skoraj večino svojega življenja preživela v odnosu, ki je v mnogih vidikih zelo podoben zakonu.
Pred kratkim sem se o tem pogovarjala z enim od plesalcev, ki so že pred nekaj leti končali plesno kariero. Strinjala sva se, da nama je ples, poleg koordinacije in vsega plesnega znanja, dal tudi res veliko lekcij in znanja na področju medčloveških odnosov, ki nama prav pridejo še danes v neplesnih odnosih. Čeprav je plesni odnos včasih lahko naporen, kot je lahko naporen katerikoli odnos, ki ga imamo z drugimi ljudmi, sem se na podlagi vseh izkušenj in ‘napak’ v plesnem partnerstvu naučila nekaj zares pomembnih pravil, ki brez izjeme še danes veljajo. Čeprav priznam, da med svojo aktivno tekmovalno kariero mnogo od teh pravil niti sama nisem upoštevala ali jih pač takrat še nisem ozavestila, jih danes delim v tem zapisu, da bodo morda prišla prav plesalcem, ki se ukvarjajo z izzivi v svojih plesnih odnosih.
Naš plesni partner je vedno naše ogledalo. Vse, kar nas moti pri našem plesnem partnerju, pravzaprav izvira iz nas samih. Če plesalec stalno govori, da je plesalka težka in se je ne da voditi, potem ima to veliko opraviti tudi s plesalcem. Če se plesalka pritožuje, da jo plesalec slabo vodi, ima to veliko opraviti z njo. Ja, v odnosu sta vedno dva, in tudi takrat, ko se nam res zdi, da je vse narobe samo na drugi strani, je dobro najprej pogledati vase. Preden odpremo usta in na drugega kažemo s prstom, je dobro najprej pomesti pred svojim pragom in ozavestiti, če lahko mi sami kaj izboljšamo, da bo neka plesna figura tekla bolj gladko na primer. In skoraj vedno bomo ugotovili, da je tudi pri nas samih še veliko prostora za napredek.
Naš plesni partner ima svojo perspektivo, mnenje in svobodno voljo, da se ne strinja z nami. Tudi če človeku, ki nam stoji nasproti, do najmanjše podrobnosti razložimo svoj pogled na neko situacijo, še vedno obstaja možnost, da nas ta človek ne bo popolnoma razumel. Ker je njegov pogled pač drugačen in na stvar gleda z drugačne perspektive. Seveda je vedno dobro najti neko stično točko, zlato sredino, v kateri se naša mnenja in perspektive lahko srečajo, hkrati pa včasih ni nič narobe, če pač sprejmemo, da se glede nečesa v tem trenutku ne strinjamo. Vedno je treba narediti kakšen manjši kompromis, hkrati pa je dobro postaviti tudi neke meje, prek katerih ne želimo iti, in ozavestiti določene vrednote ali prepričanja, glede katerih kljub temu ostajamo brezkompromisni. Hkrati je absolutno nujno delati na empatiji in poskušati z odprtim srcem videti resnico drugega človeka, ko nam razlaga svoje mnenje in občutke. Včasih je celo lažje, če človeka začutiš brez besed in ga le nekaj minut gledaš v oči. Tako se z njim povežeš na malo globlji ravni in takoj ga lahko bolj razumeš. Besede so včasih pravzaprav odveč in stvar samo zakomplicirajo.
V odnosu večkrat uporabimo humor. Definitivno nasvet, ki mi je bil do nedavnega popolnoma tuj (smeh). Sama sem bila vedno tista smrtno resna, ki je vse jemala osebno in dobesedno ter delovala po sistemu, “če se danes to ne razreši, bomo jutri vsi umrli“. Res prava katastrofa, koliko travm in drame sem si po navadi ustvarila čisto sama. Ja, ja, trdo delo in disciplina in resnost, ampak igrivost in smeh, ljudje, ne pozabimo na igrivost in smeh! Ko kdaj v odnosu zaškripa, je včasih veliko lažje, če se nasmejimo sami sebi in ozavestimo, kako preveč trmasto vztrajamo pri svojem ali kako spet ponavljamo isti vzorec, ki smo ga že tisočkrat prej. Z zdravim humorjem se malo omehčamo, s smehom se sprosti napetost in umiri ego ter komunikacija lahko steče bolj gladko. Seveda je pri tem dobro imeti neko razsodnost, včasih pač res ni primeren trenutek za stresanje šal. Ampak včasih pa med kakšnim argumentom pomaga že, če si na glavo poveznemo Božičkove kapice in poskušamo brez smeha nadaljevati kreganje. Bodimo kreativni in ne jemljimo življenja tako smrtno resno, kajti za vsakega od nas ga bo enkrat konec.
