Naša kolumnistka Ana Mesec razmišlja, kako pomemben je odnos do fizičnega telesa.
Ko sem prvič prišla na klas joge, smo na začetku stali vsak na svoji blazini in zaprli oči. Edino ‘navodilo’ je bilo, da stojimo zravnano in sprostimo vsako tenzijo, ki jo začutimo v telesu, ali skrb, ki se nam prikrade v misli. Sliši se preprosto, zato mi je bila toliko bolj smešen moj odziv, ko sem se v tistem trenutku znotraj sebe začela ukvarjati s tem, ali je moja medenica zdaj v pravilnem položaju ali bi jo morala bolj spodviti, da bi bil moj hrbet bolj raven, ali imam težo preveč na eni nogi in bi jo morala razporediti še malo bolj na drugo, ali so moje lopatice enakomerno spuščene, ali je ena slučajno višje kot druga. Z vsemi temi mislimi sem vase naselila takšno frustracijo, da sem gotovo stala najbolj zravnano od vseh v prostoru, a hkrati tudi najbolj zategnjeno. Stati ravno in se hkrati sprostiti se pri meni v tistem trenutku ni ‘poklopilo’, pravzaprav sem ugotovila, da se te dve navodili, kot kaže, v moji glavi izključujeta. Spraševala sem se, zakaj takšna obsedenost z detajli, zakaj takšna obremenjenost s tem, ali moje fizično telo navzven deluje dovolj v skladu z navodili, dovolj ravno, dovolj ‘pravilno’.
In misli so me nesle nazaj v otroštvo, na enega od plesnih treningov, kjer sem se, ko sem dobila navodilo, naj se držim zravnano, ‘našpičila’, kot da sem pogoltnila sulico, ob tem pa zategnila vse, kar se v telesu zategniti da. Zanimivo, kako nek tak spomin potem telo vleče s seboj še leta. In zanimivo, kolikokrat sem se takrat trudila od zunaj postaviti svoje telo v ‘pravilno’ pozicijo ali držo, pa potem kmalu ugotovila, da se v tej drži sploh ne morem premikati, kaj šele plesati. Vem, da sem dolgo v plesu iskala ravnotežje med pravilno tehnično izvedbo in med naravnim gibanjem, ker sem vedno čutila, da je v tehniki toliko pravil, ki me omejujejo in se ne skladajo z naravnim gibanjem mojega telesa. Ker eno je to, da miselno razumemo, kakšna je pravilna plesna tehnika nekega koraka, drugo pa je, da to tehniko ponotranjimo in našemu telesu postane naravna. To je kar dolg proces, da telo sprejme neko nenaravno gibanje ali pozicijo, recimo plesno držo pri standardnih plesih, saj drugače nikoli v življenju ne stojimo na tak način.
Nekaj klasov joge sem potrebovala, da sem se sprostila v to, kako moje telo naravno stoji na dveh nogah, ne da ga nadzorujem in silim v neko ‘pravilno’ pozicijo, ne da stiskam rit in skupaj vlečem lopatice. Telo je postalo bolj pretočno, svobodno in bolj mi je sledilo, ker sem se z njim začela pogovarjati malo bolj nežno in prijazno. Ker sem ga pravzaprav začela bolj poslušati in ga prenehala siliti. Sprva mi je bilo nenavadno, da ob izvedbi asan (jogijskih položajev) učitelj vedno reče, da naj jih držimo tako dolgo, dokler nam je to udobno (‘as long as it is comfortably possible’), in ko se pojavi kakršna koli nepotrebna tenzija ali bolečina, si vzamemo trenutek sprostitve in se potem vrnemo nazaj v položaj. Moja filozofija prej je bila, da ko nekaj začne boleti, stisneš zobe in držiš dalje, ker je to edini način, da napreduješ. Pa hkrati sem bila zdaj presenečena, ko sem ugotovila, da sem ne glede na drugačen pristop pri jogi tudi na tak način napredovala in lahko zdaj nekatere položaje držim dlje ali sem v nekih asanah že bolj raztegljiva. To, da telesu pustim čas, da se v določenem položaju sprosti in se ga navadi, mu očitno dobro dene.
Zanimivo mi je tudi, da je v jogijski praksi, ki jo izvajam, absolutno obvezno po vsaki asani narediti nekaj minut zavedanja v mirovanju in na koncu prakse narediti sprostitev celotnega telesa, saj brez tega praksa ni zaključena. Želim si samo, da bi to pravilo upoštevala že prej, ko sem še aktivno trenirala ples, pa sem žal prevečkrat ignorirala klice svojega telesa, da potrebuje sprostitev ali pa samo nekaj minut premora med treningom. In ker nisem poslušala, se je teh minut nabralo in sem na koncu potrebovala kar malo daljši počitek ali pa je prišla poškodba ali bolezen, ki me je pač prisilila v to, da nekaj dni ležim v postelji. Odnos do fizičnega telesa je pomemben in tega se vedno bolj zavedam. Hkrati pa je pomembno to, da vsaj kdaj pustimo telesu, da samo pove, kako se želi gibati in da mu damo čas in smo potrpežljivi, ko se učimo novih gibov, ki telesu niso še naravni. In ta proces lahko traja dolgo, ampak ne smemo ga prehitevati, ker se nam telo lahko hitro začne upirati in prižigati rdeče alarme, ki vodijo v poškodbe ali pa mentalno zategnjenost in frustracijo.
