Naša kolumnistka Ana Mesec razmišlja o sproščenosti, ki je skoraj nujna za življenje!
Že od nekdaj imam rada poznane stvari in situacije. Ne glede na to, da sem imela dolgo obdobje, ko sem ves čas govorila, kako sem jaz tak svoboden človek in rada eksperimentiram in imam rada spremembe. No ja, potem sem hitro ugotovila, da to ni čisto res in da v resnici kar malo zmrznem, ko se znajdem v kakšni novi ali nepričakovani situaciji. Ko sem recimo postavljena v skupino ljudi, ki jih ne poznam, ali pa v okolje, kjer se ne počutim domače, se v meni velikokrat pojavi tenzija in postanem neka zelo nesamozavestna Ana, ki se poskuša prilagoditi tem novim ljudem in jim ustrezati.
V teh situacijah preprosto pozabim, kaj je v meni dobrega in kaj lahko jaz dam ljudem okrog sebe, ker se začnem obnašati tako kot oni, zato da bi me sprejeli ali pa da bi se počutila, kot da ‘spadam zraven’. Potem se čisto zablokiram in postanem pasivna, čutim, da nisem več pristna, da se pretvarjam in da energijo porabljam zato, da bi nekomu ugajala, da sploh nisem zares v svojem telesu in sem popolnoma odklopljena od svojih čutov. To se mi je dogajalo tudi pred kakšnimi tekmami recimo, ko sem bila živčna in se mi je zdelo, da me telo sploh noče ubogati. Res ugotavljam, kako pomembno je, da sem v stiku s svojim fizičnim telesom in svojimi čuti. Saj mi je to že večkrat kdo razložil ali pa sem prebrala v kakšni knjigi, ampak zdaj mi šele zares postaja jasno, kaj to pomeni. V takem zablokiranem stanju mi po navadi ne pomaga, če grem meditirat in se poskušam umiriti. Ne, fizično se moram aktivirati na kakršenkoli način, čeprav zdaj vidim, da mi je po navadi najlažje, če začnem plesati. Pa ne mislim tako plesati neke komplicirane koreografije, ampak samo gibati in se igrati s svojim telesom. Raziskovati gibanje kot otrok, brez razmišljanja, kaj je prav in kaj narobe. To mi pomaga, da se vrnem v ravnovesje, da sploh začnem čutiti in se sprostim.
Zanimivo mi je opazovati, kaj vse mi je zares dal ples in kako se bolj samozavestno počutim, takrat ko plešem, kot takrat ko normalno hodim po ulici. Očitno sem res več časa preživela v plesni dvorani kot kjerkoli drugje in mi je zato ta način izražanja tako blizu. In tudi zdaj, ko ne plešem več aktivno vsak dan, v bistvu še vedno plešem vsak dan. To se zdaj sliši smešno, ampak naj razložim. Ko sem spoznala svojega fanta Jakoba, sem bila recimo popolnoma živčna, če sem mu kaj kuhala, ker je on pač tako dober kuhar, meni pa se je takrat zdelo da o kuhanju nimam pojma in da moje kuhanje zanj gotovo ne bo dovolj dobro. Občutek zategnjenosti. Potem sem ugotovila, da mi je veliko lažje, če si med kuhanjem predstavljam, da v bistvu plešem, in potem postanem bolj kreativna, začnem uživati in se mi vse skupaj zdi kot zelo zanimiv ples.
Ali pa recimo, če se zategnem pred izpitom na fakulteti, se moram samo spomniti, da malo zaplešem, in sem že bolj sproščena. In tako česarkoli se v življenju lotim, lahko postane zelo zanimiv ples, ki ga plešem na svoj način, in to mi vedno da občutek sproščenosti in varnosti. Na svet gledam skozi nekakšen ‘plesni filter’. Tako sem se tudi sprostila, ko sem se učila voziti avto. To je bila zame najprej prava frustracija. Zdaj pa vidim, kako mi je vožnja veliko bližje, če si predstavljam, da je vse skupaj samo ples in v menjavanju prestav zaznam nek ritem in čutim, kako moje stopalo ‘pleše’ s pedali sklopke, zavore in ‘gasa’ ter kako je cesta samo veliko plesišče, kjer se s ‘floor craftom’ izogibam drugim ‘plesalcem’. Sliši se smešno ali nenavadno, ampak meni resnično pomaga.
In da ne boste mislili, da mi gre to že briljantno. Sploh ne, vsakih nekaj dni spet pozabim in včasih potrebujem nekaj časa, da se spet spomnim, da moram samo plesati. Zato tudi pišem, da lahko preberem, ko bom spet pozabila. Ampak ko plešem, se vse zdi bolj preprosto, takrat čutim svojo moč in stvari so mi bolj jasne. Zato plešem, ko jem kosilo, plešem, ko se pogovarjam z ljudmi, plešem, ko nekoga objamem, plešem, ko se poljubljam in ko v predavalnici predstavljam svojo seminarsko nalogo. Torej če me kdaj ujamete v živčnem in zategnjenem stanju, me, prosim, spomnite, da zaplešem (smeh)!
