Naša kolumnistka Ana Mesec tokrat razmišlja o plesnih oblekah, frizurah, čevljih in vsemu, kar sodi zraven plesnega nastopa!
Eni pravijo, da obleka naredi človeka, drugi pravijo obratno. Sama sem večkrat stala na drugem bregu in sem zagovarjala, da je pomembneje, kakšni smo znotraj, kot to, kakšen je naš zunanji videz. Da sta pomembnejši osebnost in duša kot pa naše obleke, ličila in dragulji okrog vratu. A hkrati ne morem mimo dejstva, da imajo prav tako oblačila in vse materialne stvari, ki jih nosimo, lahko veliko vrednost in pomen, pa ne zaradi denarja, ki smo ga zanje plačali, ampak zaradi vpliva, ki ga imajo na nas, ko jih nosimo. Različni materiali, barve in oblike – vse s seboj nosi določen simbolizem, določeno energijo, ki lahko podpre naše notranje stanje ali pa mu popolnoma nasprotuje oziroma ga celo podre.
Na plesnih tekmovanjih in nastopih (govorim predvsem o latinskoameriških in standardnih plesih) je poleg dobrega plesa zunanji videz izjemno pomemben. Zato sploh plesalke, pa tudi plesalci, v svoji plesni karieri kar sproti nekako postanejo tudi zelo dobri frizerji, vizažisti in modni oblikovalci. Naučiti se je treba narediti plesno frizuro, ki zdrži ves dan in je hkrati dovolj atraktivna, se sklada s stilom obleke, pri plesu ne moti soplesalca in je narejena zares zelo profesionalno. Taka frizura vzame okoli dve uri dela, vsaj pri meni je bilo tako, potem pa pride še ličenje in mazanje s porjavitveno kremo, ki vzame še dodatno uro ali več. Vse skupaj torej vsaj tri ure lepotnih priprav, preden se ogrevanje za tekmo sploh začne. Ljudje so me noro gledali, ko sem jim razlagala, kako smo plesalke kdaj vstale ob petih zjutraj, da smo se pripravile, če se je tekma recimo začela že bolj zgodaj zjutraj.
Ko sem bila mlajša, mi je frizure delala mami in nemalokrat izgubila živce, ker kaj ni uspelo, kot sva si zamislili, ali pa se nisva strinjali glede oblike. Zdaj je smešno, ampak takrat je bilo res dramatično (smeh). Pozneje sem si frizure začela delati sama in ugotovila sem, kaj je na meni videti dobro in s kakšno frizuro se med plesom dobro počutim. Tudi ličila sem se sama, kar mi še zdaj vedno pride prav. Občasno pa sem si dala frizuro in make up narediti tudi pri profesionalnih stilistih, ki so danes na voljo že skoraj na vseh večjih tekmah in so seveda plačljivi. To možnost sem po navadi izkoristila samo za kakšno svetovno prvenstvo ali tekmo, ki je bila res pomembna, saj stilisti tudi niso vedno najbolj poceni.
Glede oblek je seveda to še ena velika zgodba zase. Kot si lahko vsak predstavlja, so obleke s toliko bleščicami, perjem, volančki in različnimi dodatki precej drage in ne more si jih vsak kar tako privoščiti. Največja sreča plesnega para je, če uspe v karieri dobiti vsaj kakšnega kakovostnega sponzorja, ki te stvari pokrije. Ampak to se ne zgodi kar tako, najprestižnejši ateljeji, ki šivajo plesne obleke, po navadi sponzorstvo ponudijo samo najuspešnejšim plesnim parom, hkrati pa tudi ni kar vsak modni oblikovalec kakovosten. Dokler se ne nasmehne ta sreča, si plesalci obleke plačujejo sami. In seveda na neki točki ni več dovolj, da imaš na eni tekmi samo eno obleko. Treba je imeti še eno, če prideš v finale. To sicer ni pravilo in zgodi se tudi, da kakšna plesalka celo tekmo odpleše v eni obleki, ampak kljub temu je kar tradicionalno, sploh na uradnih prvenstvih, da se najboljše plesalke v finalu preoblečejo, nekatere celo že v polfinalu. Skratka, oblek cel kup. Predvsem za tiste, ki plešejo kombinacijo standardnih in latinskoameriških plesov, ki imajo potemtakem na eni tekmi lahko kar štiri različne obleke ali celo več.
Tudi tukaj mi je na začetku nekaj oblek sešila kar mami. Sploh v pionirski kategoriji, ko na obleki še ne sme biti nobenih bleščic in dodatkov. Pozneje sem imela to srečo, da je bila dolgo časa moja šivilja Nataša Ambrož, ki je bila tudi enaod mojih trenerk. Veliko mi je pomenilo, da sem vedno lahko bila zraven v procesu nastajanja obleke, kar potem, ko dobiš sponzorje iz tujine, ni več tako. Po navadi sva z mami skupaj naredili nek osnutek in predstavili zamisli ali pa sem izbrala nekaj oblek uspešnih plesalk, ki so mi bile všeč, in smo jih potem nekako povezali v eno novo obleko. Pozneje so mi pri tem svetovali tudi drugi trenerji, ko so dobili občutek, kaj je na tekmi videti dobro, kako je videti moje telo v različnih barvah itd. Proti koncu kariere sva oba dva s plesalcem dobila sponzorje iz Bolgarije, ki so nama naredili kar nekaj oblek, a sama sem bila vedno živčna, ker nisem vedela kakšno obleko bom dobila po pošti. Z njimi sem sicer delila svoje zamisli in smo skupaj naredili načrt, ampak na koncu nikoli nisem vedela, če bo res vse tako, kot sem si jaz želela, če mi bo obleka prav. Tudi pri plesnih čevljih sva imela s plesalcem srečo, saj imamo v Sloveniji znanega oblikovalca plesnih čevljev, Peta Dance, ki nama je ponudil sponzorstvo.
Zanimivo je, da je vsaj pri latinskoameriških in standardnih plesih tradicija, da si tudi na treningu zelo urejen, in poleg sponzorjev za tekmovalne plesne obleke obstajajo tudi takšni, ki ustvarjajo samo obleke za trening. To se mnogim plesalcem drugih plesnih zvrsti zdi nenavadno, ker so mogoče bolj navajeni trenirati v udobnih oblačilih, trenirkah, pajkicah itd. No, saj tudi mi vse to nosimo kdaj, ampak zraven tega so pa še telirane srajce in hlače, kravate in telovniki za plesalce ter lepo zarobljena krila za plesalke. Kot v starih časih, bi lahko kdo rekel, in na nek način je res tako. Meni se zdi to lepo, da se ohranja ta tradicija, čeprav mi je bilo velikokrat všeč tudi, če sem na treningu plesala v preveliki raztegnjeni majici ali trenirki. Ampak drugačen občutek je, če se tudi za trening urediš, občutek me je vedno spomnil na dvorne dame, počutila sem se bolj elegantno, prefinjeno in verjetno je bil tudi moj ples videti drugače, medtem ko sem se v preveliki majici in trenirki mogoče počutila bolj sproščeno in svobodno.
Zato se mi zdi, da v bistvu naše obleke in zunanji videz niso nič manj pomembni kot naša notranjost. Ravno nasprotno, prek našega stila oblačenja, izbire barv in intenzivnosti ličil recimo lahko še bolj poudarimo vse, kar želimo izraziti, in vse, kar se skriva v nas. Pomembno je samo, da to storimo z zavedanjem in občutkom za estetiko ter se zares posvetimo vsaki podrobnosti, ki jo damo nase, saj ta lahko nosi tudi globlje sporočilo in ima vpliv na naše počutje ter počutje ljudi okrog nas.
