Naša kolumnistka Ana Mesec iz prve roke, kako delujejo veze, poznanstva in denar v plesu.
Obstaja tema, ki se ji stalno izogibam, čeprav imam o njej veliko povedati. Enkrat sem že začela pisati članek na to temo, pa sem ga opustila, se mi ni sestavil do konca. Govorim namreč o politiki, pa ne tisti državni, ampak o plesni politiki. Čeprav me tudi državna nikoli ni zanimala in se tudi tej stalno izogibam. Že ob sami besedi politika imam nek odpor, hkrati pa imam vedno občutek, da sem premalo izobražena o političnem dogajanju, da bi kaj pametnega povedala o tem. No, v plesu sem se tudi s tem kljub temu malo bolj spoznala, in ja, tudi v plesu politika obstaja, čeprav je to stvar nekega zamolčanega’ backgrounda’, o katerem se ne govori kar tako neposredno.
Zadnje dni berem knjigo ene od profesoric na faksu, v kateri govori o umetniškem sistemu in trgu. Orientira se seveda na sistem likovne umetnosti, ampak sama ne morem mimo dejstva, da se mi ob branju stalno prikazujejo vzporednice s plesnim svetom. Ko govori o sodobnih šolah za mlade kuratorje, ki, poenostavljeno povedano, organizirajo umetniške dogodke in pomagajo umetnikom pri razstavljanju, pravi takole: “Šolarji se namreč v učnem procesu seznanijo s kar največ vrhunskimi protagonisti umetnostnega sistema, tudi z njihovim zavidanja vrednim statusom in ugodnostmi, ki jih ta prinaša, zato bodo storili vse, da bodo uspeli svojo kariero začrtati natančno v tej smeri, dospeti v njihovo bližino in se tam obdržati.” In pa tudi: “Skratka, šola bo slušatelju dobesedno pokazala, kaj je uspešnost, in tudi tiste ‘uspešneže’, s katerimi se mora družiti in sodelovati, katerih naklonjenost si mora pridobiti, če želi sam priti do nje.” (oba citata sta iz knjige Beti Žerovc, Umetnost kuratorjev. Vloga kuratorjev v sodobni umetnosti, prvi citat na str. 46, drugi citat na str. 47)
No tako, vse to me spomni na raznorazne situacije, ki so se mi zgodile v karieri in so potrdile dejstvo, da tudi v tekmovalnem plesnem svetu poleg samega plesa šteje še marsikaj drugega – na primer veze in poznanstva, pa seveda denar. Kot profesionalni plesalec se moraš, kot kaže, na neki točki sprijazniti s tem, da obstajajo neka nenapisana pravila, v katerih je začrtano, pri katerem trenerju moraš vzeti individualne ure, da te potem na tekmi malo višje sodijo, na katerih mednarodnih ‘campih’ moraš nujno sodelovati, da te imajo trenerji in sodniki na visokih položajih napisanega na svojih spiskih, in na katere tekme lahko prideš, katerih pa se je bolje izogniti, ker niso podprte s strani nekega ‘teama’ in pripadajo drugemu ‘teamu.
Ko sem bila v mladinski kategoriji, stara okrog 14, 15 let, sva s plesalcem na tekmi pristala na drugem mestu, premagal pa naju je plesni par, ki je bil prej vedno kar nekaj mest za nama. Seveda je prav gotovo možno, da je ta par takrat dejansko plesal bolje, s čimer bi se verjetno lahko sprijaznila, ampak zmotil me je odgovor nekega trenerja, ki sva ga vprašala, zakaj se je tako zgodilo. In je rekel, da je par pred nama pač vzel več individualnih ur s sodniki in pri njih pustil več denarja. Drug primer, ki se mi prikrade v spomin, je mednarodna tekma v starejše mladinski kategoriji v tujini, kjer sva s plesalcem že kar med samo tekmo izvedela, da mora danes pač zmagati domači par, da bo občinstvo veselo, čeprav je vsem jasno, da si zmage po plesu sodeč ne zasluži. In potem naprej … S plesalcem sva si želela imeti individualno uro z določenim, zelo znanim in kakovostnim plesalcem in sva odpotovala na ‘camp’, kjer je ta plesalec učil. Pozneje nama je nek drug, tuji trener rekel, da morava biti pri tem previdna, ker ta plesalec, pri katerem sva vzela individualno uro, zdaj podpira drug ‘team’ in ni več del ‘teama’, v katerega spadava midva (sama dolgo sploh nisem dojela, da spadava v kakršenkoli ‘team’, ampak kot sem rekla, sem bila o teh stvareh vedno bolj neizobražena (smeh)). Rekel je, da naj ne govoriva okrog, ker se lahko komu zameriva. Še en spomin delim, potem pa s tem končam … Mlada tuja trenerka in sodnica, ki je pred nekaj leti prvič dobila priložnost, da sodi na članskem evropskem prvenstvu, nama je s plesalcem okoli 14 dni pred dogodkom priznala, da ji bo telefon eksplodiral od vseh sporočil, ki jih dobiva od vsemogočih ‘znancev’ iz plesnega sveta, ki jo prosijo, naj na prvenstvu sodi njihov par.
Ne vem, mogoče se večini te situacije zdijo popolnoma vsakodnevne in mi bodo rekli: “Ah, Ana, pa saj to je normalno, saj vsi vemo za te stvari.” Okej, super, ampak meni pač tukaj že od vedno nekaj smrdi in ob teh situacijah sem vedno dobila občutek, da je v tem ljubem plesnem sistemu poleg vse plesne lepote tudi veliko umazanije. Ni mi bilo všeč, ko sem na neki točki kot mlada plesalka začutila, da se mi podira rožnati svet lepote in estetike, ki sem ju videla v plesu, in da ga v zelo hitrem tempu na stran odriva svet ‘bussinesa’ in industrije. Danes malo bolj razumem, zakaj je ta del v bistvu potreben, saj če želiš neko stvar prodati, jo moraš oglaševati in pritegniti pozornost kupcev.
In tako pač to poteka tudi s plesom, kazati se moraš, da te poznajo, da te opazijo in se te zapomnijo. Težavo vidim samo v tem, da veliko plesalcev na neki točki kar malo pozabi, da morajo poleg vsega tega ‘bussinessa’ tudi dobro plesati, če želijo kam priti, in se jih veliko ukvarja samo s tem, kdo jih sodi na tekmi in kateremu ‘teamu’ ta tekma pripada. Dejstvo je, da nekateri na tak način, s podporo sistema in s polnimi žepi, na tekmovanjih pridejo kar daleč, pa čeprav plesno morda niso najbolj kakovostni. Ampak hkrati se moramo zavedati, da na tak način lahko prideš le do določene stopnje, potem pa hitro začneš stagnirati, če ne napreduješ tudi v plesni kakovosti.
Tukaj je še veliko stvari, ki se mi prikradejo v misli, na primer, zakaj 45 minut individualne ure pri najbolj elitnih trenerjih lahko stane tudi več kot 160 evrov? In zakaj recimo je treba vzeti individualno uro pri nekem trenerju samo zato, ker je sodnik prihajajoče tekme in ne zaradi njegovega plesnega znanja (ki ga, iskreno povedano, včasih sploh nima prav veliko – ja, obstajajo tudi takšni). Spomnim se, ko sem bila na eni takšnih ur in nama je s plesalcem trener po 15 minutah treninga, ko zelo očitno ni več vedel, kaj naj nama še pove, začel razlagati nov sodniški sistem, ki si ga lahko z nekaj kliki vsak prebere na internetu. Ampak na taki uri se moraš seveda temu trenerju prikupiti, mu ugajati, da se s tabo počuti prijetno in se te zapomni, čeprav je to vse skupaj en velik absurd. No pa seveda, ne morem mimo rivalstva in politike med plesnimi klubi, ki že od nekdaj tekmujejo za moč in ugled – ampak o tem bi lahko napisala samostojni članek, zato o tem morda kdaj drugič.
Zdi se mi pomembno, da se o takih stvareh govori, da se pridobi neko zavedanje o tem, da morda ni vse v plesnem sistemu tako super. Hkrati pa še danes nisem sigurna, kakšna je rešitev, saj predobro vem, da plesalci, še posebej mladi in ‘neizkušeni’, ki se znajdejo v takšnih in podobnih političnih situacijah, velikokrat preprosto ničesar ne rečejo, da ne bi bili videti neumni ali si mogoče celo zapravili svoje možnosti za ‘uspeh’. A prav na tak način celoten sistem še naprej deluje nemoteno in brez spremembe.
