Kolumnistka Ana Mesec razmišlja o vprašanju, če je bila odločitev, da konča tekmovalno kariero, napaka ali pravilna odločitev.
Priznam, zadnjih nekaj tednov ni bilo najlažjih. Veliko izzivov, veliko dvomov, vprašanj. Med drugim vprašanja, h katerim se večkrat vračam, si nanje odgovorim, pa se spet kdaj pojavijo in vzniknejo iz podzemlja. Ali sem z odločitvijo, da končam svojo plesno tekmovalno kariero, naredila eno večjih napak v svojem življenju? Kaj bi se zgodilo, če bi se odločila drugače? Bi z zavedanjem, ki ga imam zdaj, stvari zapeljala v drugo smer? Mogoče res. Pa še kljub temu vedno znova vem, da je bilo prav natanko tako, kot se je zgodilo.
Verjamem, da sem imela veliko možnosti postati zares uspešna plesalka. Vem, da imam talent in potencial, in nekje globoko znotraj čutim, da moja plesna zgodba pravzaprav ni še zares končana.
Danes sem vodila plesni klas za ženske, ki ga vodim vsak teden, in eden od uvidov, ki smo jih dobile med delavnico, je bil, da se najlepše stvari velikokrat rodijo iz sproščenosti in mirovanja. Zanimivo mi je opazovati, kako se včasih še vedno silim h gibanju, prepričujem se, kako bi moralo nekaj delovati, kakšen bi moral biti občutek itd. Potem pa se samo sprostim in pustim, da se telo premakne samo, takrat ko je pravi trenutek in natanko tako, kot je v tistem trenutku namenjeno. In res lepe stvari se ustvarijo, takrat ko dovolim, da me pri gibanju vodi nekaj drugega in ne moj razum. In zdi se mi, da je tako tudi v življenju, da se preveč silimo, da preveč idealiziramo, načrtujemo, nadzorujemo. Vedno bi radi vedeli, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku, radi bi bili pripravljeni in zavarovani pred neznanim. Pa hkrati naslednjega trenutka ne poznamo, dokler nismo tam, in vsak korak v življenju je vedno korak v neznano. Večkrat se vprašam, ali naj se vrnem v plesne vode, na kakšen način, kako intenzivno, kdaj je pravi trenutek, ali sem sploh pripravljena … in potem se spomnim, da se najlepše stvari rodijo iz sproščenosti in mirovanja. Življenje me tako in tako samo od sebe vedno znova vrača v ples, če se jaz trudim za to ali pa ne. Kot kaže, mi je tam še nekaj namenjeno.
Hkrati mi je zanimivo, da v vrtincu dvomov in iskanju lastne resnice še vedno svoje zatočišče najdem v plesni dvorani, ki mi je še danes drugi dom, čeprav v njej ne preživim več toliko časa, kot sem ga prej. Ko stopim pred skupino žensk in odvodim plesni klas, vem in čutim, da sem na pravem mestu, da sem tukaj doma. To je edina stvar, za katero trenutno brez dvoma vem, da je resnična. Ko plešem, se čas ustavi, obstaja le trenutek, moj dih, moj srčni utrip, dotik. Misli se počasi malo umaknejo v ozadje in naprej stopijo intuicija, občutek, zavest. Ko plešem, je vse lažje, vse je na pravem mestu. Hvaležna sem za to priložnost, da imam telo, ki se je sposobno gibati, in hvaležna sem ljudem, ki mi znova in znova potrjujejo, kako zdravilno in osvobajajoče je lahko gibanje. Večkrat mi ženske na delavnicah povejo, da se jim je skozi gibanje in glasbo sprostila fizična bolečina v določenem delu telesa, z gibanjem se jim zdravijo čustvene blokade, v telesu se jim sprosti napetost in iz plesne dvorane odhajajo pomirjene, sproščene, nasmejane, žive.
Premalokrat se spomnim, kakšno darilo mi je bilo poslano s plesnim talentom in za kaj vse ga lahko uporabim, ga delim z drugimi in na svet skozi ples prinašam nekaj lepega. In kako velika odgovornost je, da plesa nikoli ne zapustim, ker sama dobro vem, da moram v njem nujno za vedno ostati.
