Naša kolumnistka Ana Mesec razmišlja o različnih pristopih učenja plesa. Ko pleše razum namesto našega telesa!
Na eni od gibalnih delavnic, ki sem jih vodila v minulem mesecu, smo se na koncu z udeleženkami razgovorile o različnih pristopih učenja plesa. Nekatere od njih imajo določene izkušnje plesa v paru, najsi bo to družabni ples, ProAm ples s profesionalnim plesalcem ali celo tekmovalni ples. Vse so priznale, da so bile na začetku kar malo razočarane, ko so na prvih nekaj tečajih/individualnih urah ugotovile, da pravzaprav ne gre za ples, skozi katerega bi se lahko čustveno izrazile, temveč za mentalno učenje in ponavljanje korakov, tehnike in koreografije. Ena je rekla: “Ves dan sem v svoji glavi, ker imam tako službo, kjer moram veliko uporabljati razum, potem pa pridem na plesni tečaj, da bi se sprostila in prišla iz glave v telo, pa se spet srečam z razumskim analiziranjem in učenjem.” To mi je dalo misliti.
Seveda je razumljivo, da vsak trener uči drugače in da je tudi velika razlika v pristopu učenja družabnih plesalcev ali tekmovalnih plesalcev. Prav tako se zdi jasno, da je v procesu učenja nečesa novega pač treba začeti pri mehanskih stvareh, ki so nam mogoče bolj in hitreje dostopne. Tako kot se učimo voziti avto in sprva o vseh mehanskih stvareh zelo razmišljamo, na neki točki, z veliko vaje pa nam stvari postanejo avtomatske in nam ni več treba toliko razmišljati o osnovah.
Ampak ali je pri plesu res vedno tako? Ali je res nujno, da se naš proces učenja nekega novega giba začne pri razumu, v glavi? Zanimiv se mi recimo zdi primer, ko se je enkrat mojemu salsa klasu pridružila ženska, ki je tik pred tem končala z individualno uro latinskoameriških plesov s profesionalnim plesalcem. Bila je veliko bolj ogreta kot ostale udeleženke tečaja in za sabo je imela že veliko več individualnih ur plesa kot one, kjer se je učila kompleksne tehnične stvari latinskoameriških plesov. Ko smo začele z ogrevanjem, je imela kar nekaj težav s sledenjem glasbi, bila je malo prehitra in zelo pod stresom, ko je poskušala slediti osnovnim korakom. Izrazila je, da se ji zdi to popolnoma novo, da ji nisem razložila natančne tehnike vsakega giba in koraka ter da ji je tudi težko najti svoje ravnotežje, ker ob njej ni plesalca, ampak se mora gibati sama. Ugotovila je, da svojega telesa v gibanju sploh ne pozna in da ji je pristop učenja, ki temelji bolj na intuiciji in čutnem zaznavanju telesa, popolnoma tuj, saj je bila navajena razumsko analizirati gibe in se jih učiti z glavo. Po tej situaciji sem razmišljala, kako je mogoče, da so vse ostale udeleženke, ki se pri meni nikoli niso učile tehnike korakov ali štetja po glasbi, bile v svojem ravnotežju in ritmu kar tako naravno, brez nekega hudega naprezanja, čeprav to nikakor niso izkušene plesalke, ampak hodijo na salso bolj za zabavo in rekreacijo.
Potem sem se spomnila tudi, da so imele nekatere od njih, ki na salso k meni hodijo že tri leta ali več, na začetku zelo veliko težavo z ogrevalno vajo kroženja s prsnim košem. Pri tej vaji ima težavo marsikateri začetnik, saj nima še sposobnosti izolirati prsnega koša od ostalih delov telesa in na začetku recimo hkrati kroži malo z boki, malo z rameni in ne ravno samo s prsnim košem. Ugotovila sem, da te udeleženke s to vajo kar naenkrat nimajo več težav, čeprav jih niti enkrat pri tej vaji nisem popravila ali je tehnično in počasi razložila, ampak sem jim pustila, da se pač same znajdejo in najdejo način, kako v svojem telesu priti do pravega gibanja, ki ga vidijo na mojem telesu. In očitno so način res našle oziroma je njihovo telo na neki točki samo začelo razumeti, kaj od njega želijo, ne da bi one razumsko to poskušale razumeti. In kar mi je še bolj fascinantno, je to, da od takrat naprej ta gib vedno znajo narediti. Torej nikoli ne prihaja do tega, da bi kar naenkrat spet pozabile, kako se to naredi prav, zato ker so do tega prišle naravno, po svoji lastni fizični izkušnji, in ne zato, ker bi jih jaz to naučila.
Tukaj se mi prikaže vzporednica z besedami, ki, vsaj mislim, da jih je enkrat izgovoril Ruud Vermey, čeprav nisem popolnoma prepričana. Šlo je nekaj o tem, da je včasih dobro, da trener učencu ne da vseh odgovorov, ampak mu da samo vprašanja, učenec pa odgovore poišče sam. In tako je tudi recimo pri dobrih terapevtih, ki dajo samo usmeritev, ti pokažejo vrata, ki jih moraš odpreti sam. Način, kako jih odpreti, kakšen ključ potrebuješ, kje je kljuka, moraš ugotoviti sam. Pri plesu torej to pomeni, da ti kot trenerju ni treba razložiti natančno, kje mora biti roka, kako mora biti obrnjeno stopalo, koliko stopinj v desno mora biti nagnjen levi bok, zato da bi te učenci razumeli. Včasih lahko gib pokažeš, potem pa pustiš učencem, da skozi lastno raziskovanje in ponavljanje pridejo do želenega rezultata. To seveda lahko traja dlje, ker ima vsak učenec nek svoj tempo in tudi drugačno željo ter prizadevanje za učenje in napredovanje, ampak enkrat ko učenec sam najde odgovor skozi svojo fizično izkušnjo, ga nikoli več ne bo pozabil. V nasprotju z nekom, ki se bo naučil veliko teorije, ki jo bo razumel le v glavi, vendar mu jo bo treba že naslednji dan spet razložiti, ker informacija preprosto ne bo ponotranjena v telesu. Prav tako kot ‘piflanje’ ali pa poglobljeno učenje v šoli.
Zdi se mi, da je na koncu seveda kombinacija različnih pristopov najboljša izbira in da je tudi pomembno res poznati učenca, da veš, na kakšen način informacije najbolje pridejo do njega. Hkrati pa še vedno menim, da se razumski pristop uporablja čisto preveč in da lahko najdemo še veliko zakladov, če se gibanja učimo prek kakšnih drugih notranjih impulzov, občutkov, domišljije, ki nam včasih dajo inspiracijo za gibe, za katere sploh nismo vedeli, da smo jih zmožni narediti. Ko spustimo analizo in razum, je včasih naše telo pravzaprav zmožno veliko več, kot si sami sploh lahko zamišljamo. In dobro je, da se tega spomnimo v trenutkih, ko nam nekaj ne gre ali nečesa ne razumemo. Morda moramo na situacijo pogledati le z druge perspektive.
