Ana Mesec. Ko sem se odmaknila od tekmovalne kariere, sem spoznala, da me nihče zares nikoli ni silil v karkoli!

Ana v času intenzivne tekmovalne kariere (foto: Marko Mesec)

Dolgo časa sem vse svoje trenerje postavljala tja nekam gor v nebesa, dojemala sem jih kot bogove, ki imajo vedno prav, in da če sledim njihovim nasvetom, bom zmeraj pristala na pravem mestu, bom zmeraj uspešna.

Trenerji so mi bili velikokrat kot drugi starši, in čeprav se to lahko sliši zelo lepo, v bistvu lahko hitro postane malo zakomplicirano. Tako zelo sem se trudila biti najboljša učenka, pridna zlata deklica, in zelo dolgo časa sem to vlogo res dobro opravljala. Trenerji so me velikokrat dajali za zgled drugim in meni je znotraj seveda prijalo, bila sem pohvaljena, zadovoljni so bili z mano. In zadovoljna sem bila tudi jaz. In če so mi slučajno kdaj rekli, da nekaj ni bilo tako dobro, če so bili nad mano ‘razočarani’, potem sem bila tudi jaz razočarana. Šele po nekaj letih sem zares začutila, kako zelo odvisna sem od mnenja svojih trenerjev in posledično tudi od mnenja drugih ljudi, sodnikov, gledalcev. Začutila sem, koliko energije sem vsa ta leta porabljala za to, da bi se dokazala trenerjem, svojim drugim ‘staršem’, ker sem se samo ob njihovi pohvali počutila zares uspešna in ‘srečna’.

Ana z nekdanjim plesalcem Ilyjo Dobrevim in trenerjema Natašo Ambrož in Matejem Krajcerjem (foto: Marko Mesec)

V procesu odraščanja sem kmalu začutila, da mi to ni več prav, da me ta navezanost in odvisnost motita in da me je groza priznati, da ne znam stati na svojih dveh nogah, ker sem se tako dolgo oklepala rok trenerjev. Sprva sem se želela temu upirati, odšla sem, želela sem najti svoj prav, svojo srečo. In ugotovila sem, da sem bila znotraj sebe vedno rada upornica, čeprav tega velikokrat nisem izrazila. Trmasta, svojeglava, vedno me je motila beseda ‘moraš’. Če mi je kdo rekel, da nekaj moram narediti, sem takoj dobila odpor in občutek, da tega nočem narediti. Verjamem, da me ljudje mogoče niso tako dojemali, predvsem tisti, ki me niso nikoli osebno poznali. Ampak v meni je že od nekdaj tlel ta ogenj, pomešan z neizraženo jezo do avtoritete, ki mi jo je bilo zmeraj težko sprejeti. Občutek, da mi nekdo pridiga in misli, da bolje ve, kaj je dobro zame, kot vem jaz sama, mi ni bil všeč.

S Sergejem Milicijo na vaji (foto: Maja Pucelj)

No pa saj vemo, da je vse, kar nas moti pri drugih, zelo verjetno le odsev nas samih. In ja, kmalu sem spoznala, da je bilo to, kar me je zares tiščalo znotraj, v bistvu moja lastna potreba po tem, da ljudem občasno pridigam, jim delim nasvete, ki jih sama ne upoštevam, in pa realizacija, da če mi neka avtoriteta ne pove več, kaj ‘moram’ narediti, potem sama nimam pojma, kaj naj naredim, ker si sploh ne zaupam. In tako se je zares zgodilo. Ko sem se odmaknila od tekmovalne kariere, sem v nekem trenutku spoznala, da me nihče zares nikoli ni silil v karkoli, da mi trenerji v bistvu niso pridigali, ampak je bilo to le moje lastno dojemanje njihovih nasvetov. Spoznala sem, da je bil to z moje strani en velik izgovor, ker mi je bilo lažje slediti navodilom trenerja kot pa prevzeti odgovornost za svoje lastne odločitve. Ko sem spustila vse, kar sem do tedaj mislila, da ‘moram’, sem ugotovila, da nimam pojma, kaj sploh želim. Ko ni bilo več trenerja, ki bi mi dal navodilo, ki bi rekel, da ‘moram’ na trening, da ‘moram’ skrbeti za svojo fizično pripravljenost itd., sem začutila, da odgovornosti za uspeh v svojem življenju ne morem več prelagati nanj. Prej sem se lahko pritoževala, ko navodilo trenerja kdaj ni delovalo ali ni prineslo uspeha. Takrat je bilo odgovornost zelo lahko prenesti na trenerja, češ pa saj je on tako rekel, saj je on naredil napako, ne jaz, jaz sem samo sledila njegovemu navodilu. Ja, zdi se mi, da se ta mehanizem velikokrat lahko pojavi v odnosu učenec-učitelj, trener-varovanec itd. In zato se potem v tem odnosu pojavi nezaupanje, ki ima ponavadi izvor v nas samih. Tudi trener je samo človek, ki dela napake, tako kot jih dela vsak od nas, in nam le predstavlja ogledalo, da se lahko globlje spoznamo. Tudi on včasih ne ve, kako naprej. Za svoj ples, za svoj uspeh in življenje odgovornost vedno nosimo sami. Trener nas seveda lahko usmerja, lahko pomaga in svetuje, ampak končne odločitve za nas ne more sprejeti.

(foto: Tomaž Tomažin)


In če to razmišljanje prenesem še malo na aktualno dogajanje v svetu. Zakaj nas je veliko jeznih v tej trenutni situaciji? Zakaj nas odločitve vladajočih tako zelo motijo? Je možno, da nas je samo strah, ker smo začutili, da je vsak od nas sam odgovoren za svoje življenje? Nam njihova dejanja v bistvu predstavljajo eno zelo veliko ogledalo? Smo znotraj zares pomirjeni s svojimi odločitvami ali naš nemir in lastno nezaupanje v svoje sposobnosti prikrivamo z obtoževanjem vsega in vseh, ki so ‘nad nami’? Imamo pogum, da stojimo za svojimi odločitvami, ali se skrivamo v izgovorih: “ker mi je šef tako naročil, ker so taka pravila, ker je tako rekla vlada”? Kako se počutimo ob trditvi: “Saj ne morem ničesar sam spremeniti, bo že avtoriteta poskrbela, da bo vse bolje?” Poslušajmo sebe in se v življenju odločimo, kot sami čutimo, da je prav, saj se bomo le tako lahko učili iz lastnih izkušenj. Spoštujmo, da se z našimi odločitvami nikoli ne bo strinjal ves svet in da ima vsak pravico do drugačnega mnenja. Bodimo odprti tudi za možnost, da bomo po nekem času ugotovili, da mogoče naša odločitev ni bila najboljša, in se bomo spet odločili drugače. Življenje je igra, naučimo se jo igrati. Morda sem s tem zaključkom malo skrenila s poti, ampak mislim, da se še vedno povezuje z razmišljanjem na temo odnosa do avtoritete. Prav tako ne želim podajati nobenih odgovorov na vprašanja, ki sem jih zastavila, saj si nanje lahko odgovori vsak sam in opazuje, kam ga peljejo občutki.