Recenzentka Ana Mesec razmišlja, zakaj so plesalci zaprti med štiri stene in trenirajo in trenirajo, ko življenje teče mimo njih!
“Osamljeni asket, ki ni sposoben zapustiti svoje votline, da bi živel v svetu in tudi tam našel isti mir, živi v stanju duhovnega slepila. Življenje nas zlošči do prebujenja. Če bi mu za vedno ubežali, bi zbežali pred najvišjim dosežkom. Po drugi strani pa je dobro, če kratka obdobja osame izmenjujemo z običajnim življenjem v družbi.” (Daniel Odier, Po poti tantre: Odpiranje srca absolutni ljubezni). Začetni citat nam predstavi eno pogostih zmot, ki jo ljudje povezujemo z duhovnostjo. In to je, da se moramo, če želimo najti sebe, doseči duhovno prebujenje in notranji mir, odmakniti od sveta in družbe ter se zapreti v asketsko jamo, kjer meditiramo v tišini, brez zunanjih motilcev.
Kako se to zdaj povezuje s plesom, Ana? Spomnim se veliko pogovorov z različnimi trenerji ali starejšimi plesalci, ki so mnogokrat rekli, da je ključ do uspeha to, da se preprosto zapreš v plesno dvorano in treniraš, dokler ni vse natrenirano. Spomnim se starejše uspešne plesalke, ki mi je enkrat razlagala, da pravzaprav zunaj plesnega sveta nikoli ni imela prijateljev, s katerimi bi se družila. Ne v šoli, ne na fakulteti, ne kjerkoli drugje. Ali pa situacija, ko so v obdobju koronskih izolacij predvsem med športniki postali popularni tako imenovani ‘zaprti balončki’, v katerih so bili v času priprav na neko tekmovanje samo športniki enega kluba ali ene reprezentance itd. Takrat smo se s plesalci smejali, da to za nas sploh ni neka novost, saj že dlje časa živimo v takem balončku, tudi če nam tega ne diktirajo koronski ukrepi.
Pravzaprav se mi to danes sliši kar malo žalostno, ampak velikokrat je res tako, da se preprosto navadiš tega, da se vsak dan v plesni dvorani videvaš z enimi in istimi ljudmi in da veliko časa preživiš v samoti oziroma skupaj s plesalcem, zaprt med štirimi stenami. Seveda se strinjam, da je za uspešen trening in piljenje svojih plesnih sposobnosti potrebne veliko koncentracije in je neko obdobje osamitve gotovo nujno, ampak težava nastane, ko v tem procesu pozabiš, da okrog tebe obstajata svet in družba, in lahko kmalu tudi sam postaneš asket, ki ni sposoben zapustiti svoje votline. Tudi sama izven plesne dvorane dolgo časa nisem imela ljudi, s katerimi bi se družila, in v nekem obdobju se mi je celo zdelo ‘narobe’, da bi na primer en večer namesto plesnega treninga odšla pogledat nek koncert ali gledališko predstavo. Tolikokrat sem začutila, da me je povlekel nek oglas za kakšen umetniški dogodek, pa sem ga preprosto pometla pod preprogo, ker sem si takoj rekla, da za to pač nimam časa, ker moram trenirati. In potem mi je bilo skoraj vedno žal, ker sem ignorirala svojo potrebo po tem, da raziskujem svet okrog sebe, ki me neizmerno navdihuje. In to se je poznalo na treningu, ker nisem imela več zagona, ker sem izgubila navdih in ker sem v tej askezi in zaprtosti pozabila, da je moj ples polnejši, ko ga povežem z inspiracijami zunanjega sveta.
Fizični plesni trening v plesni dvorani ni edini trening, pomemben za plesalčev napredek. Poleg tega je pomembno, da se plesalec izobražuje v različnih stvareh, ki ga v življenju zanimajo, četudi niso vse neposredno povezane s plesom, ampak ker jih plesalec rad počne, vse te občutke radosti potem lahko prenese v ples. Pomembno je, da plesalec prebere kakšno knjigo, ki ga navdihne, da si gre ogledat kakšno gledališko predstavo, koncert, branje poezije, športni dogodek, slikarsko ali kuharsko delavnico, da gre navsezadnje tudi kdaj ‘žurat’ v diskoteko, ker tam lahko dobi ideje za nove plesne gibe. Da raziskuje karkoli, kar mu prinaša veselje in kreativnost. V vsem tem raziskovanju zunanjega sveta se mi zdi edino pomembno, da človek vedno ozavešča primaren namen, s katerim vse to počne. In to je v primeru plesalca lahko namen, da vsak dan ohranja navdih, kreativnost in živost svojega bitja, ki posledično naredi njegov ples bolj poln, pristen in avtentičen. Seveda to ne pomeni, da vsi ti zabavni dogodki nadomestijo trdo delo v plesni dvorani, želim poudariti le, da občutenja, ki jih doživimo na takih dogodkih, lahko nekaj te zabave prinesejo tudi na plesni trening. Seveda je ključnega pomena to, da v življenju najdemo svoje ravnotežje med samoto in raziskovanjem zunanjega sveta, med zapiranjem vase in odpiranjem navzven.
In kot pravi Daniel Odier: “Ali lahko tri ure samo vdihuješ? Ne. Vdihneš, nato izdihneš. Sledimo gibanju vesolja, gremo noter in ven, se odpiramo in zapiramo, širimo in krčimo. Vse dejavnosti se odvijajo na ta dva načina, in ko ju popolnoma razumemo in v celoti vključimo v svojo vadbo, lahko naša zavest diha. Nikdar ne pozabi, da zavest diha.” (Daniel Odier, Po poti tantre: Odpiranje srca absolutni ljubezni)
P.S. Recimo, za štart začnete prebirati naš portal www.paradaplesa.si in si razširite obzorje izven vaše plesne karakteristike (op.u.)!
