Naša kolumnistka Ana Mesec danes razmišlja o vztrajnosti, potrpežljivosti, zaključkih in začetkih. In ne samo v plesu!
Ko sem še aktivno plesala, sem bila vedno vztrajna in potrpežljiva. Vztrajna mislim tudi tako, da sem zelo zagovarjala prepričanje, da je dolgo plesno partnerstvo uspešno partnerstvo, kar je pomenilo, da nisem kar tako menjala svojih plesalcev, ampak sem z njimi ostajala več let. Najdlje sem bila z istim plesalcem skoraj osem let, z drugim potem spet pet.
Poznam zelo uspešne plesalce, ki skupaj plešejo 20 let ali več. Pravzaprav zdaj vidim, da sem takrat kar malo prezirala tiste, ki so vsako sezono ali na vsakih pol leta menjali plesalke kot po tekočem traku. Zdelo se mi je, da niso dovolj vztrajni, da ne razumejo plesnega partnerstva in medsebojnega sodelovanja. Prav tako sem bila dolga leta zvesta enemu plesnemu klubu in redko sem menjala glavne trenerje, morda le znotraj istega kluba. Če zdaj pogledam nazaj, prej zares nikoli nisem kaj preveč obračala stvari na glavo, ostajala sem tam, kjer mi je bilo vse najbolj poznano. Tudi zato, ker sem se od nekdaj bala konflikta in sem rajši potrpela, kot pa sprejela odločitev za spremembo.
Ko sem končala s tekmovalno plesno kariero, sem verjetno prvič zares naredila en velik korak v neznano in se zavestno odločila z nečem zaključiti. Takrat se mi je zdelo, da sem življenje res obrnila na glavo. A zdaj vidim, da je bil to le začetek in da to še zdaj pravzaprav večkrat zelo rada počnem – mislim, obračam stvari na glavo. Pred kratkim sem se namreč spet znašla v situaciji, ko sem skorajda čez noč zamenjala službo in se preselila v drugo stanovanje. Torej kaj sploh želim povedati s tem in kako se to povezuje s plesom? Ponavadi smo vedno navdušeni nad novimi začetki. Novo plesno partnerstvo, nova koreografija, nov trener, nova dvorana … Energija začetka nam vedno da zagon, navdih, in zdi se nam, da bo od zdaj naprej vse potekalo dobro. A kovanec ima tudi drugo stran – zaključke, ki so prav tako neizbežen del življenja in brez katerih niti novih začetkov ne bi bilo.
Zadnje čase spoznavam, kako nujno je v življenju ozavestiti pomembnost dobrega zaključka, najsi bo to zaključek plesnega partnerstva, sodelovanja z določenim klubom, morda zaključek tekmovalne kariere. Včasih to, da se zavestno odločimo nekaj zaključiti, ne pomeni, da smo obupali, ampak le, da smo svojo pot malo preusmerili, da bo tekla bolj v skladu z našimi dušnimi potrebami. Normalno je, da se vsak dan razvijamo in da ljudje, s katerimi smo se povezovali nekaj let nazaj, morda danes sploh ne rezonirajo več z nami. In to je popolnoma naravno. Dve stvari, ki se mi zdita izredno pomembni pri zaključevanju kakršnihkoli odnosov, ne samo plesnih, je iskren namen, ki stoji za našo odločitvijo in pa način komunikacije, s katerim naše odločitve delimo z drugimi. Iz lastnih izkušenj vem, da se je tega včasih zelo težko naučiti in da potrebujemo kar nekaj življenjskih lekcij, preden uspemo razumeti, kaj pomeni iskren namen in podporen način komunikacije. Naslednja stvar, ki se je še zdaj učim, je žalovanje, ki ga velikokrat preskočimo ali se ga želimo izogniti. Ne glede na to, ali partnerstvo končamo mi ali druga oseba, občutki, ki jih nesemo s seboj iz tega odnosa, z nami ostanejo še dolgo po tem. Že v nekaj člankih sem delila veliko o tem, kako je pravzaprav videti plesno partnerstvo, ki je velikokrat podobno pravemu zakonu, zato morda zdaj lahko malo bolje razumete, da je tak odnos lahko čustveno zelo intenziven. In če prenesemo to še na drug aspekt, tudi ob menjavi plesnega kluba, trenerja ali pa službe je tako pomembno, da ozavestimo obdobje, ko znotraj sebe žalujemo za ljudmi ali stvarmi, ki jih puščamo za seboj. Četudi jih tam puščamo prostovoljno.
Zaključki niso slabi, so del življenja. Zdi se mi, da se jih je dobro naučiti sprejeti in se spoprijateljiti z njimi, ker pravzaprav predstavljajo le nešteto mnogo priložnosti za nov začetek. V eni od svojih poezij sem napisala, da v enem dnevu lahko spremeniš vse, kar danes za seboj pustiš. Zato zaključimo s službo, ki nam ni všeč, končajmo odnos, v katerem ni prostora za našo dušo, končajmo sodelovanje, ki nam v življenje ne prinaša priložnosti za kreativnost. A končajmo vse to z iskrenim namenom in komunikacijo. Le tako bomo lahko uspešno začeli na novo, brez krivde in ostale prtljage na ramenih.
