Naša kolumnistka Ana Mesec se sprašuje o stanju, ko človek nima inspiracije, in o tem, kako naj najde ravnovesje med rutino in spontanostjo!
Tale članek se kar noče napisati. Sprašujem se, iz katere globine naj spet potegnem inspiracijo, v kateri delček sebe naj še pogledam, da bom našla nekaj avtentičnega, kar želim deliti. Pa ne najdem, kreativna blokada, prazen prostor. In sem se odločila, da bom pisala kar o tem občutku, ki se večkrat pojavi tudi pri mnogih plesalcih in drugih umetnikih.
Od nekdaj sem bila trmasta glede iskanja ravnotežja med rutino in spontanostjo, saj se mi je zdelo, da me rutina hitro začne utesnjevati, na drugi strani pa v spontanosti velikokrat izgubim fokus in začnem plavati v oblakih. Zato zdaj vem, da potrebujem malo obojega, da lahko dobro delujem. Tudi v plesu sem večkrat občutila upor, ko sem imela na urniku neko aktivnost, ki je v tistem trenutku nisem čutila in se mi je zdelo brez veze, da se silim v nekaj, česar ne čutim. A hkrati tudi v življenju ni vedno vse tako, kot hočemo mi, in včasih se je treba znati prilagoditi zunanjim okoliščinam, četudi nam te niso ravno po godu. Kako najti inspiracijo za trening ali aktivnost, ko nastopi kreativna blokada in ideje ne pridejo do nas spontano? Katera orodja lahko uporabimo, da smo v tem prostoru še vedno produktivni in ne zapademo v pasivnost in frustracijo?
Vrnimo se k osnovam. Vsakič ko plesalec nima inspiracije za ne vem kakšno čustveno izražanje, ne čuti impulza za ustvarjanje novih stvari, je dobra odločitev lahko, da se vrne k osnovam. Piljenje tehnike, osnovnih korakov, ukvarjanje s fizično pripravo telesa nikoli ne gredo iz mode. In za to pravzaprav ne potrebuješ veliko inspiracije, samo odločnost in voljo, da se tega lotiš. Velikokrat sem imela s tem težavo, ker se mi je zdelo, da stvari takrat delam brez občutka, prazno, površinsko, a hkrati zdaj opažam, da je včasih bolje trening nadaljevati tako (seveda ne predolgo) kot pa zapasti v pasivnost in neskončno filozofiranje o tem, kako najti inspiracijo za ustvarjanje. Čeprav imamo kdaj občutek, da s takim ‘suhim’ treningom ničesar ne naredimo, se v nas pravzaprav še vedno odvijajo procesi, ki jih morda sploh ne zaznamo. Telo se še vedno uči, energija v nas je aktivna in teče. Če nam to po nekem času ne pomaga in blokada ostaja z nami, je včasih dobro, da zamenjamo prostor, v katerem ustvarjamo. Lahko dejansko poiščemo novo dvorano ali pa le spremenimo svetlobo v prostoru, kjer smo, prižgemo dišečo svečko, da prostoru damo drugačen vonj, ustvarimo si prostor, ki nas že sam po sebi pripravi do tega, da smo v njem bolj prisotni, da vključimo svoje čute in se osredotočimo na zaznavanje novih okoliščin. Čeprav je seveda dobro trenirati tudi v težkih pogojih kot pa na primer na drsečem parketu in z glasbo, ki nam ni všeč, zato da se naučimo neodvisnosti od okoliščin, v katerih se znajdemo na primer na tekmi, pa je v primeru kreativne blokade treba ustvariti prostor, ki nas navdihuje in v nas spet prebudi željo po ustvarjanju.
Posvetimo se oblekam, ki jih nosimo na treningu. Oblecimo kos oblačila, ki ga nikoli prej nismo imeli na treningu, pa se v njem počutimo domače. Spomnim se na primer, da smo imeli enkrat s plesalci tematska preplesavanja, kjer smo se vsakič oblekli izbrani temi primerno. Ko smo si naredili ‘balkan night’ z balkansko glasbo, sem si nadela neke zelo velike kičaste uhane, veliko ličil in specifične pajkice, ki sem jih očitno takrat povezala z balkanskim razpoloženjem, karkoli to že pomeni. Hočem povedati samo to, da mi je bil tisti trening ultra zabaven, ker sem samo zaradi stila oblek in dodatkov, ki sem jih dala nase, v sebi našla nek nov izraz, navdihnilo me je, da sem kakšen gib zaplesala drugače in se je v mojem plesu ustvarila nova atmosfera. Prav tako me je balkanska glasba, ki je po navadi nismo uporabljali na treningu, peljala ven iz rutine in sem jo začutila veliko globlje kot kakšno glasbo, ki se je v dvorani vrtela vsak dan in smo jo že vsi znali na pamet.
Bistvo je, da poiščemo nekaj, kar nas vrže iz naše rutine, nekaj, kar se nam zdi popolnoma neverjetno, kar nas že zaradi samega presenečenja navdihne in v nas spet prižge iskrico notranjega ognja. Meni osebno najboljši način za preseganje kreativne blokade je tudi to, da v stvari, ki jih počnemo, vnesemo nekaj zabave, da se odmaknemo od resnosti in zategnjenosti. Smeh nas vedno aktivira in nas vrne v sedanji trenutek. Namesto klasičnega ogrevanja začnimo trening z otroško igro lovljenja ali skrivalnic, trenirajmo ob glasbi iz našega otroštva, ki nas spravi v smeh, oblecimo se v smešna oblačila. Humor je zelo preprosto orodje, ki nas hitro prebudi iz zakrnelosti in nas hkrati sprosti. Inspiracija pa do nas nikoli ne pride, če jo na silo iščemo, pojavila se bo le takrat, ko smo dovolj sproščeni, da jo sploh opazimo.
