Kolumnistka Ana Mesec razmišlja o zavedanju človeške nagnjenosti, da sebe in svoje delovanje sodimo kot dobre ali slabe!
Spomnim se, da sem pred nekaj leti prebrala knjigo avtorja Timothyja Gallweya z naslovom The Inner Game of Tennis (Notranja igra tenisa). Knjiga je klasičen psihološki vodnik, ki pa ni namenjen le teniškim igralcem, temveč vsem športnikom in njihovim trenerjem na splošno ter hkrati v bistvu tudi vsem ljudem, ki želijo izboljšati svoj nastop ali učinkovitost svojega dela na katerem koli področju. Avtor, ki je tudi sam teniški trener in psiholog, skozi besedilo predstavi način treniranja, ki ga uporablja pri svojih učencih, ter psihološki program in vaje, ki jih pri tem redno prakticira z njimi. Razlaga psihološke vzorce, ki se največkrat pojavijo pri športnikih med treningom, tekmo ali v trenutku stresa, ter deli misli in dvome, s katerimi se v sebi večkrat srečajo njegovi varovanci.
Glavna poanta te knjige, ki se je meni osebno takrat najbolj vtisnila v spomin, je, da je prva notranja spretnost, ki naj bi jo razvili, če želimo uspešno igrati ‘notranjo igro’, neobsojajoče zavedanje (nonjudgemental awareness). Še danes se mi zdi ta besedna nadvse fantastična in zdi se mi, da bi jo moral večkrat uporabiti tudi vsak plesalec in plesni trener. Definitivno se plesalci na treningu učimo zavedanja – sprva zavedanja fizičnega telesa, potem na neki točki mogoče tudi zavedanja svoje energije, ki gre v prostor, zavedanja okolja, ki nas obkroža, glasbe, drugih plesalcev. Že malo manj se po navadi ukvarjamo z zavedanjem svojih misli med plesom ali pa se tega začnemo učiti šele na višji stopnji v razvoju. Težava, ki jo vidim, je, da to zavedanje večinoma niti najmanj ni neobsojajoče, ampak prej nasprotno. Stvari, ki se jih zavedamo, po navadi vedno ocenjujemo kot dobre ali slabe, kot pravilne ali napačne … in s tem v trenutku izgubimo vse zavedanje, ker se znotraj nas zgodita velika blokada in frustracija. Gallwey pa pravi, da je najpomembneje naučiti se umetnosti opuščanja človeške nagnjenosti, da sebe in svoje delovanje sodimo kot dobro ali slabo.
In to je res prava umetnost in ogromen izziv. Še vedno se spomnim, kako zagnano sem po branju te knjige naslednji dan prišla v plesno dvorano na trening, da bi vse prebrano znanje zdaj prenesla v prakso. Prvi korak je bil zavedati se in ujeti trenutke, v katerih med treningom sebe obsodim, v mislih s seboj grdo govorim ali se obtožujem. Bila sem nekako navdušena in vse skupaj se mi je zdelo kot neka igra, dokler nisem stopila v garderobo in v sebi zaslišala misli, da nisem dovolj urejena, da moja frizura ni dovolj počesana in da moje trening obleke niso dovolj lepe in modne. Nadaljevalo se je z vstopom v plesno dvorano, ko sem ob pogledu v ogledalo zaslišala glas znotraj sebe, da so moje noge predolge in premalo stegnjene, da so moja stopala prevelika, da moja postava ni dovolj ženstvena, ker imam premajhne prsi, da je moj obraz danes pač čuden … in seveda se potek misli ni ustavil med samim plesom, ko sem si znotraj govorila, da sem pretežka, prelahka, prehitra, prepočasna, premalo odločna, preveč senzitivna in pač generalno ne dovolj dobra. Živo se spomnim frustracije po tistem treningu, ko sama sebi nisem mogla verjeti, da pravzaprav vsak dan treniram s takimi mislimi in sodbami v glavi, pa se jih do tistega dneva sploh nisem zavedala ali jih verjetno sploh nisem želela ozavestiti, ker bi me preveč bolelo. Takrat mi je vse ‘padlo dol’, ker preprosto nisem vedela, kako naj se sploh lotim tega velikega odkritja.
Ne vem ravno, če je bil namen te knjige tak, da te še bolj zafrustrira (smeh), ampak meni se je tako zgodilo. Zato pravim, da je mentalni proces med treningom res kompleksna stvar, in kdor se nauči sam s seboj znotraj govoriti s spodbudnimi in neobsojajočimi besedami, je prav zares prvak. Iskreno povedano, mi tega, dokler sem aktivno tekmovalno plesala, ni nikoli uspelo zares osvojiti in še danes se v vsakodnevnem življenju večkrat zalotim, kako s seboj grdo govorim.
Kljub temu čutim, da mi je do danes uspelo pridobiti nekaj več sposobnosti, da se v teh trenutkih preprosto ustavim in se poskušam samo opazovati, kot zelo nenavezan opazovalec, brez sodbe in ocenjevanja. Če se uspem dovolj odmakniti od same misli in občutka, ki ga misel prinese s seboj, ter se pogledati od zunaj, potem mi je malo lažje misel obrniti in ozavestiti, da je ne potrebujem več ter da mi ne služi. Ampak kot pravim, to zahteva veliko treninga, verjetno še več kot tistega fizičnega, in zdi se mi, da se plesalci velikokrat tega premalo zavedamo. Vsi fizični gibi se zgodijo sami od sebe, z veliko manj napora, če jih podpira spodbudna misel in če jim na poti ne stojita miselna ali čustvena blokada in sodba.
