Pogovor s plesalko športnega plesa in aktualno državno prvakinjo v standardnih plesih
Pozdravljena, Ana, in verjamem, da ni lahko biti doma v teh čudnih časih, sploh tebi, ki si navajena vsakodnevnih večurnih aktivnosti, in to v paru. A kot vidim na družbenem omrežju FB, si zelo aktivna. Razloži nam, kako si se spoprijela z nastalo situacijo?
Pozdravljena, Barbra, in najprej hvala za povabilo za tale online intervju. Če sem čisto iskrena, sama s trenutno situacijo nimam hudih težav in mi tudi ni težko ostajati doma, ne glede na moje siceršnje aktivnosti, ki jih res ni malo. Verjetno to izvira iz dejstva, da sem po naravi močen introvert, čeprav se morda ljudem, ki me poznajo le s plesnega parketa, to ne bi tako zdelo. Obožujem delo od doma, rada imam čas, ko sem sama. Zdi se mi, da je najpomembneje, da trenutno situacijo sprejmeš takšno, kakršna je, in se čeznjo ne pritožuješ. Razumem tudi, da je to enim lažje in drugim težje.
Kaj pa zate pomeni, da ne moreš trenirati v paru, saj si plesalka športnega plesa, in kako usklajujeta treninge s tvojim soplesalcem Iliyo Dobrevim?
Z Iliyo trenutno živiva kar nekaj kilometrov narazen, saj se je, takoj po zaprtju vseh plesnih šol v Sloveniji, vrnil domov v Bolgarijo, k svoji družini. Tudi tam je situacija podobna. Slišiva se dvakrat na teden, ko imava skupni online trening s fizičnim trenerjem Nikom Mahničem iz ekipe GroundZone, drugih skupnih treningov pa trenutno nimava in trenira vsak zase, kot se mu zdi primerno in glede na to, koliko mu okoliščine omogočajo. Mislim, da to ni nujno slabo, ker je včasih podporno, da vsak trenira sam in na tak način odkrije kakšno novo gibanje, nov izraz, ki ga potem lahko deli v paru. Če si nikoli ne vzameš časa, da sam raziskuješ svoje bitje, potem ne odkriješ ničesar, kar bi lahko delil z drugim. Vsekakor je to zdaj verjetno najdaljša pavza, ki sva jih imela, odkar pleševa skupaj, ampak verjamem, da lahko tudi to prinese marsikaj dobrega.
Je torej rutina od včeraj nenadoma postala kaj drugačna danes?
Pred nekaj dnevi sem rekla, da je razlika v tem, da rutine zdaj sploh ni, čeprav, danes mislim, da temu ni tako. Saj veš, kako se nam mnenje in razpoloženje hitro spreminjata, zdaj je tako, čez pet minut je drugače. Tudi zdaj čutim, da se kar nekako ujamem v nek ritem, ki kmalu postane kontinuiran, se začne ponavljati. Poskušam v ta vsakodnevni ritem dodajati dinamiko, si postavljati kakšne nove izzive, mogoče kakšen dan preživeti izredno počasi, pa potem kakšnega malo hitreje … Saj je tako kot pri plesu, če je gibanje skozi celoten ples enako, kmalu lahko postane monotono in se ga hitro naveličaš. Enako je v življenju, ves čas je dobro iskati dinamiko, spremembe, tako se nikoli ne začneš dolgočasiti. Hkrati pa v bistvu ni treba iskati, saj sama od sebe pride sprememba, mogoče je bolj primeren izraz, da je dobro ostati odprt za spremembo ali novo zamisel in jo sprejeti, da se lahko manifestira skozi tebe. Zanimivo se mi zdi tudi to, da čeprav smo trenutno omejeni s prostorom, ki ga imamo na voljo za naše aktivnosti (kje jih izvajamo), smo hkrati toliko bolj svobodni v tem, kdaj in na kakšen način jih izvajamo. Seveda je vse to neka iluzija, ker svoboda je vedno v nas, zdaj je trenutna situacija samo tako lepo povabilo, da se tega zares začnemo zavedati.
Ampak telo si bo kljub temu odpočilo. Ali duša tudi?
Telo je vsekakor malo manj aktivno kot prej, a nikakor ni odrinjeno na stran. V teh časih se mi zdi najpomembneje, da telo ohranjam zdravo in mu nudim toliko aktivnosti, hrane, počitka, kot mi samo sporoča. Ne silim ga v nič in spoznavam, da mi na tak način telo tudi bolj prijazno odgovarja in je bolj dovzetno za gibanje. Počutim se dobro. Z dušo je seveda enako, tudi duša je srečna. In če je duša srečna in oblita s svetlobo, potem virus v mojem telesu nima kaj iskati.
Z Iliyjo sta bila tik pred državnim prvenstvom v latinu, in verjamem, da sta bila tudi zelo dobro pripravljena. Kaj se ti je pletlo takrat v glavi, ko je bilo državno prvenstvo tik pred zdajci odpovedano?
Joj, to se zdi že tako daleč nazaj, neverjetno. Ja, za prvenstvo smo bili vsi v klubu Feniks dobro pripravljeni, ampak, kot sem že prej povedala, prej ko se s situacijo sprijazniš, manj skrbi ti povzroča. Spusti in pojdi naprej. Saj je samo državno prvenstvo, v tem življenju jih bo še kar nekaj.
Kot aktualna državna prvaka v standardu sta imela natančno narejen načrt za udeležbo na mednarodnih tekmovanjih in verjetno načrt za vse to. Kaj sta že izpustila in ali je mednarodna plesna zveza WDSF sporočila, kako naprej?
Torej poleg državnega prvenstva v latinu sva do zdaj izpustila mednarodno tekmo na Cipru ter Grand Slam v Bukarešti. Če sem pravilno obveščena, se tudi WDSF lestvica v tem času ne spreminja več in zato v standardu ostajava na 34. mestu. Odplesati nama je uspelo vsaj tekmo v Kijevu v začetku marca, potem pa se je vse ustavilo. Iskreno povedano − trenutno ni možno ničesar načrtovati za naprej, ker so tudi ljudje iz zveze WDSF v enakem položaju, kot smo vsi, in seveda ne morejo sporočiti ničesar oprijemljivega.
Kako pa izkoriščaš čas, ki ga imaš zdaj na voljo, če izvzameva treninge doma? Si že opravila vsa opravila, ki si jih puščala za potem, pa se ta nikoli niso zgodila? Si recimo pospravila omaro, zložila fotografije v fileje, razprodala premajhne obleke?
Ja, vse, kar si naštela, ni daleč od resnice. Že v prvih parih dneh doma sem pospravila vse, kar se v moji sobi pospraviti da, ker sem se sprijaznila z dejstvom, da bom v tem prostoru verjetno preživela kar veliko časa. In kot vedno pravi naš trener Blaž (Pocajt, op. u.), urejenost našega fizičnega prostora samo odslikava urejenost v naši glavi in mislih. Zato pa vedno hoče, da so garderobe pospravljene. Zdaj mi je to malo bolj jasno (smeh). Torej fotografije so bile že prej zložene, sem se pa zdaj posvetila zlaganju študijskih papirjev. Kot že omenjeno, redno skrbim za fizično pripravo kot prej, veliko več časa pa zdaj preživim na soncu in v naravi, kjer je to še vedno možno. To navado si res želim obdržati, tudi ko bo izolacije konec, saj me povezanost z naravo osrečuje. Poleg tega me je začelo zanimati snemanje in montiranje krajših plesnih ali drugačnih filmov, videov, in tudi to si želim razširiti prek štirih sten moje sobe. Čeprav o tem govorim že čisto predolgo, mislim, da je res že čas, da kaj konkretnega posnamem!
Kaj pa študij? Ima zdaj kaj več prioritet, čeprav se mi zdi, da si odlična študentka umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti?
Res se zdaj prvič v življenju počutim, da lahko v miru študiram in da lahko stvari, ki sej jih lotim, res dokončam. Prej sem se večkrat lotila toliko stvari naenkrat, ker sem jih želela v nekem kratkem času spraviti pod streho, pa sem v vsem tem potem izgubila motivacijo ali prišla do čisto preveč stresnih občutkov. Zdaj imam čas, da se malo bolj poglobim v vsako snov in me zato začne tudi bolj zanimati, tako da so vsi projekti in seminarske naloge na koncu malo bolj izdelani in avtentični, kar mi je všeč. Trenutno imam zelo malo online predavanj, večina profesorjev nam snov pošilja v pisni obliki, smo pa pisali tudi en kolokvij na daljavo. Res upam, da bom drugi letnik končala brez zavlačevanja, saj imam za to zdaj super priložnost.
Pišeš pa tudi pesmi, ki jih občasno objavljaš na družbenem omrežju. Kaj te žene k temu, kaj nam sporočaš?
Poezija je zame ena taka odlagalnica čustev, ki jih nimam kam drugam dati ali jih ne znam na drugačen način izraziti. Pišem samo in izključno samo takrat, ko me zadane inspiracija za pisanje, nikoli se k temu ne silim. Smešno je, da včasih hodim po ulici in mi kar začnejo v misli padati rime in kar nekaj nastane, pa se moram ustaviti na poti, da si zapišem. Na živce mi gre, ko me kdo prosi, če lahko kaj napišem zdaj v tem trenutku, ker potrebuje za kakšno čestitko ali kaj takega. Po navadi to ne gre tako, ker potem zapis ni tako iskren. Čeprav vedno bolj ugotavljam, da poezijo največkrat pišem, ko se znajdem v neprijetnih občutkih, in zelo redko takrat, ko sem vesela in srečna. Pisanje je zame kot nek proces osvobajanja teh čustev, skozi pisanje se sprostijo, ker bi jih verjetno drugače obrnila navznoter in bi se začela nalagati. Kljub temu pa vedno bolj delam na tem, da jih izrazim tudi naglas in da pridejo do ljudi, čeprav bi jih rajši skrila v pesem.
Se ti zdi nastala situacija, ko je svet obstal, v nekem kontekstu dobra?
Menim, da slabih situacij ni in da je vse za nekaj dobro. Verjamem, da ima nastala situacija v svetu globlji pomen in da se Zemlja v tem obdobju preobraža, vstopa v nove vibracije. Vsak konec je nov začetek, in če ne spustimo starega načina življenja, ne moremo napredovati kot človeška bitja. Že večkrat se je človeštvo znašlo v takšnih in drugačnih krizah in še vedno so ljudje znali na novo začeti, kar je verjetno tudi cel smisel dogajanja. Transformacija je beseda, ki bi jo uporabila za strnjen opis trenutnega stanja. Zato se tudi ljudje, ki odprto sprejemajo svetlobo novega začetka, situacije ne bojijo toliko kot tisti, ki ostajajo v temi.
Svet verjetno nikoli ne bo več enak. Kaj meniš, da se bo najbolj spremenilo in kaj najmanj?
Če dobro pomislim, se na prvi pogled verjetno ne bo spremenilo kaj dosti. Ljudje se bodo vrnili v službo, začele se bodo tekme, življenje bo teklo naprej tako kot vedno. Pa kljub temu bo prisotna tista bolj subtilna sprememba, ki je morda kakšen nepozoren človek sploh nebi zaznal. Tisti občutek, da smo vse to doživeli vsi skupaj, da nam je uspelo. Upam, da se bo s preobrazbo odkrilo nekaj več resnice in senzitivnosti človeka, da bomo vsi zaživeli bolj čuteče in z drugim odnosom do narave, ki nam je tako nazorno sporočila, da potrebuje počitek.
Kaj je zadnja stvar, na katero misliš zdaj, in kaj bo prva stvar, ki jo boš naredila, ko mine samoizolacija?
Nisem prepričana, kaj je zadnja stvar, na katero mislim, saj je verjetno na zadnjem mestu z razlogom in v tem trenutku ni pomembna. Ko mine samoizolacija, se bom zbudila in naredila stojo na glavi, ki se jo zdaj učim, da bom videla svet z druge perspektive (smeh). Potem pa se bom dobila s tistimi najbližjimi prijatelji, ki jih zdaj pogrešam, čeprav čutim, da so naše duše vedno skupaj.
Kakšno je tvoje sporočilo vsem bralcem portala in kakšno aktivnim plesnim ustvarjalcem?
Sporočilo je enako za vse ljudi, tudi zame: Ostani v stiku s svojim notranjim glasom, in če ga ne slišiš, ga poskušaj najti. Vedno hodi v svoji resnici.
Hvala za e-mail intervju in ostanimo doma.
