Gledališka več medijska enodejanka Guernica Continnuum v režiji, koreografiji in po konceptu Maye Milenovic Workman, na glasbo Matthewa Garrisona in Reggieja Workmana je premiero uzrla v Stari dvorani SNG Maribor v soboto, 25. avgusta, v organizaciji EPK 2012. Takoj zatem sta si sledili še dve reprizi 26., ko sem si predstavo ogledala, in 27. avgusta. Maya Milenovič Workman, Mariborčanka, že od leta 1980 ustvarja na poti med Slovenijo in svojo drugo domovino Ameriko, natančneje med New Yorkom in Mariborom, kjer sodeluje tako s tujimi kot domačimi umetniki. Po diplomi na London School of Contemporary Dance je svoje izobraževanje in šolanje nadaljevala v New Yorku na področju humanistike in je magistrirala iz medijskih študij. Njen dosedanji opus zajema več koreografskih del in predstav, sodelovala pa je tudi z režiserjem Tomažem Pandurjem v njegovih znanih delih Šeherezada, Hamlet in Faust.
Predstava je nabita s simboliko, ki smo ji sledili tam v 80. Tak primer so jabolka, ki se kar naprej kotalijo po sceni, tudi čoln bi lahko bil simbol za skupno življenjsko pot, in pa glavni scenski predmet – premična omara, iz katere kar naprej izhajajo osebe; starejši sin nekje sredi dogajanja, pa še "spregledana" in zatajena (kot je v tekstu poimenovana) članica družine, ki jo poprej še najmanj dvakrat gledamo, kako se sprehaja po sceni. No, v omaro se kot prva skrije in iz nje izstopi Bahia, ki je tudi edina za to imela tehten razlog, željo skrivoma opazovati ostale člane. Tudi bele obleke deklet (hčerke, sorodnice) in omenjanje poročne beline Toma v filmski zgodbi nakazuje na še en simbol – čar bele poročne obleke.
Svoje vloge so prepričljivo odigrali in po danih možnostih tudi s trenutki gibalne figuralike nadgradili: izvrstna Katja Legin -mati/plesalka, koreografinja in režiserka, zanimiva Mojca Kasjak – hčerka, tudi plesalka, koreografinja in pedagoginja, še posebno pa si hvale zasluži igralec in slavist Simon Šerbinek za izpostavljen lik invalidnega sina, ki je presenetil ne le kot dober igralec, ampak kot odličen gibalec in plesalec na svojem invalidskem vozičku. Najmlajši sin se izkaže kot dober bobnar in pianist, na sceni pa ga odigra tolkalec, skladatelj in aranžer Žan Tetičkovič, ki s svojo glasbeno izvedbo vedri in v prostor vnaša dih življenja. Tretjega sina je zaigral performer in igralec Žan Jović. Prezrto sorodnico, ki s svojo pesmijo odpira vrata zunanjega sveta in simbolično osvobaja zaprašeno združbo, pa je zanosno upodobila Maša Vuk Godina, ki se solo petja uči pri Niki Vipotnik. Maša je navkljub slabim prognozam ob rojstvu, ko je obolela za posledicami cerebralne paralize, zmogla trud in vztrajnost, da je maturirala na ekonomski šoli v Mariboru.
Prehod s filmske projekcije na gledališko sceno je nepričakovan in efektno insceniran; ko se filmska Bahia naenkrat znajde (dobesedno "pade s platna") na odrski sceni. To novo okolje naj bi Bahii dalo možnost osebnostne spremembe, kot se navaja v opisu zgodbe, in ob njej tudi ostalim prebivalcem tega prostora. Sprememba se zgodi ali pa ne, tega ne vemo, se pa odprejo zunanja vrata v zaodrju in se skozi premično odprto omaro prikažejo poslopja, ki stojijo ob SNG. Nastopajoči se napotijo v novi svet, s tem pa se konča predstava in poslanstvo glavne junakinje.
Naslov Guernica Continuum je verjetno povzet po istoimenski sliki (1937) slikarja Picassa ali po grozljivem dogodku v mestecu Guernica v času državljanske vojne. Naslov nakazuje, da Maya Milenovic Workman ustvarja v tokovih angažirane umetnosti, ko skuša s filmskim in odrskimi dramaturškim prijemi spregovoriti o aktualnem času, kjer se še naprej nadaljujejo grozote Guernice, kar je gotovo naša realnost.
Na odru je res omenjena vojna, tudi Irak, enako skrivna manipulacija nadzornikov, tudi morija otrok, in na kratko se izpostavi zgodba vojakinje Bahie, žal pa česa več ni bilo videti. Družinska zgodba, ki časovno najdlje teče v odrski sceni, se zdi, kot da je vzeta iz nekega drugega konteksta. Za dobro kostumsko obliko je poskrbela kostumografinja Marta Frelih, asistentka koreografije je bila Cleopatra Purice, filmska montaža je delo Simona Yua, luč je oblikoval Tomaž Bezjak in zvok Gorazd Vever.
