Akram Khan je iskal in našel svoje korenine

Koreograf Akram Khan je na 30. ImPulsTanz festivalu 16. julija uprizoril svoje avtorsko delo iz leta 2011, koreografijo, v kateri se predstavi tudi kot solist, svoj solistični performans novih plesnih obzorij, ki so se rojevala v času njegovega bivanja in intenzivnega odkrivanja rodbinskih korenin v domovini njegovih staršev, v Bangladešu. Svojo avtorsko plesno pripoved v trajanju ure in pol (brez pavze) je Khan poimenoval z bengalsko besedo Desh, kar v prevodu pomeni domovina. Akram Khan je zapisal, da si ni predstavljal, da ga bo ta na novo odkrit svet večtisočletne in bogate  kulturne dediščine v toliki meri prevzel s svojimi zgodbami in običaji. Da bo ta svet nepredstavljivih kontrastov v obilju zelenja in vodnih dobrin prevzel človeka, ki je prišel iz sveta vse več "odvrženih in zavrženih stvari", kjer se živi in deluje kot muha enodnevnica. Fascinirala so ga duhovita in žalostna pripovedovanja, zabavale starodavne zgodbe o življenju v tem delu sveta, opazoval je ljudi in se spoznaval z njihovimi nazori ter bivanjem. Zanj je bilo to potovanje najpomembnejši dogodek in najgloblja izkušnja, ki se mu je v življenju lahko zgodila.

Razne osebe in svoja doživetja je predstavil, zaigral in zaplesal v predstavi Desh, ko je obenem bil stari ribič, oče in istočasno sin, študentski aktivist in nič koliko osebnosti ter mitoloških bengalskih zgodb je prelil v svoj solo, tudi preizkušal sebe in primerjal ter oživljal svoje sanje. Dejal je, da je Desh njegova intimna izpoved. O domovini je še dejal, da je to kraj, kjer najdeš sebe, pa čeprav je to tuja dežela in čeprav je to oder, ki plesalcu pomeni doživetje, je potem to tudi njegov kraj in je njegova umetnost, kjer se počuti doma. In ko se združujejo kulturne raznolikosti, nastane lok sožitja – sij mavrice, in se lahko porodi analitično obilje novega, ki poglablja in osveži staro, naveličano, znano in prevečkrat že prežvečeno. Tako je koreograf in plesalec Akram Khan v svojem solu Desh navdušen nad odkritjem domovine svojih korenin rojeval nove plesne spodbude neverjetnih hitrosti, zdelo se je, kot bi ga gnal pospešen motor, ko se je s koraki pretakal po odru, kot bi bil gumijasta vrtavka, ki se kotali in premetava po tleh; gibalne hitrosti so bile postavljene v najvišjo prestavo, to ni bil plesni tek na kratke steze, ampak plesni tok, kot bi ga nosilo vodovje Gangesa in ga prelivalo po statični površini. Reka s plimami in osekami, veličasten in čaščen Ganges življenja se je tudi pretakal v iluziji scene. Ne la Khan kot igralec in plesalec, ampak tudi vizualni dizajn je bil vrhunski, saj ga je pripravil oskarjevec Tim Yip, ob tem pa še efekti svetlobnih manipulacij umetniško oblikovne in efektno ponazorjene odrske luči, za kar je poskrbel Michael Hulls.

Koreografov solistični ples se prepleta v korakih klasičnega kathaka (eden klasičnih indijskih plesov), v bojevniških vzgibih in pozah, v sodobnih  in aktualnih gibalnih niansiranjih, v obilju akrobatike, vse skupaj pa je zaokroženo še v celoti in prenovljeno v širinah Kahnovih plesnih obzorij. Še posebej navduši njegova plesna vizualizacija vrveža na cestah Bangladeša, ko v koreografiji ponazarja izogibanje prometu, rikšam, množici, ko predstavo njegove gibalne urnosti in hitrostnih reakcij še dodatno pospešijo svetlobni pravokotniki, gibljivi deli belih črtastih prehodov – peščevih zeber. In je istočasno enako prepričljiv v statičnem liku prosečega za miloščino na robu cestišč predstavljenega mestnega direndaja. Desh je predstava animacij vpetih v plesni vokabular, je plesna pripoved likovnih iluzij in je živopisna risanka gledališkega odra. Začne se v temi, ko starček okornih korakov s petrolejko v roki išče svojo pot in pride do železnega obroča – tnala, po katerem udarja s kladivom. Že začetek sproži  vprašanja: Je mogoče Aladinova svetilka in je znana prošnja: "Sezam, odpri se!" ali pa utrip srca, v trenutku, ko iskalec začuti klic … Igralec Akram Khan prepriča kot ribič, ki oživlja starodavno zgodbo, in je maska njegove pleše sila živo zgovorna, on pa po svoji drži in gibih pristna izrisana slika davnine. Pretresljivo se sledi pogovoru očeta in hčerke, ta nežni sprašujoči glas dekletca in potem njena bela podoba angela, ki se vije nad animirano zeleno pokrajino dreves … Tudi Khan se povzpenja po tej iluziji zelenja in se sreča tudi z belo pojavo velikega slona … Desh je živa sugestivna zgodba in je likovno gibalna animacija, ki jo v okvirih gledališkega odra še nismo videli. Projekcije na platnih obsijane s svetlobnimi efekti ilustrirajo slikanico prostorske globine, po kateri se giblje akter. Iluzije in resničnost se sproti menjavajo ter izmenjujejo z gledališkimi kulisam, ko se z lahkoto prehaja iz risane animacije v svet kulis, in npr. ko ugledamo Khana, ki visi z glavo navzdol ter se razgleda po prostoru ali pa išče in išče med visečimi trakovi. Je obenem oče in sin, ko sedi na malem ali ogromnem stolu. Na odru doživimo tudi helio stroj, stroj, ki presega časovne meje …

Vsaka scena je zase enkratna, in teh je v uri in pol nešteto, tako da se proti koncu temu odrskem in umetniškem izobilju že kar težko sledi. To še posebno, če si gledalec najvišje galerije Burgtheatra in je pritisk mestne vročine neustavljiv brez klima naprave, in teh gotovo niso vgrajevali v klasične gledališke stavbe. Na koncu se pravzaprav ob vsem tem prelivanju umetniškega napoja že nestrpno čaka konec. Tudi konec je simboličen, v ospredju je očetova srajca in je v ozadju modrina neba, modrina modrosti …?! Kratko malo je predstava za gledališko sceno predolga, ena ura se je izkazala kot meja koncentrirane pozornosti. Na odru se posamezni prehodi očitno ne dajo kontinuirano nizati, kot je to dano filmski industriji, kajti gledališki prehodi iz ene scene v drugo vedno potrebujejo nek zaključek in nek začetek, in takrat tudi, pa čeprav ob minimalnih zastojih, dramaturgija upada. Bilo je tudi preveč vmesnega razmišljanja, predolgi monologi in ravno toliko praznega hoda ob začenjanju nove scene, da se je ta ura in pol sila vlekla in vlekla. Škoda za tako enkratno stvaritev, dobro bi bilo razmisliti in se lotiti predstave v nadaljevanju ali pa jo kadrirati na več samostojnih dogodkov, še najbolje pa posneti animirani film. Glasba (Jocelyn Pook)je tako kot ples sestavljenka različnih kompozicij, tudi starodavnih in prevečkrat sentimentalno obarvanih melodij, povzetih iz tega narodnega okolja. Ideje, tekste in zgodbe je poleg Khana prispevala še Karthika Nair in Polarbear, dramaturgija je bila domena Ruth Little, režiser igre pa Kimie Nakano. Gledalci so Akrama Khana ob koncu predstave toplo pozdravili, še posebej bučno pa njegovi oboževalci.
Koreograf Akram Khan je  20. in 21. julija predstavil še svoje novo koreografsko delo posvečeno spominu na Igorja Stravinskega, ITMOI(In The Mind Of Igor). S plesno skupino Akram Khan Company je uprizoril svojo različico Pomladnega obredja "Le Sacre du Printemps" Igorja Stravinskega skupaj s tremi komponisti: Nitin Sawhney, Jocelyn Pook in Ben Frost.

Na ImPulsTanzu, na tem največjem evropskem festivalu, so letošnje poletje poleg Akram Khan Company nastopile še druge znane plesne skupine, kot so Baletni ansambel Pariške narodne opere, Company Marie Chouinard, že omenjena Ultima vez/Wim Vandekeybus … V drugi polovici julija se je predstavila tudi skupina Liquid Loft iz Avstrije s predstavo Lego Love, ki so jo pri nas uprizorili na lanskem Festivalu sodobnega plesa Front@ v Murski Soboti, in lanskega maja je v Mariboru/Evropski prestolnici kulture bila premierno uprizorjena tudi "Drugs Kept Me Alive", Troubleyn/Jean Fabre& Anton Rizzi, ki se je zadnjega julija in 2. avgusta zgodila še na sceni Schauspielhaus. Kot posebnost večernih programov (dramaturško svetovanje Christine Standfest) je mojo pozornost pritegnila multimedijska spektakularna opera južnoafriškega umetnika Williama Kentridga: Refuse the Hour, v koreografiji Dada Masila in izvedbi trinajstih plesalcev, glasbenikov, pevcev na glasbo Philipa Millerja. Je novodobna opera o časovni enoti – o uri, in je svojstven spoj umetnosti ter znanstvene fantastike, ki skuša materializirati čas na gledališkem odru. Po programu sodeč je organizatorjem festivala ImPulsTanz 2013 ob častitljivi 30. obletnici uspelo združiti in predstaviti vseobsegajočo paleto interesov, dogajanj in umetniških navdihov plesne scene Evrope, tudi posegati po svetovnih tendencah plesne umetnosti tega časa. Na Internacionalnem plesnem festivalu 30. ImPulsTanz Dunaj je  torej v času od 11. julija do 11. avgusta predstavljena svetovna plesna scena v malem.                                                  

View Gallery 5 Photos