Ahmed Najar ni samo odličen, navdihujoč koreograf, režiser, ampak je tudi plesalec in umetnik, ki s karizmatično, pronicljivo prezenco in z nasmehom v očeh s palestinskim folklornim plesom, imenovanim "dabke", uresničuje posebno poslanstvo – predstaviti širšemu občinstvu Palestino, njihovo tradicijo ter težave, s katerimi se njeno prebivalstvo vsakodnevno srečuje. Z ustvarjanjem gledališko-plesnih predstav skuša pričarati odrski, estetski moment, s katerim podaja družbeno kritiko in s tem tudi premisleka vredno sporočilo. To mu vsekakor uspeva s plesno skupino Al Zaytouna, ki jo je ustanovil leta 2005.
In dà, po ogledu vaje za prihajajočo predstavo Project 51, ki s folklornimi in modernimi plesnimi elementi očrta 51-dnevno vojno v Gazi leta 2014, lahko potrdim, da ima Ahmed Najar neizmeren dar. Ob opazovanju nastajanja, kreiranja tega močnega in energetsko nabitega koreografskega dela, prepojenega z globokimi čustvi, je moje vznemirjanje rasto iz minute v minuto. Koža se mi je ves čas ježila. Namreč delo te ne spodbudi samo k razmisleku o tem, kaj se dogaja z ljudmi na okupiranem ozemlju Palestine, temveč tudi k temu, da se zazreš v "moderno", sodobno družbo, v kateri živimo. Palestinski umetnik slednjo vidi, predvsem zmanipulirano s strani medijev, ki po njegovih besedah prikazujejo izkrivljeno podobo sveta.
Od kod črpate navdih za predstavo Project 51?
Navdih za omenjeno predstavo sem črpal iz vojnega napada na okupiranem območju Palestine v Gazi, ki se je zgodil leta 2014 in je trajal 51 dni. Vendar v sami predstavi ne zajamem fokusa zgolj tega napada, ampak skušam zaobjeti celoto vseh občutenj, ki so v tem obdobju prevevala svet, ljudi. Tukaj predvsem mislim na medije in na kakšen način so poročali o tem vojnem stanju, potem tudi, kako so se ljudje na tovrstne novice, prispevke odzvali, navsezadnje, ali so se sploh zanimali za takšne novice, nekako želim zaobjeti celoto vseh občutenj, odzivov tistega časa. Poleg tega želim očrtati primerjavo s preostalimi podobnimi dogodki, torej napadi, kot je zadnji teroristični napad v Franciji, ko so mediji poročali že o nekakšnem vojnem stanju, celoten svet je bil osredotočen zgolj na ta napad, ves svet je bil tako rekoč pokonci. Narativna struktura medijev je ta dogodek prikazala kot veliko tragedijo. Seveda, dogodek je tragedija. Ljudje so bili ubiti. Vendar če za primer navedem napad na Charlie Hebdo (francoski satirični časopis, op. a.), ki se je zgodil leta 2015: v tem napadu je umrlo 10 ali 12 ljudi, kar je tragedija, žalostno, mediji so o tem dogodku na veliko razpravljali, kljub temu pa se je hkrati zgodil uboj 50 otrok v Nigeriji s strani Boko Harama, čemur medijski svet ni posvečal nobene pozornosti, kaj šele, da bi se novica pojavila na prvi strani dnevnega časopisa. Vsekakor se mi zdi zanimivo, kako lahko način medijskega poročanja vpliva na ljudi. Medijsko poročanje o minulem francoskem terorističnem napadu se je dotaknilo človeških src, medtem ko o vsakodnevnih napadih, ki se dogajajo na Bližnjem vzhodu, niti ne poročajo na takšen "dramatičen" način niti ljudi, občinstva ne zanima. In to je tisto, kar želim občinstvu s svojo predstavo sporočiti oziroma izraziti – kritiko medijskega poročanja.
Zagotovo preko zgodbe. V predstavi nastopata oče (Ahmed Najar, op. a.) in hči (Katja Dvanajščak, op. a.), ki prihajata iz Gaze. Oba protagonista spremljata, opazujeta okolico, predvsem vedenje ljudi in kako na njih vpliva poročanje o vojnih dogodkih v njunem domačem kraju. In začne se s tem, da oče skuša zavarovati svojo hčer in hkrati naučiti tradicionalne palestinske folklore, ki se imenuje "dabke". Slednja je za nas Palestince izrednega pomena, saj z njo na nek način izražamo svojo identiteto. Kljub temu sva z Evo Stramšek vključila v predstavo tudi sodobni in orientalski ples ter digitalne učinke, s katerimi se ustvari predstavo bolj prepričljivo, pristno. Eden od takih izstopajočih prizorov, scen, v katerem je prikazana kritika današnje družbe, je, ko si nastopajoči ogledajo eno od nogometnih tekem svetovnega pokala, ki je ravno v letu 2014 potekal. In kritika tega je, da so bili takrat vsi tako zaposleni s tem svetovnim pokalom, medtem ko so se hkrati dogajali napadi na okupiranem ozemlju Palestine, tj. v Gazi, kjer so nedolžni ljudje umirali, bežali iz svojih domov. Seveda se je o tem takrat v medijih pisalo, poročalo, vendar ljudje niso namenjali temu nikakršne posebne pozornosti. Žalostno.
Verjetno je eden od razlogov ta, da imajo ljudje občutek, da se takšni napadi, nasilje dogajajo precej stran od njihovega doma, da se dogajajo po svetu, daleč stran, zato tudi temu posledično ne namenjajo neke pozornosti, posebne obravnave, kar je na nek način seveda razumljivo. Naslednja zadeva pa je, kako mediji, medijske hiše tovrstne napade sploh prikažejo, kakšno predstavitev teh primerov ustvarijo. Na primer v primeru Gaze so pisali o tem, da se ne ve, kdo ima prav in kdo nima prav, poročali so nepravično, pristransko. Resnica je čisto drugačna.
In kakšna je resnica?
Resnica je ta, da vsi po vrsti ignorirajo to, da je Palestina pod okupacijo, kar pa ni mednarodno priznano, videno. Tam se vsak dan kršijo človekove pravice. Ljudje ne morejo ravno zaradi okupacije živeti normalnega, človeškega življenja. Ljudje so dnevno diskriminirani Zelo žalostno. Imajo resnično težka življenja. Zato je seveda normalna, razumljiva reakcija odporništvo, boj. Poleg tega me tudi jezi medijsko poročanje o tem. Namreč ti vselej predstavijo dva naroda, ki sta v sporu, se prepirata, izvajata nasilje drug nad drugim. Toda težava je zgolj eden – en narod (sogovornik misli Izrael, op. a.) je okupiral ozemlje, prebivalstvo drugega naroda. In to je tista izhodiščna točka, ki jo s plesalci skušamo razjasniti, peljati skozi predstavo Project 51. Želimo spregovoriti o tej problematiki skozi ples "dabke" in pozvati občinstvo k razpravam, diskusijam. Menim, da je v tem smislu naše koreografsko delo resnično posebno, unikatno, saj si ni nihče doslej o tem postavljal takšnih vprašanj skozi ples oziroma umetnost.
Zelo poveden je prizor s slušalkami. S slednjimi želim ravno prikazati to, kako je današnja družba individualna, zaslepljena z lastno bitjo, kako so zasedeni, zaposleni z vsakodnevnimi rečmi. Hočem reči zaposleni s svojim svetom, z vplivi s strani množičnih medijev, ki jih skušajo ujeti v nekakšne kalupe, okvire. O tem, kaj se dogaja v svetu, kaj se dogaja z ljudmi, pa jih ne zanima, češ da ni njihova stvar, se jih ne tiče.
Na vaji sem opazila, da je v predstavi veliko ploskanja, udarcev z nogami, rokami. Imajo ti gibi kakšno posebno, simbolno vrednost?
Imajo. Gre za nekakšen kreativni pristop, s katerim želimo ustvariti hrup in s tem simbolno priklicati pozornost ljudi, saj bomo oziroma želimo spregovoriti o nečem pomembnem, kar se ne tiče samo nas, pač pa vseh. To ploskanje, topotanje se mi zdi eden od ključnih elementov predstave.
Naj stopimo skupaj, naj postanemo eno.
Če strneva, kaj je pravzaprav glavno sporočilo predstave? Kaj želite z njo doseči?
Želim si, da bi medijski svet uzrl, da so odgovorni za to, da nam predstavijo realnost takšno, kot je. Želim, da občinstvo tudi pridobi uvid, da je medijsko poročanje velikokrat diskriminatorno. Sicer pa si prizadevam tudi za to, da bi s predstavami približal palestinsko kulturo oziroma da bi ljudje našo kulturo, tradicijo spoznali. Na televiziji ljudje vidijo o Palestini samo ubijanje, vojno, napade, ampak Palestina ni samo to, je tudi kultura, civilizacija. Zavedam pa se, da doseči človeška srca ni lahko delo. Vendar naša ekipa, plesalci, ki so v svojem delu zelo iskreni, se trudimo ljudi dotakniti s svojim delom, s svojimi kreacijami.
Kakšni pa so bili dosedanji odzivi ljudi, ki so si ogledali vaše predstave?
Dobivamo tako pozitivne kot tudi negativne odzive. Včasih nas obtožijo, da ne podajamo pravega, resničnega sporočila, ampak na splošno dobimo zelo veliko pozitivnih odzivov. Občinstvo je z našimi predstavami zadovoljno, jih sprejema. Sicer pa je s predstavami in sporočili tako, da je navsezadnje odvisno od gledalca, kaj bo naredil s sporočilom predstave, ali se bo ob sporočilu zamislil, bo o njem skušal razpravljati. Skratka, ni odvisno od nas, ampak od njih. Mi naredimo vse, da zgodbo, cilj gledališko-plesne igre predstavimo jasno, na razumljiv način.
Povedali ste že, da je "dabke" tradicionalni palestinski folklorni ples. Nam lahko še malce več poveste, kaj ta ples pravzaprav pomeni za Palestince?
Kot že rečeno, je "dabke" palestinski tradicionalni ples, ki se pleše okoli 2000 let. Originalno ta ples izhaja iz Palestine, Libanona, Sirije, Jordanije in Iraka. Vendar za Palestince pomeni nekaj posebnega, saj je del njihove identitete. Skozi njega gradijo svoj jaz, svojo identiteto in ga razumejo kot pripomoček za izražanje žalosti, veselja. Predvsem za izražanje slednjega je ta ples zelo dobrodošel, na primer ob dogodkih, kot sta zaroka in poroka.
Ime pomeni oliva. Namreč drevo oljka, nekatere so stare že več kot 1000 let, nosi v palestinski kulturi veliko simbolno vrednost. Ta simbolizira, predstavlja mir. Će v rokah nosiš oljčno vejico, to pomeni, da si prišel z mirom. In to želimo tudi s plesno skupino sporočati – naj živimo v miru.
Omenjeno plesno skupino sestavljajo večinoma prostovoljci. Se ne preživljajo s plesom.
Tako je. Za nas je plesati bolj neka strast kot pa profesija. Navsezadnje nas v plesni skupini to tudi združuje –izražanje našega poslanstva, tj. približati palestinsko kulturo, pa tudi strmenje k miru, boj za človekove pravice. Vsi zelo ljubimo naš folklorni ples "dabke".
Zakaj ste za uresničevanje takega poslanstva izbrali ravno ples?
Ples je čudovita umetnost. Je čudovit medij, s pomočjo katerega lahko predaš sporočilo občinstvu. S plesom lažje dosežemo človeška srca. Ker skozi telo, ples resnično lahko izraziš vsa čustva, tudi tista najgloblja. To je glavni razlog, da sem izbral ples. Poleg tega smo na "dabke" vsi zelo ponosni, ker je del naše identitete, del našega jaza. Nekateri ga razumejo tudi kot odporniško gibanje. Če na okupiranem območju izvejo, da si del "dabke" skupine, te aretirajo. Namreč nočejo, da bi izražali našo lastno palestinsko identiteto.
V enem od intervjujev ste izjavili, da angleški plesalci niso tako spontani v plesu "dabke", da so morda na trenutke preveč natančni, precizni. Kako pa se slovenski plesalci znajdejo v njem?
(smeh) Zagotovo so bolj spontani kot Angleži. Vidi se, da je ples pomemben del slovenske kulture. Slovenci so tudi majhen narod, zato so verjetno tudi zaradi tega bolj prilagodljivi in odprti.
Vam je Slovenija všeč? Kakšni pa so sicer slovenski plesalci?
Slovenija mi je resnično zelo všeč. Rad se vračam sem. Slovenski plesalci so zelo dobri. Prilagodljivi, pametni, odprti do drugih kultur. Navsezadnje to tudi od plesalcev, s katerimi ustvarjam koreografijo, predstavo, pričakujem, da so fleksibilni, veseli in da ljubijo ples.
Ne. Tudi iz načinov, kako se ljudje vedejo, kako spreminjajo svoje vedenje v skladu z družbo. Preprosto – postavim se na rob družbe in jo opazujem. Poleg tega navdih črpam tudi iz poezije, pesmi, narave.
V katero vrednoto verjamete?
V to, da smo vsi ljudje, ne glede na barvo kože, versko prepričanje, enaki.
Pa ta vrednota obstaja v "moderni" družbi?
Mislim, da ne …
