Afrobrazilska senzualnost, baletna milina in ekstravaganca

V sredo, 24. aprila 2013, ob 19.30, bosta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na ogled plesni predstavi Parabelo in Brez mene brazilske plesne skupine Grupo Corpo, ki spaja afrobrazilsko senzualnost, baletno milino in sodobno gledališko ekstravaganco s tradicionalno brazilsko glasbo. Na odru vlada naelektrenost, plesalci navdušujejo z omamno telesnostjo, dinamičnostjo in bogato vizualnostjo. Grupo Corpo pod vodstvom koreografa Rodriga Pederneirasa ustvarja koreografije z elementi tradicionalnih borilnih veščin capoeire in ritualne gibalnosti afriškega izvora. Odrski izraz skupine ponuja celostne odgovore na vprašanja narave in kulture: Brazilija v odtenkih popularnega in učenega, v vrtincu preteklosti in prihodnosti, razpeta med tuje vplive in lokalno obarvanost, med urbano in predmestno.

Plesni ansambel Grupo Corpo je Paulo Pederneiras, poslovni direktor in umetniški vodja skupine, s prijatelji ter brati in sestrami ustanovil leta 1975 v brazilskem mestu Belo Horizonte. Grupo Corpo je skupina sodobnega plesa, ki udejanja značilno brazilsko koreografijo. V svoji zgodovini je doživela več preobrazb, vseskozi pa se drži treh poglavitnih vodil: njeno identiteto opredeljuje koncept narodne kulture; kontinuiteta dela z mislijo na prihodnost; integriteta pri sledenju razvojnim merilom. Od leta 1992 za vsako delo k sodelovanju vabi različne skladatelje. Tako se glasba, scenografija, kostumografija in koreografija ustvarjajo istočasno, vsako baletno delo je dosežek tega sodelovanja. Umetniški vodja skupine Paulo Pederneiras oblikuje tudi scenografijo in lučno zasnovo. Od leta 1981 je Rodrigo Pederneiras zasnoval skorajda vse koreografije skupine.

Skozi Sem mim (Brez mene) pljuska in valovi morje ob Vigu, mestu v španski Galiciji, ki ljubimce in prijatelje vedno znova odnaša in spet prinaša. Balet zajema glasbeni navdih iz srednjeveške galicijsko-portugalske posvetne pesmarice: znameniti cikel pesnitev Morje ob Vigu Martína Codaxa spremlja omamna avtorska glasba Carlosa Núñeza iz Viga in Joséja Miguela Wisnika iz Brazilije. V sedmih pesnitvah iz 13. stoletja pesnik govori z glasom ženske ali, natančneje, z glasom zaljubljenih deklet, ki objokujejo odsotnost ljubimca in prijatelja ali se veselijo njegove bližnje vrnitve. Željne vnovične združitve z ljubljenim se včasih izpovedujejo morju, materi ali prijateljicam. Da bi zadovoljile ali vzbudile poželenje, se kopljejo v valovih morja ob Vigu. Besedilo srednjeveškega trubadurja je Rodriga Pederneirasa vodilo pri snovanju koreografije, ki jo zaznamujejo prehodi med spokojnostjo in razbesnelostjo ter plimovanje morja. Pri razporeditvi plesalcev na odru poustvarja razdvojitev ženskega in moškega pola, večno hrepenenje po bližini drugega. Koreografija upodablja neprestani tok zbliževanja in ločevanja, izpostavlja ponavljajoče se, ukrivljene in odsekane gibe trupa. Paulo Pederneiras je s spojem geometrične oblike (velikanski prazen aluminijast kvadrat) in organske forme (več metrov sintetične tkanine za zaščito posevkov pred soncem), ki ju lahko vertikalno upravlja, zasnoval metamorfno scenografijo. Ta se med predstavo spreminja skladno z različnostjo pokrajine in elementov: morje, gore, oblaki, čoln, ribiška mreža, jutranji svit. Kostumografinja Freusa Zechmeister je na prefinjene trikoje, obarvane v kožnem odtenku posamičnega plesalca, naslikala napise in vzorce po srednjeveških ornamentih, s čimer se plesalčevo telo spremeni v medij za izpovedovanje simbolike dobe, ki ustvarja iluzijo, da prizorišče poseljujejo goli moški in ženske, katerih kožo prekriva le eden najbolj arhaičnih znakov pomorske fantazije: tatu.

Delo Parabelo iz leta 1997, ki ga zaznamujeta podeželski pridih in sodobna glasbena kulisa Toma Zéja in Joséja Miguela Wisnika, je po besedah koreografa Rodriga Pederneirasa njegova "najbolj brazilska in regionalna" stvaritev. Spoj delovnih pesmi in molitvenih napevov spominja na ritmično formulo baião ter v živahnih vseprisotnih, prepletenih ritmičnih vrhuncih in kontrapunktih zariše živo koreografsko sliko vrtenja z boki in topotanja z nogami. Gre za izjavo o izrazni zrelosti, prevzemajočo prikaz Pederneirasove metode, ki jo je avtor razvijal dolga leta. Fernando Velloso in Paulo Pederneiras sta se ob zasnovi scenskih panojev površine 15 x 8 metrov, ki baletni scenografiji zagotavljajo čustveno in likovno ozadje, navdihovala pri  estetiki zaobljubnega darovanja v podeželskih cerkvah. Kostumografinja Freusa Zechmeister s kopreno črnega tila, ki razkriva samo droben, neizogiben košček baletnih copat, ustvarja barvno zastrto igro senc in svetlobe. Plesalce v prvem delu Parabela "ogrne" kot v kostume. V eksplozivnem baletnem finalu nastopajo samo v trikojih, osvobojeni tilaste tančice razkazujejo radost in vročino svojih barv.     
 

View Gallery 4 Photos