Ob izidu priročnika avtorice Nataše Kočar
Slovenska plesna scena je pridobila nov učni priročnik, namenjen učenju plesnih osnov orientalskega plesa. Avtorica plesnega priročnika, ki nosi naslov 1001 gib orientalskega plesa, je Nataša Kočar, koreografinja in plesalka orientalskega plesa, po svoji izobrazbi pa diplomirana geografinja in profesorica sociologije. Svojo veliko ljubezen, orientalski ples, je odkrila na začetku novega tisočletja, kot je zapisala na hrbtni strani priročnika pod fotografijo Janeza Kotarja, učiteljska pot pa jo vodila po Sloveniji in tujini. Je soustanoviteljica in predsednica Kulturno umetniškega orientalskega društva KOUD Bayani, kjer od leta 2004 tudi poučuje, za seboj pa ima že več kot 10000 pedagoških ur v tej plesni zvrsti.
Pedagoške izkušnje Nataše Kočar so prav gotovo bogate, kar je razvidno že iz sistematično razvrščenega in natančno zasnovanega učnega programa, posredovanega na 135 straneh priročnika, ki zaobjema metodologijo poučevanja, napotke mentorjem, tudi avtoričina priporočila ob njeni pedagoški praksi ter izkušnjah.
V uvodu avtorica podčrta, da svoj priročnik, ki je tudi njena prva knjiga o poučevanju osnov orientalskega plesa, namenja sistemu poučevanja odraslih žensk. Tu bi pripomnila, da bo priročnik glede na avtoričin strokovni pristop k učni snovi dobrodošel za vse, ki se odločajo za orientalski ples, ne samo odrasle, ženske osebe, ampak vse, ki znajo brati in jih orientalski ples zanima, ki se učijo in poučujejo, tudi za vse mlade po srcu in letih. Saj avtorica jasno in berljivo razčleni vsak posamični gib ter korak, ki se ga da tudi neposredno ogledati v realno predstavljeni vadbeni poziciji dobro zasnovanih ilustracij Helene Rems. Priročnik je prav prijetno oblikovan z rahlim navdihom Orienta, tudi so opisane vaje še posebej barvito senčene ter poudarjene, za oblikovanje pa zaslužna Anja Burgar.
Prva stran v knjigi je namenjena zahvalam ob pomoči in podpori najbližjih v času nastajanja priročnika, takoj zatem pa na drugi strani že sledi kazalo devetih poglavij, v katerih se členijo ter poimenujejo posamične vadbe, namenjene določenim delom telesa. Zadnje, deseto poglavje, je namenjeno učnemu načrtu, tudi poteku plesne ure v trajanju 90-minutne vadbe, priložen je še praktični razpored, tabela z dveletnim terminskim priporočilom, kdaj naj se pristopa k učenju določenih telesnih vzgibov. V kratkem uvodu avtorica še posebej poudari, da gre za njen osebni sistem poučevanja in je tudi vse, kar je napisala, njeno osebno mnenje, ki ga je izoblikovala na podlagi svojih šestnajstletnih pedagoških izkušenj. Nato sledi nekaj napotkov za učitelje, kot npr.: kaj mora vsebovati vsaka ura, je splošno telesno ogrevanje, ohlajanje ter razteg, tudi da vsak orientalski tečaj zahteva uro zgodovine. Omenja še kostumografijo, osnovne ritme, glasbo ter poduk o zakonitostih pri možnih nastopih, izvedbo pa prepušča pedagogom. So splošne, vendar dobrodošle informacije, ki omogočajo vpogled v kulturo te plesni zvrsti.
Prvo vadbeno poglavje učbenika je namenjeno drži telesa, ravnotežju in dihanju, kar je vsesplošna osnova za vse plesne zvrsti, drža pa sila pomembna za zdravje. Avtorica za pravilno pokončno držo poleg ostalih napotkov priporoča tudi balansiranje z riževo vrečko na glavi, kar zahteva elegantno prizemljeno hojo, ravno naravno držo in raven vrat. Saj pravilna drža dviga tudi samozavest, tudi je osnova za splošni umetniški vtis telesnega gibanja.
V tretjem poglavju se vrstijo napotki za vaje najosnovnejših pozicij rok, dlani ter ramenskih gibov, tudi značilnih gibalnih poudarkov in tresljajev. Da je obvladovanje rok v plesu kar trd oreh, omenja avtorica iz svoje prakse. Tudi dlani niso nič bolj plesno ukrotljive, in sledi priročna informacija, kako nekatere plesalke uporabljajo celo elastike za lase, s katerimi ovijejo tri sredinske prste.
Dobro znana dejstva iz vsesplošne plesne prakse naših dni, vendar pa so nekoč ženske roke bile mehke in čutne, ko so opravljale raznolika ročna dela. Danes so jih zamenjali stroji, današnje roke pa največkrat v priseljeni drži za računalnikom, ko sčasoma postajajo toge, oglate, težke in neizrazne.
Prsni koš je naslednji del telesa, ki ima pri orientalskem plesu specifične vadbene prijeme in plesne zahteve. Vadbeni program tega poglavja se osredotoča na mehke horizontalne in vertikalne premike prsnega koša ter na zahtevnejšo obliko sagitalnega kroga, krožnega valovanja telesa. Predstavljeni so še odsekani gibi, twist prsnega koša in šimi.
Bistvo orientalskega plesa je v kompleksnem prefinjenem gibanju ali poplesavanju bokov v kombinaciji s torzom in z lepimi rokami, je zapisano na začetku petega poglavja, posvečenega orientalski vadbeni specifiki plesnih bokov. To poglavje je tudi najobsežnejše, vaje pa posredovane na straneh od 68 do 99, tudi se nadaljujejo še v naslednjem, šestem poglavju, ki se usmerja na šimi bokov ali hitro tresenje bokov, ki se v začetnih osnovah začne na mestu. Gibalne specifike bokov so podobno poimenovane kot pri vadbi prsnega koša: so mehki, horizontalni in vertikalni bočni ter krožni gibi, nato si sledijo zahtevne osmice, pa gibanje boka navzgor in navzdol/wahda wa noos/, tudi specifični bočni gib, zaki-sinhrono premikanje bokov s poudarkom navzdol. Gib pa poimenovan po egipčanski plesalki Souhair Zaki, saj je bil eden njenih najljubših gibov, kot piše v tem poglavju.
Kaj je še ostalo za vadbeni uvid v orientalski ples, ko je žensko telo že skoraj popolnoma ovito v mehko plesno valovanje svoje plesne anime. Ostal je najbolj aktivni del, to je torzo, ki se ves čas giblje tako v mikro kot makro gibkih finesah, tudi telo povezuje v kompleksno plesno valovanje, ki ga imenujejo camel/kamela, opisano pa v sedmem poglavju. V osmem poglavju se zvrstijo arabski koraki. O korakih se na začetku poglavja lahko bere, da izhajajo iz folklore, in so prvi koraki bili prostorsko omejeni, ko so ženske ta ples plesale večinoma na mestu ob majhnih premikih.
Še en dokaz, da se vsak ples razvija in sledi novim časom. Ko se je orientalski ples začel plesati po dvoranah in odrih, so tudi koraki dobili svoj prostorski vzlet. Znano je, da so Beduinke orientalski ples plesale v intimi svojih ženskih večernih srečanj, seveda pod šotori, saj gre za nomadska plemena. Svoje plese so same ustvarjale, tudi se svečano krasile za tak dogodek, verjetno pa niso imele prav veliko prostora v šotorih za možni prostorski polet in se je zato ples dogajal na mestu. Tako kot koraki se tudi obrati lahko vrtijo na mestu ali po prostoru, na začetnih urah pa lahko povzročajo neprijetne težave, ko se mnogim rado zavrti in izgubljajo ravnotežje. V poglavju 9, z naslovom Vrtenje se priporoča počasno osvajanje vrtenja, da se z manj težav tudi čim prej pride do želenega rezultata. Določeno obliko vrtenja pri orientalskem plesu imenujejo propeler obrat ali vrtenje okoli lastne osi, na mestu in z rahlim nagibom telesa, ki tudi pridobi svojo učno noto v tem oglavju.
Avtorica Nataša Kočar posveča svojo knjigo odraslim ženskam, ki se učijo te plesne zvrsti, tudi ilustracije predstavljajo žensko plesalko, in je svoje izkušnje pridobivala ob učenju omenjene populacije. Zato v knjigi tudi sledijo temeljiti napotki ob učenju in težavah, ki se na vajah lahko kažejo, kar je poučno prav za vse, ki želijo plesati ali pa se v ples usmerjajo. Res je, da orientalski ples danes plešejo v večini ženske, še posebej na zahodu. Izvirno pa je to bil tudi ples moških, ki so nastopali v javnosti, verjetno na odprtih uličnih prostorih, ko se je moški del družine največkrat iz roda v rod posvečal glasbi ter muziciral na tradicionalnih instrumentih, posamezni mlajši član družinskega klana pa je na glasbo in ob glasbenikih tudi plesal. Tak plesalec je navadno oblečen v primerno tuniko, na bokih pa opasan z vrvjo/trakom, zavezanim na vsaki strani boka z debelim vozlom, da so se tudi moški boki lahko atraktivno zavrteli in zanihali; saj se muslimanske ženske niso smele kazati v javnosti, še manj pa nastopati. Ena takih skupin je gostovala tudi v našem kulturnem hramu, Cankarjevem domu, plesalec pa se je zanimivo predstavil v svoji izvedbi ter domeni orientalskega plesa, seveda ob moškem energetskem potencialu. Menim, da je plesna zgodovina pri današnjih plesnih urah prevečkrat zapostavljena, kot da ne bi obstajala, vendar pa se ples ves čas zgodovinsko razvija in gradi, kar tudi bogati samo umetniško zvrst. Zato tudi pozdravljam, da se zgodovina orientalskega plesa omenja v priročniku, pa čeprav le kot napotek učiteljem ali v kratkih pripombah.
Priročnik orientalskega plesa 1001 gib avtorice Nataše Kočar je zasnovan kot specifičen vadbeni priročnik, ki je vedno pri roki, ko se vsak trenutek lahko hitro poišče želena informacija o posameznem gibalnem elementu, in je kot tak tudi dobrodošel v vsaki vadbeni dvorani orientalskega plesa, prav tako na knjižnih policah vseh, ki se želijo plesu tudi širše študijsko posvečati.
