Plesalka, koreografinja in pedagoginja Nataša Kočar je napisala priročnik za orientalski ples.
Draga Nataša, čestitke za tvojo prvo knjigo o orientalskem plesu, in predvidevam, da je tudi prva knjiga o orientalskem plesu v Sloveniji na sploh?
Najprej najlepša hvala za čestitke in za medijsko podporo Parade plesa. Moja knjiga, ki nosi naslov 1001 gib orientalskega plesa, je res prvi slovenski plesni priročnik za orientalski ples. Pred leti je izšla knjiga Saške Jenič, Čar plesa vzhoda, ki se je tematike lotila z druge perspektive.
Knjiga 1001 gib orientalskega plesa je didaktični priročnik. Zakaj si se odločila, da ga napišeš, in verjetno je namenjen tako učenkam/učencem kot pedagoginjam orientalskega plesa?
Orientalski ples poučujem že 16 let in v svoji učiteljski karieri sem večkrat naletela na predlog plesalk, naj svoje znanje zapišem. To zamisel sem dolgo nosila v glavi in si govorila, da bom enkrat res napisala knjigo, in pred dvema letoma sem počasi začela z realizacijo. Knjiga je namenjena vsem, ki jih orientalski ples zanima. Učenke in učiteljice, tiste, ki šele začenjajo svojo pot, in tiste, katerih pot je že dodobra uhojena pa si morda želijo kakšne drugače zamisli, pristopa ali drugačnega pogleda.
Kako si se lotila koncepta, koliko časa je minilo od zamisli do realizacije? Ciljaš tudi na angleško govoreče področje, saj si vzporedno knjigo prevedla v angleški jezik?
Moram priznati, da je pisanje v resnici moja šibka točka. Imam namreč blago obliko disleksije, in čeprav sem strastna bralka, nimam pravega občutka za jezikovna pravila – sploh če govoriva o pisanju v slovenskem jeziku. Sicer je res, da sem v vseh teh letih poučevanja napisala veliko različnih člankov o orientalskem plesu, ki so objavljeni na spletni strani našega društva KUOD Bayani in na moji spletni strani, a pisanje knjige je svojevrsten izziv. Knjige sem se lotila leta 2018. Izdelala sem načrt – koncept v obliki kazala – o čem bom pisala in ga sproti prilagajala, dopolnjevala. Pisala sem tri tedne zapored, vsak dan po eno tipkano stran, in nato po treh tednih naredila premor, vse prebrala, polovico izbrisala in se čez teden ali dva lotila popravkov ter novega besedila. Tako je knjiga počasi napredovala. Po šestih mesecih dela je bilo besedilo pripravljeno na prvo testno branje, ki sem ga zaupala najožjemu krogu plesalk in prijateljic, da sem dobila različne odzive za dopolnitve k razumevanju in podobno. Nato je preteklo še pol leta in besedilo je dobilo prvo lekturo in potem drugo in tretjo. Vmes sem pripravljala praznovanje 15-letnice društva, potovala v Egipt, čakala na risbe in prevajala v angleščino. Že od začetka sem namreč vedela, da bo knjiga dvojezična, saj sem želela svoje znanje, izkušnje in poglede deliti s plesnim občinstvom po vsem svetu. K temu me je vzpodbudila tudi moja učiteljica Maria Dourountaki, ki mi je večkrat rekla, da so moji pogledi na poučevanje pozitivno vplivali tudi na njeno delo.
Glede na to, da je knjiga izšla zdaj, bi skoraj upala trditi, da ti je bil čas izolacije naklonjen, da si se lahko posvetila samo knjigi brez aktivnih vodenj tečajev z izjemo online akcije, kajne?
Čas izolacije sem res izkoristila za pospešeno dokončevanje knjige, neštete popravke in pisanje ter oblikovanje novih besedil za novo spletno stran. Poleg tega pa sem ta čas izkoristila tudi za intenzivno samoizobraževanje. Ves čas karantene sem imela redne tedenske vadbe prek zooma, posnela sem cel kup video materiala za članice društva, do katerega so lahko dostopale prek gesel na youtubu, izvedla pa sem tudi dve online plesni delavnici.
Produktivnosti ti, kot kaže, ni manjkalo, saj si tudi obnovila oziroma preoblikovala spletno stran, ki je zelo simpatična in ni samo oblikovana v stilu “pridi na plesni tečaj”. Kaj te je vodilo pri tem?
V času karantene sem s pomočjo dolgoletne prijateljice Ivane Medvedec iz Zagreba postavila novo spletno stran. To sem načrtovala že nekaj časa, saj je spletna stran društva KUOD Bayani predvsem namenjena društvenim akcijam in aktivnostim (produkcije, predstave, plesna šola), moja stran pa je bolj namenjena strokovni podpori, poučevanju, učenju in raziskovanju na terenu. Bralke in bralce parade plesa vabim, da jo obiščejo in se prijavijo na brezplačne novičke: www.natasakocar.eu
Kljub temu pa je odpadla slovenska premiera predstave Banat Hewa − Evine hčere, ki ste jo uspešno tik pred korono odplesale na Dunaju s tvojimi članicami KUOD Bayani. Premiera se premika na november. Kaj pa je za tvojo ekipo pomenilo oz. pomeni ta premik?
7. 3. smo imele na Dunaju premiero naše nove predstave Banat Hewa, ki smo jo naredile na povabilo dunajskega Lalish teatra. Odzivi na premiero so bili nad vsemi pričakovanji. Tako občinstvo kot lastnika gledališča so bili povsem prevzeti nad našim delom in takoj smo dobile vabilo, da znova nastopimo konec decembra na posebni gala prireditvi ob praznovanju pomembne obletnice Lalish teatra. Ko smo se vrnile domov, smo izvedele, da slovenska premiera zaradi razglasitve pandemije odpade, odpadla pa je tudi načrtovana ponovitev v aprilu. Soglasno smo z ekipi plesalk Banat Hewa slovensko premiero premaknile na 28. 11. Želimo si, da nam takrat uspe odplesati predstavo in se pokazati tudi slovenskemu občinstvu.
Poletje je pred vrati, a kljub vsemu ne bo takšno, kot smo ga navajeni, predvidevam. Kako si si zamislila svoje počitnice in štart nove sezone?
Poletje bom izkoristila za delo, ki ga tako rada opravljam, torej ples. Imam kar nekaj novih projektov v zraku in cel kup načrtov za prihajajoče šolsko leto, pa tudi nekaj nastopov, tako da bo to poletje delovn,o in tega se nadvse veselim.
Želim ti vse dobro, uspešno novembrsko premiero in čim več prodanih knjig.
Najlepša hvala.
