Ljubljana, 21.02.2018 | Daliborka Podboj

O minulem festivalu Bi flamenko le najboljše!

V zimskih dneh so se v Cankarjevem domu vroči ritmi flamenka izvirno zlivali z novodobno glasbeno formo, zlasti z jazzom
Sara Cano v predstavi Naravnost ven. (foto: Zaklop)
Sara Cano v predstavi Naravnost ven. (foto: Zaklop)
Mednarodni bienalni festival Bi Flamenko se je končal tam, kjer se je tudi začel, v Klubu Cankarjevega doma (CD) v sklopu Cankarjevih torkov 13. februarja z jazz ansamblom Alfonso Aroca Quintet: Orilla del Mundo. Alfonso Aroca je poskrbel za aranžma in je klasično flamenko kitaro zamenjal s klavirjem, ki ga tudi sam igra, ter se popolno zlil z jazzom, postavil pa odmevni kvintet mladih glasbenikov v sestavi: Matías López 'El Mati' žametni glas, Juanfe Perez bas, Javier Rabadán – tolkala, ob plesalcu, ki z značilnimi gibi in ploskanjem v slogu španske glasbeno-plesne tradicije spaja tradicijo z novodobnimi globinami jazza.
Alfonso Aroca Quintet
Alfonso Aroca Quintet

Tretji festivalski dan se je bohotil na odru Kosovelove dvorane, ko se je v nedeljo, 11. februarja, ob 18. uri znova predstavila Sara Cano s svojo celovečerno uprizoritvijo Naravnost ven (A Palo Seco). Z odlomkom iz te predstave je Sara tudi odprla bienalni festival flamenka, uvožen iz Nizozemske, ki je nastajal v selekciji direktorice festivala Ernestine van de Noort, na odre CD pa prispel v selekciji Bogdana Benigarja in Andreja Jakliča. Otvoritveni festivalski odlomek se v predstavi Sarinega popotovanja po zgodovinskih poteh flamenka izkaže kot zaključno dejanje njene plesne študije, sodobne fuzije treh razvojnih faz flamenka. Ta novodobni odlomek flamenko fuzije in sodobnih plesnih poljan se atraktivno dogaja v športni kostumski opravi in v 'supergah', ko na odru v svetlobni iluziji treh krogov pridobi tudi novi odsev v treh fazah koreografskega ponavljanja in ob spremljavi flamenko pevca v živo, glasbenika Alberta Fuentesa, ki ob koncu tudi sledi plesalki naravnost ven in za zaveso.
Sara Cano
Sara Cano

Na pogovoru je Sara dejala, da je najprej postavila zadnji, sodobni del predstave, potem pa izbrala še pevca. Navzoče je zanimalo tudi njeno plesno izobraževanje. Šolala se je v baletni klasiki, tudi v klasičnih španskih plesih, in se znašala ob flamenku ter nastopala v folklornih skupinah, potem  končala še študije sodobnega plesa in koreografije. Glasbenik Alberto se je najprej posvečal violini in klasični glasbi, pozneje pa posvetil še študiju flamenko petja. V pogovoru po predstavi je dodal, da sicer prihaja iz Seville, kar pa ne pomeni, da ga je tradicija vodila k flamenku; je najmlajši med svojimi sedmimi brati ter sestrami in v njihovi družini se še nihče ni usmeril v to glasbeno zvrst.
...
...

Predstavo sta ustvarjala v dogovoru, se tudi veliko pogovarjala; Sara je imela vizijo in je vodila postopek, on pa ustvarjal glasbo ter pesnil besedila po njenih konkretnih napotkih in natančno definiranih željah, dejal je, da je vse natančno naštudirano, nič ni prepuščeno naključju.
Prvi del njune predstave je grajen na lirični otroški uspavanki, ko besedilo govori o osebni preobrazbi, transformaciji bube v gosenico in nato metulja. Na odru se sledi bosi plesalki z dolgo nabrano vlečko in dvema pahljačama, ki tako v svojem gibalnem minimalizmu kot ob glasbeni spremljavi spominja na azijske korenine, po svoji plesni naravnanosti pa še najbolj na japonske plesne vzgibe, ki zahtevajo ostrino in ritem, tudi na vadbo kitajskega tai čija, z vrtenjem pahljač pa na žensko različico tajči-mulana ali japonskega karateja, oboje pa izhaja iz indijske joge; ko se ob urjenju gibalne mehkobe in ob osredotočenosti na enaka gibalna sosledja tudi mehkoba zlahka spreobrne v smrtne udarce. Avtorico je navdahnil japonski kai, preplet harmonije, minimalizma in funkcionalnosti, kar je povezovala tudi s flamenkom ter tako na svoj način iskala njegove azijske korenine.
...
...

Drugi del svojih koreografskih iskanj je avtorica zapredla v romantični stil Andaluzije, ki govori o svobodi, o ženski iz mesta Málaga (Malaguena) in ob glasbeni obdelavi znane melodije Malagenija. Romantika ter tema svobode sta brezčasni, v Sarinem drugem delu predstave tudi veje brezčasnost, ko se brišejo časi omejitev in se povezujejo zgodovinski mostovi med Španijo in Japonsko. Simbol Málage so tudi rute, ki jih častijo ter uporabljajo tako kot japonske gejše, in je bila ruta tako na sceni kot v plesu tudi sestavni del koreografije. .
Tretji del je posvečen flamenko solo petju, ko pevec poje pesem o vsakodnevnih delih na poljih, plesalka pa se osredotoča nase, na svoj čas in se želi na svoj način preobraziti v času nove (plesne) dobe. Ja, Sara Cano je v tej svoji plesni transformaciji ali fuziji flamenka z novodobnim plesnim spektrom tudi najizvirneje doprinesla h koreografskemu zlitju različnih gibalnih form, ko flamenko ni le temelj za ritmične in gibalne transformacije, ampak je predvsem na novo odkriti izvir na novih umetniških poljanah.
 La Chana
La Chana

Istega večera je bil v Kosovelovi dvorani predvajan še film o veliki plesalki flamenka, ki je to plesno zvrst  popeljala na odre, tudi oblikovala tovrstne plesne čevlje, o nadarjeni plesalki flamenka La Chani, ki je doživela svetovne uspehe in jo je vabil Hollywood ter je na vrhuncu kariere tudi brez besed sestopila z odrov slave. Znova pa se na njih znašla v novem siju slave po sedmih letih odmora, v kar jo je prisila tudi borba za preživetje. Film v režiji Lucije Stojević (2016) v skoraj poldrugi uri izpoveduje intimno zgodbo slavne plesalke, ki obelodani, zakaj se je njen ples nenadoma končal, potem pa znova nadaljeval. Vzrok je bil njen moški, mož in oče njune hčerke, ki ji je zaradi ljubosumja nenadoma prepovedal nastopati, potem pa ji po sedmih letih 'vse pobral' ter jo zapustil. V filmu gospa zrelih let, La Chana, spregovori, kako je pri njih, Ciganih, ženska last moža, zato se drugače niti ni mogla odzvati, kot da je pokorno poslušala močnejšega partnerja, drugače bi bila izobčena iz svoje družbe.
...
...

Plesati je začela kot deklica na prašnih ulicah, ki je po radiu poslušala ritme in jih s svojimi nogicami tudi v brzicah zaplesala. Ko jo je videl plesti njen stric, kitarist, so se začele njene turneje ter njen enkratni plesni flamenko ritem v hitrostih udarcev pet in prstov. Ko ni mogla več plesati zavoljo let, je sede poučevala in so njene nogice v petah enako hitele ter tolkle svoj ritmični takt, ko pravi, da je ritem zapisan v njeni glavi, je ritem njene duše, in ko si nadene flamenko čevlje, noge začnejo kar same poplesavati v ritmu, ki jo tisti trenutek tudi vodi. Ni hotela sodelovati s kitaristi, kajti ti ji niso mogli slediti, spremljali so jo flamenko pevci ter glasbeniki, izurjeni v hitrem ploskanju rok ter v ritmu, ki ga je vedno sama določala. La Chana je njen vzdevek, ki ga je dobila v mladosti, pomeni pa žensko, ki ve in ima znanja, ter ga obdržala. Film biografsko slikovito brede po njenem življenju, kjer ima tudi sama glavno vlogo, ne le na posnetkih, ampak tudi s svojimi spomini, prijatelji, v svojem rožnatem vrtu in tokrat s soprogom, ki ji daje svobodo. V tem času je še enkrat nastopila na velikem gledališkem odru, in to po tridesetih letih, ko je zares končala s flamenkom. Vnovič je nastopila dama flamenka v črni čipki, seveda sede, tako kot je zadnja leta tudi učila, ki ve, kaj hoče, in zna s svojim plesnim ritmom še vedno nagovoriti gledalce, na koncu pa znova doživeti orkanske ovacije; in kot je dejala, je to bil gotovo njen zadnji nastop pred velikim avditorijem. Film je vsekakor vreden ogleda, kajti spregovori o ženski volji in modrosti, o plesni umetnici, ki je po koncu vojne v 60. in 70. letih minulega stoletja ustvarjala novi čas flamenka.
Rosario 'La Tremendita'
Rosario 'La Tremendita'

Ni le Sara Cano posegala po zgodovini in brezčasnosti flamenko korenin, kajti tudi pevka Rosario Guerrero 'La Termendita' je iskala podobnost flamenko petja v perzijski klasiki, tudi direktorico Ernestino van de Noort prosila za pomoč pri iskanju primernega iranskega pevca, in od predlaganih desetih imen je izbrala Mohammada Motamedija.
Rosario 'La Tremendita' in Mohammad Motamedi
Rosario 'La Tremendita' in Mohammad Motamedi

Na odru Linhartove dvorane sta se v ponedeljek zvečer srečala v projektu Quasida v sklopu abonmajskega programa Glasbe sveta španska tradicija in perzijska klasika v spevni izvedbi dveh izrednih pevcev: Rosario 'La Tremendita', Mohammada Motamedija ob kitaristu Salvadoriju Gutiérrezu, Arashu Kamvarju na perzijskem kemančeju, med njimi tudi dva odlična tolkalca: Pablo Martin Jones in Habib Meftah Boushehri, ki kar z rokami poplesujeta pa tradicionalnih in novodobnih tolkalih, ter José Manuel Ramos 'Oruco' in Abel Harana, ki s ploskanjem dajeta ritmu flamenka značilne poudarke. Bil je to koncert nepozabnega doživetja, prav v smislu zapisa španskega pesnika Frederica Gracije Lorce, ki je flamenko pevski stil, 'canto jondo', opisal kot: "redek primer primitivne pesmi, katere zapiski vsebujejo gola in surova čustva prvih orientalskih civilizacij". (povzetek gledališkega lista).
Ana Pandur Predin in Giani Poposki
Ana Pandur Predin in Giani Poposki

V torek, 13 .februarja, in tik pred samim zaključkom festivala Bi flamenko je na odru dvorane Duše Počkaj zaplesala še naša plesalka flamenka Ana Pandur Predin, ki pravi, da to ni, pa vendarle je bila med prvimi pri nas, ki je stil flamenka inovativno spletala s svojo perfomativno plesno zasnovo ob novodobnih glasbenih spremljavah. Ana Pandur se je premierno predstavila s svojo programsko noviteto Firebird, pripravljeno prav za festivalsko uprizoritev v spremljavi burnega kitarista in pevca skupine Noctiferia, Gianija Poposkega, ob zvokih metala in rocka, novih jazz oblikah. Rezkim in bučnim zvokom metala je sledila ognjena impro izvedba plesalke v črnem ripsastem krilu z volani, ki spominja na flamenko kostum, vendar z lahkotnimi oblačilnimi dodatki, kot je njena majica in je teža ženskih 'bulerjev', ki je nikakor niso motili pri njeni vihravi plesni in ritmični izvedbi, ji celo omogočali novodobno polzenje po gladki talni površini, ko je povsem svobodno poplesavala v popolni novodobni glasbeni ter plesni fuziji jazz flamenka. Firebird v slovenskemu prevodu ne pomeni le ognjenega ptiča, ampak je ime ptičje vrste: baltimorski škorčevec.
... (foto: Zaklop)
... (foto: Zaklop)

Vse, čemur se je v plesnem in glasbenem festivalskem programu lahko sledilo, prispeva k zaključni misli, da se ritem flamenka izvirno zliva z novodobno glasbeno formo, zlasti z jazzom, medtem ko se še išče in oplaja na novodobnih plesnih poljanah, kjer sta se v korakih in v raznolikosti plesne fuzije še najbolj osvobodili ter zlili s festivalskim konceptom koreografsko dorečena Sara Cano in v improvizacijsko glasbeno-plesno formo usmerjena Ana Pandur Predin.
O festivalu Bi flamenko le najboljše, kar pomeni tudi v velikem pričakovanju njegove druge edicije čez dve leti.
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Na špici
Andrej Škufca bo pri 44-ih postal očka. Narava je naredila svoje.
Melinda mi ni povedala na noben poseben način. Narava je naredila svoje in čez čas je bilo ...
Preberi članek
Preberi članek
Oktober 2018
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Eclat Mon Parfum. Predstavitev francoske prefinjene dišave ob ritmih vrhunskega džeza.
Podjetje Oriflame je lansiralo na tržišče prestižen parfum, ki do popolnosti ujame bistvo neprisiljene pariške elegance
Prihodnjo nedeljo! Štart tretje sezone kuharske oddaje Zdravo, Tereza!
Tokrat snemam oddaje v Sloveniji in vabljeni k ogledu vsako nedeljo ob 17.40 na POP TV
Preberi članek
Preberi članek