Maja Vidonja

Ples je moja hrana za dušo

Draga Maja, lep poletni pozdrav. Ponavadi na začetku intervjuja vprašam: Kje sem te ujela, zmotila, kje počivata plesna duša in telo?
Lepo pozdravljena, najprej bi se ti rada zahvalila za povabilo k intervjuju. Ravnokar sem prišla z dopusta, kjer sem bila z družino in fantom. Napolnila sem si baterije, zdaj pa že aktivno delam osebne in poslovne načrte za prihodnjo plesno sezono.

S fantom Domnom

S fantom Domnom


Koliko počitka in kakšnega si ponavadi vzameš?
V zadnjem letu si privoščim počitek takrat, ko mi telo začne sporočati, da je utrujeno. Svojega dela se vedno lotim 100-odstotno in zavedam se, da si moram vzeti čas zase, se napolniti, saj le tako lahko spet delujem s polno paro in ponudim še več. Začela sem se veliko bolj poslušati, zato sem veliko manj izčrpana kot včasih. Moj najljubši počitek je dobra knjiga, navdihujoča glasba, preživljanje časa s fantom in družino ter sprehodi v naravi.

...

...


Nekateri bodo danes prvič brali o tebi in tvojem plesu, pedagogiji, koreografiji. Pa nam zaupaj, kdo je bil 'krivec', da si se začela ukvarjati s plesom in zakaj?
Glavna krivca sta moja starša (smeh), ko sta me pri štirih letih vpisala v plesno šolo iz preprostega razloga, ker sem povsod plesala. Doma, v trgovini, na cesti ...Tako sta mi omogočila sproščanje moje 'odvečne' energije. Iz srca sem jima hvaležna, da me že od malih nog podpirata in mi še vedno stojita ob strani. Ples mi je tako že od nekdaj zelo blizu in vsekakor bo ostal za vedno del mene.

...

...


Nam zaupaš nekaj začetkov svoje plesni poti. Kje se je začela in kje nadaljevala?

Moja plesna pot se je začela v plesni šoli Mojca Horvat, nadaljevala v Kazini in Boleru, nato pa končala v Plesnem klubu Miki. Imela sem zelo raznolike trenerje, vsak je prispeval in oblikoval delček mojega pogleda na ples in hvaležna sem vsakemu, saj so mi dali edinstvene izkušnje.
Vsak trener ima svoj način treningov, in starejša, ko sem postajala, bolj me je zanimalo, kaj edinstvenega lahko ponudim jaz, kaj želim prispevati in kreirati, in tako sem skozi svoj osebni razvoj oblikovala svoje vrednote ter s tem posledično svoj način treningov.

S Sašo Eminič Cimperman, šefico PK Miki Domžale

S Sašo Eminič Cimperman, šefico PK Miki Domžale


Že nekaj let si članica PK Miki. Kakšna združba ste 'mikijevci'?
Ja, tako je. Leta 2016 sem vskočila v člansko show dance formacijo, nato pa so se okoliščine obrnile tako, da sem leta 2017 postala trenerka in koreografinja v Plesnem klubu Miki, kjer zdaj že tretje leto ustvarjam. Iskreno sem neizmerno hvaležna Saši Eminič Cimperman, da mi je pred tremi leti odprla vrata v trenerstvo, me sprejela v 'Miki družino' in mi ponudila priložnost opravljati delo, ki sem si ga vedno želela. V Plesnem klubu Miki sem se zelo našla, počutim se cenjeno, spoštovano in nasploh mi je všeč vzdušje, delovanje in celoten sistem kluba. Obožujem svoje delo, v klubu občutim pripadnost in omogočen sta mi plesna in osebna rast. S svojimi plesnimi kolegi se zelo dobro razumemo, letos sem bila zaradi svoje bolezni deležna še posebno veliko podpore z njihove strani, za kar sem jim neizmerno hvaležna.

Z Nikom Vujičićem

Z Nikom Vujičićem


Tvoja pot se je razvijala od plesalke do koreografinje in pedagoginje. V tem vrstnem redu, vzporedno ali kako? Kdaj si začutila, da je čas za poučevanje in verjetno posledično za koreografiranje?
Moja plesna pot se je začela tekmovalno usmerjena že pri šestih letih, pri pionirjih, nadaljevala pri mladincih in naprej pri članih, pri 20. letih pa sem zaključila svojo plesno kariero in se podala v koreografske in trenerske vode. Skozi plesno kariero sem se udeležila zelo veliko plesnih delavnic, klasov v Sloveniji in tudi v tujini. Bila sem v Londonu, Španiji, na Nizozemskem, v New Yorku, kjer sem imela priložnost spoznavati drugačen stil in pristop do plesa ter se učiti od svetovno poznanih koreografov in pedagogov. Zame je bil zelo poseben dogodek, ko sem pred leti dobila priložnost in zaplesala na dogodku, kjer je bil gost Nick Vujičić, eden od zelo poznanih motivacijskih govorcev in avtor številnih knjig, ki se je rodil brez rok in nog. Imela sem ga priložnost tudi osebno spoznati, je človek z zelo velikim srcem ter ogromno mero hvaležnosti in optimizma. Njegov govor in odnos do življenja sta mi že takrat odprla nekoliko drugačen pogled. Glavni razlog za končanje tekmovalne plesne poti je bila želja po spremembi, po koreografiranju in predajanju plesnega znanja na mlajše generacije. Želja, da lahko mlajšim plesalcem predam svoje izkušnje in jim pomagam pri uresničevanju njihovih sanj na lepi, a težki poti postati plesalec/plesalka, je bila tako močna, da sem se odločila za trenersko pot. V zadnjem letu se tudi vse bolj pedagoško izobražujem. Namreč pojmi trener, koreograf in pedagog so si med seboj zelo različni. V današnjem svetu, ko je zunanja motivacija prišla pred notranjo, se mi zdijo ključnega pomena pedagoški pristopi in tehnike, saj bom le tako lahko svojim plesalcem omogočila soočanje s porazi in zmagami na konstruktiven način in jih naučila zdrave samozavesti, poguma in notranje motivacije, ki so ključne za doseganje ciljev. Želim si, da se razvijejo v zdrave, samokritične in pozitivne posameznike, ki niso obsedeni zgolj z zunanjimi nagradami, pač pa v sebi odkrijejo edinstvenost in jo razvijajo. Začela sem aktivno proučevati vedenje svojih plesalcev, opazovati njihovo vedenje pred tekmo, na tekmi, kaj jih zavira pri želenem uspehu … Želela sem najti način, kako jim lahko pomagam, da iz njih izvabim njihov potencial. Tako sem spremenila tudi svoj pristop in oblikovala svoj način treningov, ki v prvi vrsti temelji na redu, disciplini, trdem delu, hkrati pa plesalce spodbuja k razvoju samokontrole, notranje motivacije, poguma, vztrajnosti in različnih sprostitvenih tehnik, ki so se izkazale za zelo učinkovite. Na plesalce gledam kot na posebne, a celovite osebnosti.

...

...


In ker je Miki član Plesne zveze Slovenije, si del tekmovalne scene. Večno vprašanje: Zakaj tekmovati, zakaj so pomembna tekmovanja in zakaj prav tako niso?
Tako kot pri vsaki stvari, kjer so plusi in minusi, je pri tekmovalnem plesu enako. Sama sem del tekmovalne plesne scene že 18 let, zadnja tri leta, ko sem v vlogi trenerke, lahko vidim malce širšo sliko. Po moje je največja prednost tekmovanj ta, da se otrok nauči veliko življenjskih stvari, kot so odgovornost, disciplina in trdo delo. Naučijo se tudi sodelovanja s svojimi soplesalci, prilagajanja, organizacije, vestnosti, točnosti, sprejemanja poraza in zmag. V plesnih dvoranah se med plesalci spletejo zelo dobra in močna prijateljstva in ples jih iz leta v leto bolj povezuje. Skupaj se naučijo dihati in biti eno. Še vedno se mi zdi, da se nekateri trenerji (in morda tudi nekateri starši) premalo posvečajo plesalčevemu psihološkem delu, zato posledično plesalec pogosto ne zna obvladovati svojih čustev oziroma ni naučen sprejemati poraza. Tako lahko na tekmah opazimo pri nekaterih plesalcih tudi psihično in fizično preobremenjenost. Premalo je poudarka na notranjem zadovoljstvu, na osebnih zmagah, in tukaj se mi zdi največji minus.

...

...


Je zate zdaj zelo drugače, ko nisi na tekmovalnem odru, ampak ob njem?
Ja, bolj sem živčna (smeh), malo za šalo in tudi zares. Ko si enkrat v vlogi trenerja na tekmovanju, lahko samo še opazuješ. Nič več ni v tvoji moči, ko se začne nastop. Zato se resnično maksimalno potrudim in na treningih svoje plesalce opremim s fizično in psihično močjo ter samozavestjo.

...

...


Koga poučuješ in kakšen odnos imaš s svojimi varovanci in tudi njihovimi starši?
Poučujem mladinsko show dance tekmovalno ekipo, letos pa bom prevzela tudi del treningov pionirske ekipe. S svojimi plesalci imam zelo korekten odnos. Ko je čas za trening, pričakujem delo in disciplino, izven treninga pa se vsekakor zelo rada sproščeno pogovarjam z njimi. Dobro vedo, da se lahko obrnejo name, če bi karkoli potrebovali. Oni se učijo od mene in jaz se učim od njih. Starši so seveda faktor, brez katerega ne gre, in moram priznati, da se dobro razumemo. Sem zagovornik pogovorov, zato se v primeru nesoglasij vedno želim pogovoriti. Zelo rada imam vključenost staršev, saj menim, da je dober odnos trener-plesalec-starš ključnega pomena za dobro vzdušje tako v dvorani kot tudi izven nje.

...

...


S kakšno zamislijo se lotiš tekmovalne koreografije, kaj te vodi pri tem, si obremenjena vnaprej z rezultatom oz. željo po rezultatu?
Zamisli črpam iz vsakdanjega življenja. Pri točkah se vedno pogovorim s plesalci, saj si želim, da bi se ob plesanju dobro počutili in v točki čutili del sebe. Vsekakor pa je zadnja beseda moja, saj vedno prilagodim točko plesalcem in naredim tako, da je za njihov plesni razvoj in napredek najbolje. Vsekakor je želja po čim boljši uvrstitvi vedno prisotna, vendar še zdaleč ni to naš glavni cilj ali motivacija. Naš glavni cilj je, da plesalci uživajo na odru, se potrudijo po svojih najboljših močeh, napredujejo in da so po treningu oziroma nastopu oni, kot seveda tudi jaz, zadovoljni. Vedno dam 100-odstotno sebe v trening in točko ter pričakujem, da plesalci storijo enako, saj le tako lahko ustvarimo želeno. Potrebni so doslednost, predanost, potrpljenje in seveda veliko vaje. Najpomembneje je, da nikoli ne obupaš, saj bodo vsekakor prišli dnevi, ko ti nič ne uspe ali gre vse narobe. To vidim kot enega pomembnejših rezultatov večletnih treningov in nastopanj.
Tvoj plesni stil je jazz, šov in modern, ker …?
Nekako sem rasla s tem stilom, začela sem že kot pionirka tekmovati v tej zvrsti. Od nekdaj so me navduševali piruete in skoki ter te zahtevne elemente nato sestaviti v koreografijo z zgodbo, torej v celoto, ki je lahkotna, pritegne gledalce in nosi sporočilo. Pri modernu pa občutim globoko povezanost s svojim telesom in začutim moč, ki prihaja skozi mene, zdaj ko sem koreografinja, pa skozi moje plesalce. Takrat nekako vstopim v nov svet, kjer izgubim občutek za čas in prostor in je samo ples.

...

...


Kako bi opisala svoj plesni oz. koreografski stil, če sploh lahko?
Verjetno bi izpostavila, da ko pripravljam tekmovalno točko, vedno prilagajam stil in korake plesalcu. Ravno zato se mi zdi zelo pomembno, da kot trenerka poznam zgodbe svojih plesalcev, saj le tako lahko skupaj ustvarimo koreografijo, ki jo bo plesalec z dušo odplesal. Želim si, da ima vsaka moja točka sporočilo. Ko pa sem sama v dvorani, si prižgem takšno glasbo, ki mi omogoča sprostiti trenutne občutke. Takrat samo plešem, uživam in se prepustim. Moje telo kar samo pleše.
Kaj je pri plesu najbolj vznemirljivo?
Zame osebno je najbolj vznemirljivo ravno to premikanje svojih meja in meja plesalcev. Od začetka, ko se začnemo učiti plesnih korakov, do tekmovanj, prijateljstev, ki se spletejo v skupinah, vseh veščin ki se jih naučimo ... Ples je odlična popotnica za življenje, saj nam ponuja toliko življenjskih stvari, iz katerih se lahko razvijamo v individualno osebnost. Zdaj, če gledam s svoje perspektive, je ples postal ne samo moja strast in moj poklic, ampak tudi poslanstvo. To je tudi tisto, kar me vsak dan osrečuje.

...
...

Ples je bil najprej družba, strast, hobi, danes je tvoja služba. Kako jo doživljaš, saj vendarle ne gre za klasično službo od 8.00 do 16.00, če se malo pošalim?
Ja, res je, ples je zdaj moja služba. Kot sem omenila, tudi strast in poslanstvo. Moj delavnik se začne tam okoli 13.00, saj imam še individualne točke (solo, duo, male skupine) in konča okoli 20.30, po zaključku formacije.
Si človek, ki rad načrtuje ali pustiš, da življenje obrne po svoje?
Mislim, da sem eden od najbolj organiziranih ljudi (smeh). Rada imam vse napisano in načrtovano za naprej. Zelo rada imam lepe rokovnike, zvezke, beležke, in doma jih imam najbrž okoli 50. Za vsako leto posebej si jih nakupim malo več (ker so mi preprosto tako zelo všeč), za vsak slučaj. Vendar si potem izberem enega in tisti je moj 'sveti zvezek', brez katerega ne grem nikamor. Tja si potem zapisujem vse obveznosti, treninge in dejavnosti. Po drugi strani pa imam ves čas odprte oči in ušesa ter sem zelo dovzetna za vse, kar ponuja in prinese vsakdan.

...

...


Eden od ovinkov v življenju pa je bila tudi tvoja bolezen. Zbolela si za rakom na ščitnici in iz prve roke vem, da se ti je življenje obrnilo na glavo. Kako si se spopadla s tem stanjem in koliko je ples pri tem pomagal?
Uh, ja. Letošnje leto je bilo zame res velik izziv, saj sem v pol leta imela kar dve operaciji in še terapijo z radiojodom. Vsekakor sta se moj pogled in način življenja zelo spremenila in tudi moje vrednote so se korenito spremenile. Priznam, da je bilo to zame najtežje obdobje, vendar sem dobila vrhunskega onkologa ter imela od družine, fanta in prijateljev res ogromno podpore, za katero jim bom do konca življenja hvaležna. V bistvu si vedno misliš, da se to ne more zgoditi tebi. Ampak naučila sem se, da življenje pač ne izbira. Izbralo je mene in na voljo sem imela dve možnosti. Ali se smilim sama sebi ali pa se vprašam, kaj me bolezen uči. Ker imam še toliko ambicij, ciljev in želja v življenju, sem se odločila, da se podam na pot samoodkrivanja, osebne rasti. Trdno sem prepričana, da je bolezen prišla z določenim namenom. Ravno na podlagi moje izkušnje, skozi katero sem prebila zelo veliko psihičnih bitk sama s sabo, želim ozaveščati ljudi, da morda kljub vsemu stvari niso tako grozne, kot se zdijo na prvi pogled. Dandanes je vse več ljudi pod stresom, med njimi ogromno športnikov, ki morajo kombinirati šport in zasebno življenje, prihaja do vse več izgorelosti in ljudje se preprosto ne znajo soočiti z vsemi pritiski. Nič ni pomembneje kot zdravje in to, da sebe postaviš na prvo mesto, delaš tisto, kar ti polni dušo, in tukaj je en stavek, ki ga vedno nosim v sebi: “Življenje ponudi težke preizkušnje vedno tistim ljudem, za katere ve, da so jih sposobni premagati.” Ples mi je pri mojem okrevanju dajal upanje in misel, da bom kmalu nazaj, je bila tista, ki me je motivirala. V bistvu sem letos pripravljala mladinsko show formacijo in 9. maja, torej dober mesec pred državnim prvenstvom, sem imela drugo operacijo. Okrevanje naj bi trajalo kakšen dober mesec, vendar me je močna želja po vrnitvi k svojim plesalkam že po treh tednih pripeljala nazaj v plesno dvorano, kjer smo naredili 'finiš' za državno prvenstvo. Se mi zdi, da mi je ravno ta želja, da bom čim prej s plesalkami, vlila toliko ene moči za okrevanje, da sem se lahko vrnila še pred državnim.

...

...


Ali ples ostaja na prvem mestu tvojih odločitev v prihodnosti? Je pri tebi zdaj obdobje pred in po bolezni, kako razmišljaš danes, ko je nekako vse za tabo?

Vsekakor ples ostaja na prvem mestu in seveda z mano tudi v prihodnosti. Kot sem že omenila, se zavedam, da je poleg fizične pripravljenosti, ključnega pomena tudi psihična, zato imam svoj način treningov, ki spodbuja in razvija oboje. Ravno zato sem se lani odločila za izredno izobraževanje ob delu. Letos me čaka 2. letnik Pedagoške fakultete v Mariboru, smer športno treniranje, kjer si želim izpopolniti svoje pedagoško znanje. Lahko pa razkrijem tudi, da sem se letos odločila, da si pridobim še NLP 'coach' certifikat. To je tečaj nevrolingvističnega programiranja. Gre za verificiran sistem komunikacijskih orodij in tehnik, ki pomagajo pri boljšem doživljanju, mišljenju, govorjenju, čustvovanju in delovanju posameznikov. S tem dodatnim znanjem bom lahko lažje in hitreje pomagala svojim plesalcem pri njihovi osebni rasti ter pripravljenosti na nove izzive, prav tako pa si želim čim več ljudi spodbuditi k aktivnemu, srečnemu in izpolnjujočemu življenju. Danes sem zelo hvaležna za vse stvari in priložnosti, ki se mi ponujajo. Imam toliko ciljev, kot še nikoli (smeh). Veliko ljudi mi tudi napiše, da jim je moj odnos do lastnih izkušenj zelo všeč, in me pogosto sprašujejo, kako uspem ohranjati tak pozitiven odnos. Zavedam se, kako psihično naporna zna biti plesna kariera, zato želim svoje plesalce naučiti obvladovanja zunanjih pritiskov in soočanja s težavami, ki jih doletijo.

...

...


Kaj počneš, kadar ne plešeš v dvorani, komu namenjaš čas?
Svoj čas namenjam fantu Domnu, družini, knjigam in naravi. Vsak dan naredim vsaj eno stvar, ki me pripelje bližje svojim zastavljenim ciljem.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, ki je temu nasprotje, se pravi ne tako srečno?
Pri plesu me najbolj osrečuje ravno to, da mi omogoča sprostiti čustva. Ples je moja hrana za dušo. Omogoča mi vstop v nek nov svet, kjer izgubim občutek za čas in prostor. Morda bi izpostavila ravno letošnjo bolezen, ko nisem smela nič trenirati vsaj dva meseca, in spomnim se, kako zelo težko mi je bilo. Ljubezen do plesa bo vedno z menoj.
Kam bodo usmerjene plesne sile nove sezone?

V prvi polovici sezone nas v mesecu novembru čaka še svetovno prvenstvo v Nemčiji, v Riesi, nato pa se bomo spet s polno paro začeli pripravljati na državno 2020 in šli novim projektom naproti. Že komaj čakam!
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Življenje je darilo. Delaj tisto, kar te veseli, in ostani zvest sebi. 

...

...


Imaš kaj, kar je značilno zate, da okolica, prijatelji rečejo, ja, to je pa naša Maja?
Sem iskrena in vedno pripravljena priskočiti na pomoč. Verjetno pa tudi to, da sem vedno točna (smeh). Res se zelo redko zgodi, da zamudim (smeh).
Plesati je?

Povezava s sabo, kjer izgubim občutek za čas in prostor. To me napolni. To je zame sreča.
In kdo si, Maja Vidonja? Predstavi se nam za konec v stavku ali dveh kot plesna ustvarjalka in kot oseba? In kam si namenjena?
Sem oseba, ki želi živeti življenje s polnimi pljuči. Želim združiti ples in osebno rast. Želim si prebuditi speče potenciale v plesalcih, v ljudeh, ker so sposobni veliko več, kot si mislijo. Ples, pa naj bo to katerakoli zvrst, je najmočnejše orodje in način za povezavo s samim sabo, in s pomočjo osebne rasti lahko vzpostavimo zdravega duha v zdravem telesu. Skozi ples sem spoznala, kaj pričakujem od življenja, in to edinstveno izkušnjo si želim deliti z vsakim, ki je na to pripravljen. Življenje je nepredvidljivo, izkoristimo vsak dan!
Hvala za tvoj čas in energijo, bodimo dobro!
V veselje mi je bilo, hvala tebi.

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Kaj imajo skupnega Temna večerja in medsebojni odnosi ter gostovanje?
Veronika Valdés, Jana Menger, Jerca Rožnik Novak in Veronika Tököly na prizorišču Plesnega Teatra Ljubljana
Prihaja Državno Maroltovo srečanje najboljših odraslih folklornih skupin!
V soboto, 26. oktobra 2019, se bodo na Državnem Maroltovem srečanju 2019 pomerile najbolj ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
Oktober 2019
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Magnetista. Prevzemite nadzor nad igro privlačnosti!
Oriflame je k svoji paleti dišav dodal še eno parfumsko vodo, ki dokazano privlači
Zajtrk v postelji z ovsenimi palačinkami
Brez napora v nov dan z mojim receptom
Preberi članek
Preberi članek