Leja Jurišić

Moj duh rabi prostor in svobodo, realnost pa terja kar precej organizacije in planiranja.

Draga Leja, lep pozdrav in hvala, da si se odzvala na intervju, saj predvidevam, da so tile dnevi pred premiero nekoliko hektični. O čem premišljuješ v tem času, ko boš dala na videlo novo stvaritev z naslovom De facto (pojdi s seboj)? Ali tudi s to predstavo želiš natančno določeno sporočilo in kaj je tokrat v ospredju?
Lep pozdrav in hvala za vabilo. Smo v 'grand' finalu ustvarjalnega procesa, tako da De facto (pojdi s seboj) trenutno 'de facto' (dejansko, op. u.) zavzema skoraj moj ves miselni prostor. Kot koreografinjo me zanima premikanje miselnih okvirov oziroma definicij sveta, ki delujejo same po sebi umevne, a se vse bolj kažejo kot nefunkcionalne tako za družbo kot posameznika. Ves čas se sprašujem, kaj je normalno oziroma ali je res normalno tisto, kar je v dominantni kulturi sprejeto kot normalno. Omejitve, ki jih začutim na intimni ravni v odnosu do družbe, postavljam na oder. Človeško telo dojemam kot emancipacijski mehanizem za ustvarjanje izkušnje upora in idejne transformacije, tako za plesalca kot za občinstvo. V svojih telesih smo lahko tudi drugače. Predanost, avtentičnost in prisotnost so postavke, ki me v današnjem svetu ploskosti močno zanimajo. Ne zanimajo me stvari, ki so družbeno pričakovane, če me te stvari oziroma situacije osebno in profesionalno ne izpopolnjujejo. Iščem lepoto, zase in za svet. A najlepši trenutki so najkrajši. Ponavadi se zgodijo v prostoru med dvema bolečinama. Ja, dnevi so hektični, ker je ekipa majhna in ima vsak od nas precej nalog. Proces dela traja že več kot eno leto, tako da so stvari pod kontrolo, jih je pa nekaj treba tu in tam še malo zašiliti, predvsem pa prenesti na oder Linhartove dvorane, ki je v primerjavi s studiem Ksenije Hribar v Cankarjevem domu in z Milkotovim studiem, kjer sva delala, precej večja.

De facto (foto: Petra Veber)

De facto (foto: Petra Veber)


Glede na tvoje zapise gre znova za duet, tokrat pa deliš oder z Milkom Lazarjem, skladateljem. Kako si se lotila tega projekta, ali vedno premišljuješ o nekem partnerju na odru ali to pride pač spontano?
Milkotovo delo, imena ne sklanjam iz vraževerja, cenim in se poznava že nekaj časa. Na kratkih jutranjih kavah sva se ujela v razmišljanju o umetnosti in o statusu umetnosti v naši državi. Razmišljala sva o nujnosti ustanovitve Slovenskega umetniškega bataljona, ki bi se sicer pacifistično, a v zanosu brezkompromisno bojevniško zavzemal za slovensko umetnost. Ko sem se posvetila njegovi glasbi, sem ugotovila, da se moje telo nehote in zelo točno odziva nanjo. Ta močan občutek povezave, 'slišanja', je bil zelo podoben kot pri glasbeni kompoziciji Ballet Mecanique avantgardista Georga Antheila, od koder je nato vzniknila predstava Balet upora, 2012 (soavtorstvo Petra Veber), ki je bila v tujini označena kot prva eksplicitno politična gesta koreografov mlajše generacije. Tu ne gre samo za plesanje na neko glasbo, ampak za to, da se iz nje zgodijo zame nov ples, novi principi konstruiranja samega plesa. Gre za 'slišanje' nekega dela in ne iz nasilnega poskusa razumeti ga ali všečnost samega dela. Zato sem Milkotu s kar veliko tremo pisala, če bi želel nekoč sodelovati z mano. On je odpisal: ”Bil je že čas.” To je bilo leta 2014. Ja, res gre spet za duet, vendar v tem duetu ne odstopava od ideala dela z velikim orkestrom in plesnim ansamblom. Oba bi želela delati avtorsko predstavo s številnim orkestrom in plesalci, s profesionalci, torej jim tudi plačati njihovo delo. To je na slovenski neodvisni sceni finančno 'de facto' nemogoče. Torej morava za spektakel sodelovati sama s sabo.

De facto (foto: Petra Veber)

De facto (foto: Petra Veber)


Zdi se mi, da boš oder povsem zmanjšala na prostor med Milkovim klavirjem in svojim telesom med tipkami in pedali, če malo karikiram.
Oder Linhartove dvorane je krasen, velik in inspirativen oder. Ne vem, kot da bi vse predstave, ki so se zgodile tam, odzvanjale v sedanjost. Tam sem pred leti plesala prej omenjeni solo Balet upora in oder je bil ravno prav velik zame. Tokrat bova dva, torej bo zdaj že gneča.

Balet upora (foto: Petra Štrukelj)

Balet upora (foto: Petra Štrukelj)


Nekateri te poznajo, nekateri pa bodo o tebi brali prvič na mojem portalu. V enem ali dveh stavkih, prosim, razloži, kdo si in kam si namenjena, Leja Jurišić?
'De iure' (pravno, op. u.) pravnica, 'de facto' plesalka in koreografinja. 'De facto' bi bilo finančno bolj smiselno, da bi prakticirala pravo, a me to nikoli ni izpopolnjevalo. Torej sem namenjena plesu.

Ideal (foto: Petra Veber)

Ideal (foto: Petra Veber)


Zakaj pa si sploh začela plesati, kaj te je inspiriralo, kakšno je tvoje dosedanje plesno gibalno udejstvovanje?
Po desetletni vrhunski karieri športne gimnastičarke sem nujno potrebovala fizičen oddih, nato se je oglasila spet tista močna nuja po gibanju.

Skupaj (foto: Matija Lukić)

Skupaj (foto: Matija Lukić)


Na minuli Gibanici, platformi slovenskega sodobnega plesa si prejela nagrado za predstavo Skupaj z igralcem Markom Mandičem. So nagrade pomembne v tvojem življenju?
Za vrhunsko gimnastiko nisem imela ravno idealne postave. Bila sem deset centimetrov prevelika in zato deset kilogramov pretežka. Vsi so mi hoteli dopovedati, naj grem raje kam drugam. Ko sem dobila prvo medaljo, srebrno, pri sedmih letih, nisem šla nikamor. In prišla sem do več kot štiridesetih osvojitev zmagovalnih stopničk in do naslova državne prvakinje Jugoslavije leta 1991. Medalje sem imela razobešene po steni in pokale po policah v svoji otroški sobi. In mi je bila všeč ta moja soba. Bistveno se mi zdi tudi, da je Skupaj poleg nagrade za najboljšo plesno stvaritev zadnjih dveh let dobila lani nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev sezone 2017/2018 ter Borštnikovo nagrado po presoji komisije (2018). V prvi vrsti pa mi je všeč, da smo z Markom Mandičem v sodelovanju z Bojanom Jablanovcem in Semiro Osmanagić ustvarili odlično predstavo.

Druga svoboda (foto: Nada Žgank)

Druga svoboda (foto: Nada Žgank)


Če prav razmišljam, si precej produktivna gibalna ustvarjalka, kajne? Je pri tebi pomembna količina predstav, ki jih podajaš med gledalce, je občinstvo pri tvojem ustvarjanju pomembno, pri tem mislim, da ti misliš nanje, ko kreiraš novo predstavo?
Količina predstav je odvisna od inspiracije oziroma potrebe umetnika po izjavljanju. Včasih je umetnik bolj produktiven, včasih manj. Produktivna sem, ker me umetnost plesa res zanima, ker se mi zdi, da ples nosi človeka, ki je nasproten logiki bivanja, ki jo družbeno trenutno živimo, nas odvrača od nas samih in od stvari, ki jih ljubimo.

I fear Slovenia (foto: Matija Lukić))

I fear Slovenia (foto: Matija Lukić))


V tebi je tudi kar nekaj pedagoške žilice?
Vodim različne delavnice in klase za profesionalce in prav tako za amaterje na področju plesa. Vse več vabil dobivam za mentorstvo in učenje na gledališkem področju. Veseli me, da se gledališče očitno odpira novim jezikom. Glede na 'feedback' sem dobra pedagoginja. Učim entuziastično in vzneseno ne glede na to, ali delam s profesionalci ali amaterji in ne glede na starost otrok. Razmišljanja in dejstva v zvezi z vrednotenjem našega telesa v družbi in ponovnim ovrednotenjem kreativnega potenciala telesa v gibanju na skoraj enak način podajam odraslim in otrokom. Skoraj vsakič, ko sodelujem z mlajšimi otroki, se moram skoncentrirati, kot da grem na Mont Everest, in sem po delu z njimi izmučena. Sem pa vedno znova inspirirana od otroške veličine, a tega iskreno ne bi delala vsak dan. Ta koncentracija, ki jo zahtevajo otroci, da ti prisluhnejo, predvsem če so v veliki skupini, to je noro. Tako da vse spoštovanje učiteljicam in vzgojiteljicam. Definitivno bi morale imeti višje plače. Če v pedagoški proces dam vso svojo koncentracijo in znanje, hkrati pa ne skrivam svojih pomanjkljivosti, se mladi tako odprejo, da 'de facto' tudi oni postanejo moji učitelji.

Najlepši trenutki

Najlepši trenutki


Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? V čem je odlična in v čem malo manj? Kaj bi bilo nujno spremeniti?
Slovenska plesna scena je kakovostna, predvsem pa ogromna in trdoživa. Zaradi slabih financ se izčrpava akterje in zmanjšuje možnosti vrhunskih del. Še vedno se zgodijo, bi se jih pa lahko bistveno več in v bistveno boljših pogojih. Če ni denarja za neodvisno profesionalno umetnost, naj Republika Slovenija javno deklarira, da podpira amatersko umetnost, ker je vrhunska neodvisna umetnost ne zanima. Ne pa da se zahteva, da se z 10.000 evri postavlja velika profesionalna predstava. Ne razumem, kje vidimo sebe v prihodnosti, če finančno ne bomo začeli resno podpirati umetnosti, znanosti in športa. Realno gledano na teh treh področjih dosegamo komparativno presežne vrednosti.

Kralj Lear (foto: Matija Lukić)

Kralj Lear (foto: Matija Lukić)


Si imela kdaj vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ še zdaj?
Na začetku, a kar nekaj let, je bil moj vzornik moj dolgoletni mentor Matej Kejžar. Tudi Mala Kline je bila vir inspiracije, in Valentina Čabro. Od zunaj pa kar klasika Isadora Duncan, Pina Bauch, Meg Stuart in Forced Entertainment.
Je bila v tvojem življenju tudi opcija B, če ne bi postala plesna ustvarjalka? Kje bi te našli?
A je opcija B.

I fear Slovenia (foto: Petra Veber)

I fear Slovenia (foto: Petra Veber)


Si človek, ki vnaprej planira ali se raje prepuščaš življenju?
Moj duh rabi prostor in svobodo, realnost pa terja kar precej organizacije in planiranja.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor, kaj je vedno v tvoji torbici?
Telefon, tobak, tampon.

...

...


Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Leja?
To bi pa moral kdo drug povedati. Recimo zelo naglas se smejim. In se smejim ob vsaki priložnosti, ki mi je dana. Tudi neprimerni. In rada imam ljudi, ki se znajo smejati.

Skupaj (foto: Matija Lukić)

Skupaj (foto: Matija Lukić)


Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
'Ful' truda, 'ful' solz, 'ful' smeha. Ni lahko, ni mirno, ampak drugače ne znam. Mogoče pa niti ne želim.
Plesati pa je?
Vsi znamo plesati. Eni v ritmu, drugi izven ritma. Oboje je kakovost.
In česa te nisem vprašala in si se začudila, ker je to resnično pomembno?
V umetniških delih si postavljaš vprašanja cel čas, tako da bo kar zadosti vprašanj.
Hvala in se vidimo na premieri 12. maja v Cankarjevem domu!
Hvala tebi in lepo vabljeni! Ob 20.00 v Linhartovi dvorani. Tokratno trajanje je običajno, okoli 70 minut. 

 

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Gala večer baletnih zvezd
Koncert ob 100-letnici profesionalnega slovenskega baleta
Ni še konec sezone za mariborski balet. Danes nastopa v Brnu!
Festival Dance Brno 2019 nadaljuje tradicijo lanskoletnega festivala Dance Brno 100 ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
Junij 2019
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Z gozdom do sreče in zdravja
Pri založbi Učila je izšla knjiga japonskega strokovnjaka za gozdno medicino dr. Qing Lia
Poletna veganska torta z bučnimi semeni
Jagode so v polnem zamahu, zato bo tole pecivo ravno pravšnje za ta čas
Preberi članek
Preberi članek