Mojca Maurič

Radovedna hobotnica iz Tolmina, ki svoje plesne duše in srca nikoli nisem znala prodati kam drugam!

Za uvod v intervju se, prosim, predstavi našim bralcem in bralkam kot oseba ter plesna ustvarjalka. Kdo si, Mojca Maurič, od kod prihajaš in kam si namenjena?
Prihajam iz Tolmina, ker svoje (plesne) duše in srca, po vseh svojih izkušnjah in željah, nikoli nisem znala prodati ali izdati kam drugam. Sem pa tudi kot radovedna hobotnica, ki svoje lovke rada preteguje vsepovsod, kjer se lahko kaj naučim, kaj pridobim, kaj podarim, tako da če bi se lahko klonirala, bi to po vsej verjetnosti zaradi svoje energije, želje po učenju, izzivih, radovednosti …. prav gotovo naredila … Kam sem namenjena? Kolikor se poznam, mislim, da še na milijone različnih krajev, seveda povezanih predvsem s plesom, umetnostjo in tudi športom.

...
...


Ali lahko izvemo nekaj o tvojih plesnih začetkih. Zakaj si začela plesati in kaj je bila inspiracija za to, če sploh kaj?
Naj najprej povem, da mi je mama večkrat dejala, da sem plesala in migala, samo da sem zaslišala glasbo, še skoraj preden sem shodila. Nekaj dni, mogoče dva tedna pred svojim petim rojstnim dnem, sem bila v bolnišnici v Šempetru operirana za kilo – pruh obojestransko. Takrat starši niso bili s svojimi otroki v bolnišnici, tako kot smo lahko do petega leta danes. In čeprav sem bila zelo zgovoren, komunikativen in socializiran otrok, sem bila v tistem obdobju pred in po operaciji zelo občutljiva. Spomnim se, da sem v bolnici kar nekaj noči prejokala, in ko sem se vrnila iz bolnišnice, sem se mame malce bolj oklepala. Tako me je takrat pogosteje vzela s sabo na rekreacijske krožke, ki jih je izvajala. V Tolminu pa je tudi prva sestavila plesno skupina in prva začela z ljubiteljskim plesnim ustvarjanjem. Drugače je bila po poklicu profesorica športne vzgoje, tako da ji ples še zdaleč ni bil tuj. Spomnim se, da sem nadvse uživala in praktično kot petletna izvajala vse vaje ter  se tudi hitro učila koreografije, ki so jo plesale takratne osmošolke – torej danes devetošolke in gimnazijke. Od takrat se ne spomnim, da bi kdaj sploh prekinila svoje plesanje in plesno ustvarjanje, štejem pa že kar … khhmm in trideset let. Drugače pa kot otrok itak nikoli nisem dala miru, nisem bila težavna ali tečna, nisem pa znala biti pri miru, tako da nekaj takega očitno ni moglo iti mimo mene. Naj še povem, da sem tretja generacija v družini, ki je zasvojena s plesom, imam tudi že podmladek, hčerko, ki pleše že od svojega tretjega leta. Tako da sem imela lepe primerke in zglede pred sabo, kakšne večje inspiracije pa niti nisem potrebovala.

....
....


In odplesala si v Ameriko. In zakaj nisi tam ostala?

Nabirati in dobiti plesne izkušnje v tujini je bila moja največja želja v mladosti. Sprva sem razmišljala o Evropi, ampak takrat leta 2005, tako se mi je vsaj takrat zdelo, je vse v Evropi bilo bolj v duhu sodobnega plesa, se nekako nisem našla. Tako me je veliko bolj zamikala Amerika in tudi njen 'stil' mi je bil bolj domač in ljub. Tako sem se odpravila v Ameriko, sicer že kar dovolj stara, da sem že malce drugače razmišljala, zato sem se že v štartu sicer prepustila novim dogodivščinam, ampak s tihim načrtom o vrnitvi in ustvarjanju doma. Sicer sem si pustila tako odprto pot kot letalsko karto, saj so bile vse možnosti še odprte, ampak sem nekako že v štartu vedela, da bi ostala dlje, če bi v New York odšla kako leto ali dve prej, da pa tam po vsej verjetnosti ne bom ostala. Mogoče je bil moj načrt bolj ta, da bi bila malce bolj leteča, torej nastanjena v domovini in čez poletje ali na krajši rok bi delovala tudi tam, sicer se še vračala, ko pa enkrat ustvariš tudi dom in družino, kar mi je pa na dolgi in življenjski rok tudi pomenilo največ, potem to malce zbledi. Še vedno imam prijatelje in plesne kolege, moja želja je bila tudi, ko sem sodelovala v New Yorku v dveh predstavah, da bi me vsaj enkrat videl kdo od mojih domačih plesati v New Yorku, bolj natančno moja mami, pa mi je zaradi bolezni leta 2012 ni uspelo vzeti s sabo, zato sta moja želja in tudi načrt, da se še enkrat podam na plesni oder pod okriljem Jane Hicks in še enkrat zaplešem ter da me v živo spremlja vsaj nekdo iz moje družine.

...
...


Kdaj in zakaj si ustanovila svoj plesni center Artfit?

Svoje plesno ustvarjanje sem nato uradno z različnimi plesnimi treningi in vsemi generacijami začela leta 2006. Začela sem s plesno Metropolo Tolmin, saj smo res preplesavali različne zvrsti od jazza, moderna, hortona, hip-hopa in tudi ustvarjali produkcije, predstave in trenirali vse dni. Poučevala sem v mali telovadnici v šoli in bila edina, ki je sploh ponujala toliko in tovrstno plesno dejavnost. Potem so že čez nekaj let začeli delovati tudi različni klubi z drugimi dejavnostmi, sama sem se za starejšo populacijo podala tudi v telesne vadbe, kot je npr. pilates, in tako vsem se morala z urnikom prilagajati, skakati v istem kraju v različne dvorane, tako da sem počasi začela razmišljati, da če ostanem v Tolminu, potrebujem nekaj svojega in svoj mir. Sem sicer zelo prilagodljiv in razumen človek, ampak hinavščine in zahrbtnosti ne maram, in ko pogoji niso bili več za vse enaki, sem se trdno odločila in aktivno začela s osamosvajanjem. Sestavljanka se je zložila po pravih delcih in tako sem začela leta 2014 s pomočjo domačih prenavljati prostor in pripravljati svoj lasten studio, ki smo ga kot Artfit odprli leta 2015. Še eden od kar nekaj najsrečnejših dni v mojem življenju.
V Tolminu si seveda unikum in verjetno tudi program Artfita prilagajaš željam tečajnic ali niti ne? Kaj počnete v tvojem plesnem centru?
Seveda so prilagajanja, saj je kraj majhen, ponuja pa tudi vedno več. Poleg rednega programa in dejavnosti počnemo res ogromno stvari, saj mi idej ne zmanjkuje. Največkrat je tukaj pod vprašajem čas, ki nam ga vedno primanjkuje. Če samo omenim, zakaj Artfit, zato ker sem združila dve svoji liniji, kolekciji, ki ju obožujem, art kot ustvarjanje, se pravi ples, raznorazni nastopi, kjer se s puncami povezujemo še na drug način in ne samo plesni, saj moramo na pot, včasih same ustvarjamo kostume, gremo kaj pojest, pa tudi 'zažuramo', ustvarjamo celovečerne predstave, in na drugi strani kolekcija fit, to pa je moje športno področje, kjer tudi ne samo treniram svoje varovanke, ampak jim tudi svetujem, usmerjam glede prehrane in samih vadb, ko imaji kakšne težave, tako da se spet podružimo in povezujemo na svoj način, potem imamo vsako leto tudi že tradicijo prižiga lučk okoli novega leta, kjer skupaj krasimo studijo, kaj spečemo in se družimo in zabavamo, na drugi strani z drugimi varovankami organiziramo kakšen aktiven športni vikend in razna predavanja glede prehrane, skratka vse našteto je res samo drobtinica vsega, kar dajem v studiu in kar mi studio daje od tečajnic in članov.

...
...


Veliko ustvarjaš tudi plesne predstave. Zanima me, zakaj ravno predstave in ne samo ter zgolj posameznih koreografij?
Kot vsaka koreografija, ki ima dušo, zgodbo, sem se prvotno za predstave odločila predvsem zato, ker sem na kakšnih zaključkih drugi plesnih šol in klubov skupin pogosto videla predstavitev točk s klasično napovedjo: “Zdaj pa se nam bodo predstavili naši najmlajši … zdaj pa si poglejmo, kaj so se naučile naše 'hiphoperke' … zdaj so na vrsti naši gostje iz ... – navedba kraja ali kluba …" To me je res živciralo. Želela sem res poudariti in predstaviti to, kar rada počnem in kar s svojimi plesalci radi delamo, torej plešemo, pokazati ples, glasbo, ki naj bi jo začutili gledalci, ne pa da napenjajo ušesa in čakajo postavitev plesalcev in seveda napoved, ko pa bomo vse to videli in še bolje doumeli s samo glasbo in gibom, kot pa tekanjem po odru in vpitjem, kaj sledi, ker to pač nisem jaz, sem svoje koreografije vedno strnila v zgodbo, izpoved, in tako sem se svojimi najstarejšimi varovankami vsako leto poleg produkcij predstavila tudi s celovečerno plesno predstavo, s svojo zgodbo.

...
...


Se zdi Tolmin odmaknjen od preostalega plesnega dogajanja ali se to samo dozdeva?

Ja in ne. Ne zato, ker smo v Tolminu navajeni, da moramo za večino stvari, ki jih želimo dobiti in imeti, sesti v avto, Slovenija je majhna, tako da se to da. Ja pa predvsem zaradi današnjega hitrega tempa življenja, so potrebni kar logistika, čas in seveda denar, da bi bil povsem v stiku z dogajanjem.
Kakšno je tolminsko plesno dogajanje, kako bi ga opisala?
Si predstavljam, da kar kot po večini drugih manjših krajih, kjer moraš biti malo bolj previden pa tudi več vlagati kot recimo v večjih mestih, kjer imaš na izbiro več (dobrih) plesalcev. Veliko je plesalk pa tudi plesalci so, so tudi zelo dobri plesalci, ampak treba se je potruditi oz. kar garati in kaj prispevati, to pa je potem že druga zgodba vsi bi, samo ne zdaj, saj vem oz. znam, samo zdaj se mi ne ljubi, vsi bi plesali in hoteli bi biti dobri, tehnične dele treninga pa bi vsi najraje izpustili, tako da ni dovolj samo plesni pedagog, učitelj, biti moramo motivatorji, psihologi, animatorji in na zadnjem mestu pride na vrsto plesni učitelj (smeh). No, saj ni tako hudo, ampak sem že toliko stara in izkušena, da lahko rečem, in to za vsa področja zaposlitve, da moramo danes biti še vse prej drugo, samo tisto, za kar smo zaposleni oz. smo se izšolali, ne, niti trgovka ni več samo trgovka, drugače 'letiš'.

...
...


Je Slovenija dovolj velik prostor za količino plesnih šol in posledično plesalcev, ki so pri nas?

Slovenija je dovolj velik prostor za količino plesalcev, je pa za moje pojme absolutno preveč plesnih šol in vse so svet zase, zato mislim, da kakovost in treningi, če jih primerjam s svojimi časi, zelo upadajo, se pa zato toliko bolj dvigajo res izvrstni posamezniki in posamezne plesne šole.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Sama sem bolj domača v modern plesni zvrsti, sledim pa tudi showu in tekmovanjem. Govorila bi kljub temu bolj o skupinskih plesnih in se ne bi 'spuščala' v standardne in latinskoameriške, ker tu sem priznam   res 'mrzla'. Mislim, da se premalo povezujemo in sodelujemo glede plesnega ustvarjanja predstav in odrskega ustvarjanja. Glede tekmovanj in zveze pa mislim, da gre spet v druge skrajnosti; klubi in šole, ki imajo ogromno tekmovalnih plesalcev in sponzorstva, udarijo ven, majhni posamezniki, ki so lahko vrhunski, pa težko pridejo zraven, če pa že, mislim, da dobijo pogosto poleg tudi kakšno grenko izkušnjo.

...
...


Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ko sem jaz na odru, ali v dvorani, ali studiu, kjer ustvarjam, me osrečuje to, da sem takrat res lahko jaz, lahko plešem vesela, žalostna, jezna, bolna, vedno bom lahko plesala, brez zadržkov, brez očitanj, brez pretvarjanj, in res je zame ples večkrat tudi terapija, in to, da mi nobeden pri tem ne postavlja mej. Žalosti me predvsem to gledano z mojega vidika da so dobre koreografije in predstave, v katere vložiš toliko truda in svojega časa, veliko premalokrat odplesane, kot bi lahko bile. 

...
...


Imaš vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ in kam hodiš po nova plesna znanja?

Seveda imam vzornike in tudi plesne ljubitelje, ki se jih nikoli ne naveličam gledati. Ko sem začenjala svojo plesno pot izven Tolmina, so bili moji veliki vzorniki moji plesni mentorji Fred Lasserre, Kristina Pojbič in Siniša Bukinac, moja najljubša vzornica, h kateri še vedno hodim po znanja, je Katiti King – moja plesna mentorica iz moje plesne šole v New Yorku, občudovanja vredna Lynn Simonson, pri kateri sem opravila tudi licenco za poučevanje njene plesne tehnike, globoko v srce sta se mi usidrala tudi koreografinja Mia Michaels, Travis Wall, ples pa je v moje srce za vedno zasadila moja mama Marina, ki je moj velik navdih in moja plesna boginja. Brez nje ne bi plesala, brez nje ne bi bila plesalka, brez nje ne bi ustvarjala in brez nje ne bi spoznala vseh plesnih pedagogov, ki so me skozi življenje vodili v plesu. Tako da velik poklon žal že pokojni moji predragi mami.

...
...


Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?

Lahko bi rekla, da sem stalno v pogonu, tako da tudi če ne plešem, sem vendar v nekem 'movingu', tako da tudi mimogrede dobim gib, ki ga bom uporabila v koreografiji, ker pa mi ves čas primanjkuje časa, res rada svoje proste trenutke posvetim svojima dvema sončkoma, družini, prijateljicam. V zadnjih letih sem zaradi vseh težkih trenutkov res spoznala, kako pomembna je družina oz. kako pomembni so dobri ljudje, ki jih imam okoli sebe, in predvsem kako pomembni so odnosi. Rada preberem kakšno dobro knjigo, še raje kakšno strokovno čtivo o tistih zadevah, ki me zanimajo, obožujem našo naravo, kjer živim, ki je res lepa in se je še premalokrat naužijem, skratka ne poznam kavča in televizije, ker za to preprosto nimam časa, če bi ga imela, bi raje zrla v belo steno in se posvetila svojemu razmišljanju, če bi imela moč, bi se najprej klonirala, da bi lahko vse izžela maksimalno.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš na nastop, ali na vajo ,ali sploh iz hiše, nikamor.
Na nastop – zaradi izkušenj – sploh na nastop, kamor smo vabljeni, da nastop ni moja organizacija, prav gotovo ne grem brez 'baby' pudra – plesalci bodo že vedeli, zakaj, dodatnega posnetka glasbe, nalakiranih nohtov na nogi; naj razložim, da bo bralcem jasno – plesna stopala in nohti – in če moram biti brez nogavic, mi nenalakirani nohti močno znižajo samozavest (smeh). Na vajo – trening: brez vode, labele, športnega modrčka – nikakor ne morem ne plesati ne telovadit z navadnim nedrčkom, zanimivo – na odru pa lahko nastopam, saj imam na nastopu skoraj vedno navaden nedrček. Iz hiše pa jasno – kot vsi danes – brez telefona .

...
...


Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Mojca?
Uf, tega je najbrž tudi ogromno, odvisno koga bi vprašala. Če bi vprašala moje plesalke, bi glede kostumografije sigurno rekle, da bomo prav gotovo naredile kostum iz potrganih nogavic – te so prav moj zaščitni znak, imele smo že tope, krila, 'kombinezon' iz potrganih 'žab', tako da kar se plesnega sveta tiče, Mojca in potrgane 'žabe'. Ko gremo na nastope, izobraževanja, potepe … obvezen pit stop in Petrolova kava …  pa tudi to, da kadar se le da in če se le da, Mojca vedno preseneča s kakšno pozornostjo … vedno moram kaj prinesti, ali komu kaj podariti, ali pokazati kaj novega …
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Ne vem, če bi rekla ravno moto, ampak iz svojih lastnih izkušenj: če sem srečna in zadovoljna sama, so zelo veseli tudi ljudje okoli mene in pozitivna energija kar prekipeva, z njo pa se je res lahko nahraniti in res te dvigne ter da moč, da imaš občutek, da zmoreš vse. In tako se poskušam 'nafilati' in prepričati tudi, ko nisem ravno najboljše volje in najuspešnejša, in takrat sem absolutna zmagovalka, še posebej ko vidim, da sem s tem potolkla ljudi, za katere vem, da mi ne želijo najbolje ali pa so pač preprosto ljubosumni.

...
...


Plesati pa je?

Najlepše, kar mi je lahko ponudila mati narava, možnost in zmožnost gibanja, pa da sem (najbrž) vsaj malo podedovala smisel, da lahko to počnem, nisem še imela druge službe, ne drugega poslanstva, tako da resnično ne vem, kaj bi počela, če ne bi plesala in predajala svojega plesnega znanja naprej!

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Zvezde plešejo. Aljaž Škorjanec ljubljenec občinstva; Nadija Bičkova skoraj odletela iz oddaje!
V četrti oddaji presenečenje, saj sta se Nadija Bičkova in njen zvezdniški plesalec Dawood Ghadami borila za obstanek v oddaji
Opravimo s predsodki. Plesalke ob drogu športnice, ne striptizete! Zdaj tudi uradno.
Ples ob drogu odslej tudi uradna športna disciplina. Nov dosežek je dokončno zabrisal erotični predznak tega športa! Pobudnici ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
Oktober 2017
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Umetnost z višjim ciljem. Za bolne malčke. Pediatrična klinika – barvita, slikovita, pravljična
Neprofitna organizacija Nordic Art Initiative je s partnerji, med katerimi je tudi Oriflame, iz puste bolnišnice ustvarila prijazen prostor
Čas je za moj hit. Veganski burgerji vas čakajo na mojih delavnicah!
Jesenske delavnice so pred vrati. V petek v ljubljanski Nami, na Good Food Festivalu v Dubrovniku, v Romansi...
Preberi članek
Preberi članek