Liza Šimenc

Življenje s plesom je bogato!

Si zelo ekspresivna plesalka, si uspešna, plesna pot te je prek baleta peljala v sodobni ples. Čeprav si znana plesalka na slovenski plesni sceni, bi te za začetek vprašala, kdo si oziroma kako bi se sama označila?
To je dobro vprašanje (smeh). Zadnje čase me veliko ljudi vpraša, kdo sem, kaj počnem, in zelo redko ali pa vedno manj odgovorim, da sem plesalka. Vedno bolj govorim, da sem umetnica. In plesna pot me je peljala tako, da sem začela z baletom, nadaljevala pa s sodobnim plesom. Sem združevala in združujem skupaj različne umetnosti. Če bi se omejila samo na balet ali pa samo na sodobni ples, je to zelo (pre)malo. Človek je sam po sebi ustvarjalec, ki manifestira svoje ideje skozi gib ali skozi izbrano umetniško smer.
Opažam, da se v zadnjem času precej spogleduješ tudi s performansi.
Tako je.

...
...


Performans je verjetno skupek teh različnih manifestacij?
Vedno bolj grem iz sodobnega plesa. Če se ukvarjam z nekimi pomeni ali pa s tem, kaj bi rada ustvarila, naredila, me potem včasih zapelje iz plesa proti performansu; bolj proti performativni umetnosti. Mogoče tudi k bolj abstraktnim slikam in vizualnim podobam. Te vizualne podobe imajo potem lahko gib, ki izhaja bodisi iz baleta bodisi iz sodobnega plesa. Skratka – gre za prepletanje.

...
...


V prejšnjem intervjuju sem zasledila, da ti niso blizu zgolj 'gibalne' umetnosti, temveč tudi druge, kot je risanje.
Zelo blizu mi je vizualna umetnost. Od nekdaj so mi bili v veliko inspiracijo prostor, sence, svetloba …
Prav tako se mi je zdelo zanimivo, da te zelo navdihuje črni humor. To še drži? Namreč zelo nenavadno je, da tvojo eteričnost, milino spremlja črni humor (smeh).
(smeh) Črni humor pride zraven predvsem kot družbena kritika, ki je malce bolj prikrita, 'zavita v celofan'. Ko so prisotni strašni pogoji, se potem začneš na takšen način 'hecati'.
Sarkazem torej.
Sarkazem in črni humor pripomoreta k lažjemu ustvarjanju; te sprostita in posledično je proces umetniškega ustvarjanja boljši.
Bi lahko rekla, da je prizadevanje k iskanju poslanstva del neoliberalne paradigme? Da je torej duh časa tisti, ki te sili k iskanju poslanstva?
(premišljuje) Mislim, da ja. Kljub temu se mi zdi, da vendarle neko poslanstvo le obstaja, vendar tega zgolj prepoznavamo, saj je zelo kompleksno. Je kot spoj kompleksnih stvari, ki prihajajo iz življenja; prav tako pa je odvisno od obdobja do obdobja.
Poslanstvo ni samo eno?
Ni samo ena stvar. Jaz ne bi rekla, da je ples moje poslanstvo. To se mi zdi malo preveč suho.
Preveč ozko?
Tako. Če pravim, da je ples moje poslanstvo, se ta potem razblini. Vsaj z mojega pogleda je tako. Morda je ples pot, princip in obenem poslanstvo; vse to, kar pride zraven. To, kar se na koncu izide in vidiš – temu bi rekla poslanstvo (smeh). Sicer pa se zelo nerada označujem in definiram.

...
...


Se morda spominjaš plesnih začetkov? Kako si vstopila v plesen svet?
Izbrala sem si ga tako, da sem ga potem nadaljevala. Sicer pa iskreno – svojih začetkov se le bežno spomnim. Bila sem zelo majhna. Mama je vpisala mojo sestro na baletno šolo na Bledu, ko je bila stara tri leta (smeh). Jaz sem šla z njima, stara sem bila komaj eno leto, in se tam igrala. Hotela sem kar ostati, saj sem se tam zelo dobro počutila. In ko je mama videla, da uživam na baletni šoli, me je vsakič skupaj s sestro peljala na vaje. Takratna učiteljica me je imela res najraje. Pozneje sem se na balet vpisala tudi jaz in tam ostala praktično vse do srednje šole.
Bi lahko rekla, da te je ples ali balet poklical?
Prav gotovo.

...
...


Ko sem prebirala, premišljevala, se pripravljala na intervju s tabo, sem dobila občutek, da se je tvoja življenjska pot 'sestavila' tako, da si postala profesionalna plesalka.
Vsekakor. Balet me je prav gotovo poklical; prav tako je bila to zame zelo lepa plesna smer. Skozi balet sem prejela tudi veliko podpore. Morda ne bi tukaj izpostavila baleta kot plesno prakso, formo, temveč svojo nekdanjo profesorico Dano Renčelj, ki je bila res vrhunska pedagoginja. Znala je delati z otroki, predvsem na duševni, čustveni ravni. Bila je kot druga mama.
Prava mentorica.
Ja, prava mentorica. Ona je bila tista, ki me je vpeljala v baletni-plesni svet. Slednji me je zajel, omrežil in je bil preprosto moj.
In še vedno je. Kako pa te je plesna pot peljala z Bleda v Ljubljano? Si prišla že na nižjo baletno šolo ali pozneje na srednjo baletno šolo (Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana)?
Šele na srednjo..

... (foto: Ambrosia)
... (foto: Ambrosia)


Kaj je botrovalo tej odločitvi? Te je k temu spodbudila omenjena mentorica?
Pravzaprav je bilo tako, da je mentorica eno leto pred mojim odhodom na srednjo baletno šolo umrla. In to je bil tudi razlog, da sem hotela nehati plesati. Takrat sem si rekla, da nikoli več ne bom spoznala ali imela tako dobrega mentorja, mentorice, kot je bila ona. Veliko me je naučila in še zdaj to nosim sabo ter vem, da tega ne bom nikoli izgubila. Takrat sem imela zelo krizno obdobje; no, ampak potem je prišla plesna asistentka Savina Wudler iz Maribora. Ona je bila tista, ki me je poklicala in vprašala, če imam interes, da bi nadaljevala z baletom na srednji baletni šoli v Ljubljani. Sprva sem razmišljala, pozneje pa sem le sprejela odločitev in šla na sprejemne izpite.
Sprejemne izpite si seveda uspešno opravila.
Tako je. Savina se je nato tisto leto preselila na Bled in me pripravljala na sprejemne izpite.

... (foto: Aljoša Rebolj)
... (foto: Aljoša Rebolj)


Po končanem konservatoriju si se pridružila plesni skupini Kjare Starič. Ta prehod iz srednje baletne šole v sodobnoplesno kompanijo je moralo biti zate prelomno obdobje. Si se prvič tako 'celostno' srečala s sodobnim plesom?
Je bilo kar prelomno, ja. Sem se pa s sodobnim plesom že prej srečala. Že med šolanjem na srednji baletni šoli sem obiskovala veliko baletnih, plesnih seminarjev po tujini. Bila sem v Madridu, Hong Kongu, v Londonu … skratka veliko različnih mest (nasmešek).
Ali si v sodobnem plesu začutila drugačno 'iskro', si sebe drugače zaznavala v primerjavi z baletom?
Zelo (pove odločno). Sodobni ples je bolj svoboden.
To reče veliko sodobnih plesalcev.
Veliko bolj je svoboden. Prvič sem se lahko s čisto prostim izrazom, čustvovanjem izrazila skozi telo in se navsezadnje z njim tudi soočila. Kaj bi jaz lahko naredila, če bi imela možnost, da bi se drugače izrazila, da bi kaj drugače naredila. Balet ti tega ne dopušča. Dopušča zgolj interpretacijo, tudi izraznost; to mi je bilo pri baletu zelo blizu. Kako bi torej jaz nek karakter, neko vlogo odigrala, v kakšne notranje razsežnosti lahko vstopim, se utelesim. Pri baletu ni tega, da bi lahko odplesala nekaj na drugačen način, saj je že prisotna določena forma, ki se ji doda zgolj kakšna finesa, dodatek.
Določena forma te lahko tudi miselno omeji. Na tej točki bi te vprašala, ali v sodobnem plesu kljub njegovi 'svobodnosti' obstaja hierarhija?
Obstaja (smeh). Zelo je prisotna ta hierarhija.
Kako pa se ta vzpostavi? Je to povezano s tem, koliko si miselno odprt, 'načitan'; ali ima intelektualen, razmišljujoč plesalec tudi višje mesto na hierarhični lestvici (odražanje notranjih premislekov v gibu …)?
Sodobni ples ima toliko različnih vej; in v vsaki veji je prisotno drugačno razmišljanje, ki se manifestira, odraža, kaže v gibu, gibanju posameznika. To je zelo očitno. Veliko je različnih stilov in posledično s tem tudi različnega razmišljanja; na primer obstaja konceptualno mišljenje, preizpraševanje telesnosti, odmik od giba, torej gib v tem primeru ni tako zelo ozaveščen. Skratka – včasih je ali ni. Zelo težko bi to postavila na hierarhično lestvico; v smislu, da je neko razmišljanje višje ali nižje na lestvici. Stili, gibi, razmišljanja se med seboj zgolj razlikujejo.

... (foto: Drago Videmšek)
... (foto: Drago Videmšek)


Plesalka, koreografinja in pedagoginja Urša Rupnik je v intervjuju za Parado plesa dejala, da v zadnjem času prevladuje v sodobnem plesu predvsem ukvarjanje s fizičnostjo. Prisoten pa je tudi drug ekstrem, kjer je v ospredju zgodba ali koncept. Kako ti vidiš trenutno polje sodobnoplesne umetnosti? Kaj prevladuje – fizika ali koncept?
(premišljuje) Oboje gre kar v precejšnje ekstreme. Prisotno je oboje – zelo veliko koncepta in zelo veliko fizike. Vmesnost pa se nekoliko razblinja. Torej imamo dva močna dela. Zdaj, ko sem v Berlinu, občutim sicer več konceptualizacije; fizičnost pa je prisotna v somatiki.
S slednjim se precej ukvarja plesalka Snježana Premuš.
Ja. Ukvarjanje s telesom v pomenu, kaj ti telo pove, kakšne spomine že ima v sebi. Prisotna je ta povezava mentalno-telesno. Skratka – v umetnosti sta prisotna dva pola, ki sta zelo močna, se pa včasih le prepletata, včasih pa ne. Menim, da najboljše stvari nastanejo takrat, ko se prepletata.

...
...


Kje pa si ti v tem polju? Bi se umestila bolj na sredino, kjer se fizika in koncept prepletata? (smeh)
(smeh) Upam, da sem v sredini. Sicer sem včasih bolj v fizičnem, spet drugič bolj zahajam v konceptualnost … odvisno.
Prav gotovo je to odvisno tudi od obdobja v življenju.
Tudi.
Navsezadnje se tudi telo in misli nenehno spreminjajo. Nazadnje sem imela intervju z mlado balerino Laro Ekar Grlj. Vprašala sem jo, če se ji zdijo plesalčeve težave, kot je obremenjenost s telesom, umetno ustvarjene ali spodbujene iz okolja. Odgovorila je odklonilno. Kako bi ti to komentirala?
(smeh) Seveda so spodbujeni iz okolja. Imamo lepotni ideal ženske, ki se pojavlja v medijih. Je ustvarjen in spodbujen s strani okolja. Torej če si videti tako in tako, potem to pomeni, da si zadovoljen, dosegaš lepotne standardne, ideale, si perfekten, uspešen, imaš denar, da lahko sploh posegaš po nekih standardih …

...
...


Kapitalizem?
Zelo kapitalistično, ja. In to se tudi kaže potem v plesu ali tukaj konkretno v baletu. Se vanj manifestira. Balet je lahko tudi sinonim za visoko družbo, kjer vladajo perfekcija, perfektna podoba ženske, pravljica, ki se zaključi z 'živela bosta srečno do konca svojih dni' … Iluzija pač. In ženska, plesalka na odru ponotranji te zahtevane ideale iz okolja, da mora biti takšna, takšna in takšna. Tako da prav gotovo pride tako prepričanje iz okolja.

...
...


In to je daleč od umetnosti. Umetnost naj bi na piedestal postavljala ekspresijo, preizpraševanje, družbene uvide, premisleke, kritiko družbe …
Seveda. Kaj je umetnost, kako se umetniško izražati v sistemu, v katerem bivaš, si? Kako se izražati v takšnem sistemu ljudem, ki so prav tako v sistemu? Kako vsak dan živiš s temi družbeno spodbujenimi frustracijami? Navsezadnje pa tudi, kaj ti pomenijo besede, kot so, lej, jo, včasih je bila balerina, bila je bolj suha, zdaj pa ni več tako suha … kako se ti s tem soočaš? Kaj ti te besede res pomenijo? Ali sebe vidiš kot človeka ali kot družbeno ustvarjeno perfekcijo?
Družbeno skonstruirana perfekcija kot objektifikacija telesa.
Tako, ja. Vse izhaja iz predpostavke, kakšna naj bi bila ženska vloga v družbi; ta je bila 'ustvarjena' že veliko prej v preteklosti in se zasidrala v družbo. Mislim, da bi bilo dobro, da bi se takšno zavedanje vzpostavilo tudi v baletu.
Ko si ravno odprla, nakazala na feministične teme, bi te morda vprašala naslednje. Pred kratkim sem brala delo piske, glasbenice Nine Dragičević Slavne neznane; v delu zapiše, da se ženska lahko 'subjektira' znotraj polja umetnosti. Skratka, ni več drugi, druga … Kako ti zaznavaš, vidiš žensko v umetnosti? Omenila si sicer že to objektifikacijo, pa vendar kako sebe vidiš v vlogi koreografinje, saj naj bi bila ta vloga v domeni moških; navsezadnje je tudi koreografinja Valentina Turcu v prejšnjem intervjuju zatrdila, da se je v svojem mehanizmu naučila imeti 'moške možgane', karkoli že to pač pomeni.
Vedno bolj so mi blizu feministične teme. Tudi pri mojem delu. Ko si me ravno vprašala za področje koreografiranja; zdaj, ko sva z Uršo (Rupnik, op. u.) začeli razvijati predstavo Meduza, sva v tem razvoju, premišljevanju trčili ob zelo močno feministično temo – kako manifestirati močno žensko podobo, ki ni moški, marveč je ženska v popolnosti takšna, kakršna je. Je tam in vedno bo tam obstajala. Zgolj to. Zanimivo je tudi, kako se ljudje odzivajo na žensko statično podobo, njeno moč in energijo, ki jo oddaja v prostor. Za marsikoga je to lahko zelo težko, saj ni vajen močne ženskosti, močne ženske prezence, predvsem moški se včasih lahko počutijo zelo ogrožene. Skozi feminizem je nujno treba pokazati, da ženska potrebuje svoj prostor in da ženska v umetnosti lahko obstaja, samo obstaja.

... (foto: Drago Videmšek)
... (foto: Drago Videmšek)


Obstaja in je ter ni več potisnjena na rob. Se lahko izrazi.
In brez tega, kakor je rekla Valentina Turcu, da se je naučila imeti moške možgane. Brez tega ponotranjenja moških lastnosti, ampak da preprosto sem tam in obstajam
Ponotranjenje pomeni tudi, da hote ali nehote sprejemaš določene patriarhalne norme. Takšno (feministično) preizpraševanje je v sodobnem času verjetno nujno, saj se mestoma pojavlja repatriarhat družbe.
Nujno je, saj slej ko prej naletiš nanj.
Je torej na tvojem miselno-koreografskem repertoarju trenutno zgolj feminizem ali tudi kakšna druga kritika družbe?
Kritika kapitalistične družbe tudi (smeh). Kritika trenutnega sistema, pa tudi družbe. Glede družbe predvsem mislim motnje hranjenja, naučene družbene vloge ipd. Skušam podati refleksijo temu; delala sem tudi pri projektu, kampanji proti bulimiji, ki je zelo prisotna v baletnem svetu in je posledica te težnje k neki idealizirani perfekciji. Ta projekt smo razširili z grafiti; bil je predvsem vizualen, s plesom povezan zgolj idejno. Cilj kampanje je bil ozaveščanje družbe o motnjah hranjenja.

...
...


Zelo malo je tega ozaveščanja v plesnem svetu; veliko je tudi pritiskov iz medijev. Spominjam se, da si nazadnje, ko sva se pogovarjali, rekla, da v vsaki krizi plesalci in plesalke najdete stimulacijo iz okolja, ki te spodbudi k ustvarjanju.
Deli – Meduza, projekt ozaveščanja o bulimija –, o katerih sva do sedaj govorili, so odgovor na sistem, v katerem živimo. Te stvaritve so proizvod kritike sistema. Cilj tega je, da ta dela omogočijo ljudem, da začnejo reflektirati, v kakšni družbi živimo, in posledično se s tem lahko začne spreminjati svet. Mogoče (smeh). Mogoče pa tudi ne.
Kako pa odgovarjaš na očitek, da je sodobni ples (pre)abstrakten, nerazumljiv širši družbi, okolici, ljudem?
Mislim, da sodobni ples ni dovolj dostopen. Ljudje nimajo konkretnih izkušenj z njim. Ne vejo, kaj je sploh; obenem pa tudi ni prisotno ozaveščanje o telesu, telesnih potrebah, potrebah po gibanju. Sodobni ples jim deluje čuden.

...
...


Če karikiram – 'kot neko trapasto valjanje po tleh'?
Točno tako! Niso se preizkusili v tem plesu. Če bi bil ta ples bolj širše dostopen, da bi sodobne plesalce večkrat lahko videli na cesti, da bi se sodobni ples bolj vključeval v družbo, potem bi se tudi družba nehala spraševati, kaj sodobni ples sploh je. Morda bi bilo dobro ljudem predstaviti tudi kontaktne improvizacije, skozi katere podajaš svobodo, odprt prostor, da preprosto z drugim telesom obstajaš.
Hkrati pa skozi kontaktne improvizacije vstopaš tudi v odnos, telesno komuniciraš.
Ja, to je lahko tudi 'terapija' za odnose v 'realnem življenju' ali pa refleksija, kako ti deluješ v odnosu z drugim človekom, kakšen si, ali si upaš ali ne. Če bi ljudje to spoznali, bi jim bil sodobni ples bistveno bolj bližje, kot jim je zdaj; posledično pa bi bil tudi drugače dojet.
Že večkrat so intervjuvanci dejali, da bi bilo zelo dobro vključiti plesno vzgojo v šolski kurikulum. Na primer improvizacija lahko odpre tudi nepredelane stvari, travme.
Vsekakor.
Ko sva ravno pri vključevanju sodobnega plesa v družbo; kaj se ne ustavi že pri državi, ki sodobnega plesa ne pojmuje enakovredno preostalim (plesnim) umetnostnim?
O, ja. V Nemčiji na primer čisto drugače gledajo na umetnost. Če tam rečeš, da si umetnik, rečejo, o, umetnik, super; če pa pri nas rečeš, da si umetnik, ti dodelijo slabši družbeni status (smeh). V kulturni model bi bilo nujno vključiti preoblikovanje, spreminjanje tega statusa in da bo imel plesalec, glasbenik, umetnik, kdorkoli svoje mesto v družbeni krajni ter bo tako posledično sprejet.

...
...


Pred časom sem se iz radovednosti udeležila predavanja o kulturnem menedžmentu.; postavljali so enačaj med predstavo in tržnim, ekonomskim blagom, v isti sapi pa povedali, da je nujno (re)producirati tiste koncepte, ki so všečni občinstvu, ki so preverjeni ipd.
(smeh) Čim dlje stran od tega.
Ta miselnost je zelo sporna, nevarna in ne vsebuje razumevanja, kaj je umetnost.
To je zelo nevarno. To potem ni več umetnost, ampak je obrt. Iz moje perspektive se noben umetniški 'produkt' ne bi smel prodajati. Moral bi biti dostopen vsem. Umetnosti ne moraš določiti vrednosti, ampak na žalost so ljudje v tem sistemu zelo zastrupljeni s tem, da morajo za vsako stvar, 'produkt' postaviti ceno. Tukaj naslavljajo vprašanje, kako kulturo narediti dobičkonosno, jo postaviti v polje ekonomije. Pravzaprav jim je zelo neznano, nerazumljivo, če nekaj ni ustvarjeno za denar, za prinašanje dobička.

... (foto: Ambrosia)
... (foto: Ambrosia)


Kmalu po koncu srednje šole si se srečala s pedagoškim delom. Tukaj imam izjavo tvoje učenke Vesne Zorman, sicer umetniška vodja tribal skupine Ambrosia: »Liza Šimenc, pri kateri sem se izobraževala v baletu, mi je posredovala znanje, kako biti prijazen do svojega telesa in ga predihati, se umiriti in uživati, ljubiti gibanje. Še danes je moj vzor in sem res hvaležna, da so se najine poti srečale.« Kaj sploh pomeni biti prijazen do svojega telesa? Mislim, da bo ta nasvet prišel zelo prav marsikateremu plesalcu, plesalki.
Biti prijazen do svojega telesa pomeni, da spremeniš odnos do svojega telesa. Torej, da tvoje telo ni orodje, s katerim izvajaš neko pravilnost ali perfekcijo, temveč je tvoje telo tisto, ki ti služi, dela zate, dela s tabo, brez njega ne bi obstajal. To mora biti čudovit odnos in zavedanje, da imaš telo, pripelje do tega, da izvajaš gibe čisto na drugačen način. Ko se razteguješ, gre to dihanje v mišice in občutiš, kako se razširja tvoj prostor, kako se ti razširjaš. Prisotno mora biti poslušanje svojega lastnega telesa, tudi nežnost. Zavedati se je potrebno, da je telo samo po sebi pametno; ne smeš mu mentalno dajati naloge v smislu: daj, daj, daj. Ne smeš delovati prisilno kot, da tolčeš kamne. Baletnim plesalcem bi svetovala, da svoje telo preprosto sprejmejo in se ne obremenjujejo, ali je ali ni po 'regeljcih' baleta.
Imaš morda kakšen obred, ritual, da se miselno utelesiš, pripraviš na prihajajoči trening, klas?
Imam zelo kratek ritual (smeh). Predstavljam si svetlo modro barvo, malce se pogladim po ključnici in si zamislim zaupanje vase. To je sekundni prihod nazaj vase, v svoje bistvo.
Katere lastnosti mora imeti dober plesalec? Kakšen mora biti poleg tega, da je miselno 'osvobojen'?
Mora biti, ampak to je sicer človek že na splošno, iznajdljiv (nasmešek), kritičen in zelo delaven. Rekla bi tudi, da mora biti samoiniciativen; samoiniciativen zato, ker je pomembno, da si želi vedno več, posledično pa s tem pridobiva nove izkušnje, izkusi nove stvari in tako ga pot pelje naprej. Kritičen mora biti predvsem zato, da ne gre na vse klase, ki so možni, marveč da vidi, pogleda, kdo mu kaj ponuja, ali ga navsezadnje to sploh zanima. Zgolj tako, da ima prebujeno kritično mišljenje, lahko napreduje. Bistveno je tudi, da vidi, kako posamezen učitelj deluje, kaj je pri njem v redu, kaj pričakujem od njega, pri čem si želim napredovati. Kot plesalec moraš biti tudi samozadosten, da lahko rečeš, v redu, super je bilo, to sem si želela, zdaj pa grem naprej.
Znati moraš uvideti, kdaj 'prerasteš' pedagoga.
Seveda. To, da si sam svoj človek, da imaš možnost odločati, pa tudi da tu in tam stopiš ven ter pogledaš na situacijo z roba.
Se utelesiš v vlogo antropologinje, antropologa.
Ja.
Berlin. Leta 2015 se ti je pojavila priložnost, da si (od)šla v tujino. Trenutno si na stalni relaciji tujina-dom, Berlin-Slovenija.
Ko sem končala sodelovanje v plesni skupini Kjare Starič, sem se odločila, da grem potovat. Od nekdaj pa sem si želela iti v Berlin; ne zgolj zaradi mesta, temveč tudi zaradi somatike, 'body mind centeringa'. Tudi Snježana Premuš mi je ta 'pogled' malce bolj odprla. In potem sem kontaktirala prijateljico, ki je tam živela, in me je povabila k sebi. Tako se je začelo. Trenutno zelo dobro kombiniram oboje – Berlin in Ljubljano –; to sem si tudi želela, da obstajam na dveh mestih. Slovenski projekti se mi še vedno zdijo zelo kvalitetni, ogromno se naučim skozi njih. Preprosto jih nisem hotela izpustiti. Sicer pa v Berlinu raziskujem že omenjeno somatiko in pa metodo 'body mind centering'. Imela sem tudi predstave s Sigal Zouk in Janom Burkhardtom, ki delujeta v Berlinu in se ukvarjata tudi z 'movement researchom'. Slednje pomeni, da se ukvarjaš s performansom, plesnim performansom, gre za improvizacijo. Najpomembneje je, da si prisoten, da si tam in zdaj. Ukvarjaš se s pristnostjo, če konkretno ponazorim – precej smo se ukvarjali z otroštvom. Bila sem tudi asistentka koreografa Juana Domingueza in koreografinje Colette Sadler. Z njima sem res vzpostavila dobre odnose.

...
...


Glede otroštva – vsak umetnik naj bi se v nekem trenutku začel vračati nazaj v otroštvo.
Pred Berlinom se z otroštvom nisem ukvarjala, kaj šele da bi ga upodabljala, da bi se res soočila z njim. Skozi to raziskovanje sem se res 'razslojila'; kot da so neke forme odpadle: kaj bi morala biti – plesalka, sodobna plesalka … vseh teh definicij sem se nekako 'osvobodila' ali pa se jih vsaj skušala 'osvoboditi'.
Kako bi utemeljila, ubesedila svoj lasten gibalni jezik?
Jaz vedno pravim, da je zelo minimalističen (smeh). Prav tako moj gib vsebuje močne vizualne podobe, močne prezence, ki se potem podaljšajo v gibanje.
Morda podobno vprašanje predhodnemu, pa vendar … če te malce silim v narcisizem – katere plesne atribute bi pri sebi izpostavila? Kaj imaš, česar druga plesalka nima?
Prezenca, izraznost. Morda tudi nežnost, v nekaterih podobah istočasno lahko izpostavim tudi erotičnost.

...
...


Prezenco imaš ali pa nimaš. Se te lahko sploh 'naučiš'?
Lahko se ji malce približaš skozi treninge. Če jo nimaš, jo skušaš vzpostaviti preko teh; pozneje je vendarle malce močnejša … ne pa popolnoma.
Vse, kar sva izrekli, prediskutirali do zdaj – ali je predpogoj za vse to talent?
(premišljuje) Joj, mislim, da talenta ni. Vsi se gibamo; vedno se bomo in se (smeh). Vsak malo drugače hodi, vsak se je kot otrok plazil; to gibanje potem v nadaljevanju samo bolj razčlenjuješ, delaš na njem. To, da rečeš, da ima nekdo talent, da nima talenta, je zgolj obsodba.
Spet neko 'ukalupljanje'?
Ja. Gre za konstrukt.

Intervju z Lizo Šimenc je pripravila naša sodelavka Nina Žnidaršič.
Intervju z Lizo Šimenc je pripravila naša sodelavka Nina Žnidaršič.


Kako bi definirala umetnost?
(premišljuje) Umetnost je dajanje primerov, kako bi lahko bilo ali pa kaj je narobe, ampak ne z željo, da bi radi spremenili svet, temveč zgolj da daš, pokažeš ljudem primere in da s pomočjo teh skušajo spremeniti svet. Morda (smeh). Ne gre za samo po sebi spreminjanje sveta, marveč gre za zrcaljenje sveta.
Odsev, torej ne aktivizem?
Aktivizem se lahko potem iz tega razvije.
Življenje s plesom je …
… bogato (smeh).

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Miha Vodičar. Prvi vrhunski športnik plesalec, zaposlen v Slovenski vojski!
Svetovni prvak je v uniformi od minulega leta
Tara Todič. Beograd mi trenutno ponuja vse, kar potrebujem.
Če se ozrem nazaj v lansko in hkrati mojo prvo sezono delovanja v Narodnem gledališču v Beogradu, lahko rečem, da je bila zelo pestra in da ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
September 2017
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Prestižna kolekcija Claudia Schiffer Make Up for Artdeco odslej tudi v Sloveniji
Izdelki bodo na voljo ekskluzivno v drogerijah Müller
Zdravi pirini krofi
Se sprašujete kako narediti krofe na zdrav način brez cvrtja? Enostavno!
Preberi članek
Preberi članek