Peter Krajnc

Delo inspicienta je izziv. Notalnost je pri mojem delu potrebna in pomembna.

Dragi Peter, veseli me, da si se odzval vabilu in boš našim bralcem ter bralkam predstavil svoj poklic inspicienta v mariborskem gledališču. Ali sem sploh pravilno poimenovala tvoje delovno mesto in za kakšen poklic oziroma delo sploh gre?
Pri naslovu delovnega mesta ima marsikdo težavo že pri izgovoru besede, kaj šele pri njenem pomenu. V najprikladnejši primerjavi bi lahko rekli, da je inspicientovo delo prav tisto, kar v marionetnem gledališču opravlja tisti, ki usmerja vsako gibanje lutk na vrvici. V novejšem času je bližja beseda 'stage manager', kar bi sam prevedel v 'upravljavec odra', tisti, ki je odgovoren za materialno organizacijo in tehnično upravljanje 'mašinerije' in odra v predstavi. Režiser predstavo ustvari, ji vdahne življenje, inspicient (skupaj z asistentom režije, če tak obstaja) pa jo mora ohraniti, skrbeti za njeno vodenje in trajanje. Skrbi seveda za nemoteno koordinacijo vseh nastopajočih, od pevcev, plesalcev, zbora statistov, do orkestra in dirigenta. Seveda je v stiku s hostesno službo, ki usmerja občinstvo in opozarja na čas predstave. Delo inspicienta se začne, ko režiser predstavi svoj projekt. Že takrat je seznanjen tudi s sceno, kostumi, svetlobnimi in tonskimi efekti, skratka z vsem, kar naj bi predstava  prinesla gledalcem oziroma poslušalcem.

...
...


Kako te je pot pripeljala do tega, da si pravzaprav šef iz ozadja?
Verjetno segata ljubezen in veselje do dela, ki ga opravljam, daleč v preteklost, v moje otroštvo. Prihajam iz glasbene družine. Oče je igral vse mogoče inštrumente, tudi na violino in harmoniko, tudi dirigiral je. Dolga leta je bil učitelj na osnovni šoli in se ukvarjal z inovacijami pri poučevanju glasbe. Mama je bila odlična pevka; lahko je pela v cerkvenem zboru, čeprav brez glasbene izobrazbe. Menda je obvladala tudi orgle. Klavirja sem se začel učiti pri šestih, kar je sovpadalo z vstopom v osnovno šolo. Res da sem imel relativno kratke noge, saj včasih nisem dosegel pedalov koncertnega klavirja, ki ga je oče dobil po sindikalni liniji na posodo domov. Govorili so mi, da moram vztrajno vaditi, saj sem imel baje kar nekaj talenta. Ko smo se preselili v Maribor, sem v glasbeni šoli preskočil en letnik. Tudi program osnovne šole je bil v zaostanku od 'podeželske šole'. Že znane osnove prvega tujega jezika, angleščine, sem recimo slišal drugič. Učil sem se in igral klavir z veseljem, malo manj sem vadil, najmanj pa me je zanimal 'solfeggio' (razvoj glasbenega posluha; predmet v glasbeni šoli, ki z različnimi glasbenimi dejavnostmi spodbuja razvoj glasbenega posluha, glasbenih sposobnosti, spretnosti in znanj; op. u.). Klavir me je učilo več različnih profesorjev. Z meni najdražjim, maestrom Jankom Šetincem sva na koncu ugotovila, da tudi po srednji glasbeni šoli ne bom postal drugi Artur Rubinstein, zato sem šolanje klavirja končal. Učenje jezikov pa se je nadaljevalo. Ko sem po končani gimnaziji kar dobro obvladal že dva, sem se poleg francoščine začel ukvarjati še z nemščino. Germanistika je postala moj cilj. Dveh profesorjev se z veseljem spominjam. Prvi, profesor Križman, mi je skozi predavanja in obdelavo Fausta kar ves semester približeval svetovno literaturo in njeno razumevanje. Na drugi strani pa mi je spoštovani profesor Košar prijateljsko svetoval, naj berem tudi nemške X-100 romane za širitev besednega zaklada, ki je bil v tem času pomanjkljiv, saj se jezika prej nisem nikoli prav učil. Prvi pravi stiki z gledališčem so se zgodili s starši. Bila sta navdušena obiskovalca predstav in koncertov. Tako sva s sestro že zgodaj prišla v stik s kulturnim dogajanjem v mestu. Katera je bila prva gledališka predstava, ki sem jo videl, ne vem. Se pa še živo spominjam, ko sem nekje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prvič v Unionski dvorani v živo slišal 1. klavirski koncert P. I. Čajkovskega v izvedbi sijajne Dubravke Tomšič. Nepozabna je bila. Kot je še vedno. Koncertni list z njenim podpisom čuvam še danes. 'Profesionalni' stik z gledališkimi deskami se je začel, ko sem slučajno slišal, da iščejo statiste v mariborskem gledališču, tako v operi kot v drami. Tako se je začelo. V Trubadurju v režiji F. Potočnika smo bili vojaki, v Kostanjevi kroni briljantnega B. Gombača pa otroci. V baletih Esmeralda in Navihanka nas je koreograf Iko Otrin seznanjal s plesnimi koraki, z baletno literaturo, opozarjal na pravilno držo in pravilno gibanje. Za nekatere napotke sem mu še danes hvaležen.  Takrat sem tudi spoznal, kako trdo je delo baletnih plesalcev in koliko različnega odrekanja zahteva. V predstavi Coppelia sem ugotovil, da tudi drugi Nurejev ne morem biti in sem opustil aktivnosti v klasičnem baletu in plesu. Za kar nekaj časa.

... spomini na delo v Atlasu ...
... spomini na delo v Atlasu ...


Pot me je zanesla v čisto drugo smer. Že od nekdaj sem hotel biti kuhar na veliki, po možnosti prekooceanski ladji, potovati in se nagledati sveta. Usmeril sem se v turizem. Obvladal sem jezike, komunikacija z ljudmi mi nikoli ni predstavljala težave. Po uspešno opravljeni avdiciji sem se vključil v delo turistične agencije Atlas v Dubrovniku, kjer sem ostal vrsto let. Delo turističnega vodnika mi je omogočalo, da sem res potoval, spoznal pol sveta; no, vsaj vso Evropo, severno Afriko in Istanbul. Moje delo se je v kratkem času razširilo. Zanimanje za gledališče, koncerte in umetnost ni nikoli splahnelo. Svoje delo sem lahko specializiral z vodenjem skupin, ki jih je zanimala evropska kultura, od ikonografije in freskoslovja v pravoslavnih samostanih, grško-rimskih izkopanin, preko kulturnih spomenikov, ljudskih običajev do folklore. Obiski koncertov, opernih in baletnih predstav so se kar vrstili. Dunaj, Budimpešta, Verona, Milano, Covent Garden, Nica, Rim, Benetke, Kairo, Atene ... Že Dubrovnik sam me je privlačil prav zaradi svojih kulturnih vrednosti. Kar dobrih štirinajst let zapored sem prisostvoval odprtju poletnega festivala, ki je v mestu prav poseben dogodek. Verjetno bi v tem mestu ostal za vedno. Poročen, s svojo streho nad glavo, ob delu, ki sem ga imel rad, s prijatelji in znanci z vseh vetrov, pa se je vse obrnilo na glavo. Vojna, ki je nihče od nas ni potreboval, samo razdvojila nas je. Vsak je moral na svojo stran. Sam sem se seveda vrnil domov, v Maribor. Brez vsega. Nov začetek. In imel sem srečo. Takratni direktor opere Stane Jurgec, Olja Ilić, takratna sijajna asistentka režije, velik estet, režiser in koreograf Waclaw Orlikowski in moj prvi pravi mentor pri delu inspicienta, spoštovani Inko Hanžič, so razumeli mojo zadrego in me sprejeli v svoje vrste. Začel sem delati in se kar dobro znašel na deskah, ki sem jih poznal. Tokrat v drugačni funkciji.

... (foto: Slavko Rajh)
... (foto: Slavko Rajh)


Precej zanimiva pot, dragi Peter. Kaj sploh je tvoje delo, nam opišeš potek. Kdaj v procesu nastajanja, da se omejiva samo na plesno baletno predstavo, je čas, ko nastopiš ti?
Postavitve baletnih predstav se ne razlikujejo dosti od dela pri opernih ali dramskih predstavah. Izziv pa vedno obstaja. Od same postavitve projekta je inspicient zraven, posluša napotke koreografa, seznanja se z vsebino, pomenom projekta. Ker se plesno baletne predstave delajo predvsem na glasbo, s klavirjem ali posnetkom, sem zelo vesel, če dobim notni material, po katerem delam tudi operne produkcije. Mislim, da je notnost pri mojem delu resnično pomembna in potrebna, saj lahko na podlagi notnega materiala prideš večkrat dosti lažje do želenih rezultatov.
Še z večjim veseljem pa delam z baletnim ansamblom kot 'korepetitor' s posnetkom (kar ni ravno obvezno delo za inspicienta), saj tako lahko ves čas in resnično sodelujem pri nastajanju projekta ter vzpostavim boljši, pristnejši odnos tudi s plesalci, postaneš nepogrešljiv člen ansambla.

...
...


Torej lahko rečeva, da si nepogrešljiv član ansambla in verjetno ne bi veliko 'falila'. Si mnogokrat tudi rama za izpovedovanje, prinašalec aspirinov ali pa strelovod za 'nerganje', kot lahko jaz zatrdim iz lastnih plesnih izkušenj.
Ansamblu lahko stojiš ob strani, kadar je treba, saj ti tudi bolj zaupa. Dovoli si poiskati rame za izpoved, te 'natuli', če pride do kakšne težave, ali pa samo 'zatečnari', če gre kaj narobe. Morajo začutiti, da si njihov.

... s Sabino Cvilak in Zlatomiro Nikolovo (foto: Slavko Rajh)
... s Sabino Cvilak in Zlatomiro Nikolovo (foto: Slavko Rajh)


Kaj je najbolj zapleteno v tem procesu dela?
Situacija se spremeni, ko se začenja delo na odru. Takrat se moje delo razširi na vse elemente pri nastajanju projekta. In tako vse do premiere. V kakšni krizni situaciji pa je tudi inspicient tisti, ki mora 'reševati'. Če odpove tehnika, zavesa, če pade reflektor ali lestenec, če se kdo poškoduje, če komu 'poči' kostum, se mora hitro odzvati, saj je od njega odvisno, kako se delo nadaljuje.

...
...


Se je kdaj tudi zgodilo, da si 'uletel' na oder, ker je nekdo zamudil vstop ali pa se je kaj pripetilo? Opiši nam kakšno situacijo, ki je ne boš nikoli pozabil?
Ja, sem imel eno takšno izkušnjo. Pred leti se je sestavljala zasedba za balet Romeo in Julija. V ansamblu ni bilo dovolj moških. Manjkal je veronski knez. Imel je pet svojih sprehajalnih minut v začetku. Reševal sem tako, da sem vskočil jaz in se kar dolgo pri sebi tiho zahvaljeval, da sem v preteklosti poznal Ika Otrina.

... Rensko zlato ... (foto: Slavko Rajh)
... Rensko zlato ... (foto: Slavko Rajh)


Si že naredil statistiko, koliko predstavam si inspiciral?

Statistiko o predstavah sem prekinil že pred leti. Morda tudi zaradi tega, ker se nekateri projekti ponavljajo. V povprečju lahko rečem, da sem v zadnjih nekaj letih delal prav vse operne in baletne predstave, torej šest na sezono. Lahko se pohvalim s kompletnim repertoarjem klasičnih baletov, večino opernih del (prav posebno velik izziv mi je bilo letos Rensko zlato, morda zaradi tega, ker Wagnerja nisem dovolj dobro poznal). Od operno-baletnih predstav bi rad ponovil Arhitekturo tišine in Bajadero. Sodelovanje dveh ansamblov je dalo nov zalet, meni pa je bilo v posebno veselje.

...
...


Se spomniš predstave, ki je bila poseben izziv oziroma si nanjo najbolj ponosen?
Če dobro premislim, mi je bil največji izziv inspicientsko delo v milanski Scali v predstavi 'West Side Story'. Prvič muzikal na posvečenem opernem odru, sodelovanje z izjemno tehniko, ki se je brez zadržkov prilagajala mojemu načinu dela in ne kraju, čestitke 'velikih', njihovega inspicienta, gostov iz dvorane, npr. Carlo Muti, Monserat Caballe, Alesandra Ferri. Lesketajoče.

... Peer Gynt ...(foto: Vladimir Sokolov)
... Peer Gynt ...(foto: Vladimir Sokolov)


Zdajle je čas, ko tudi v teatru dopustujete, a ko se vrnete konec avgusta nazaj, verjetno opaziš spremembe pri izvajalcih. Kaj je recimo tisto, kar vsako leto opaziš pri plesalcih oz. plesalkah? In seveda pri sebi.
Po daljšem premoru v času dopustov je vrnitev k delu vedno zanimiva. Ker sem večni pozitivist, vidim in čutim v glavnem le spočite obraze in telesa. Pri plesalcih ne razmišljam, koliko ponovnega truda in odrekanja bo spet treba, da se pride nazaj v formo; nekaterim z lahkoto, nekaterim morda malo težje. Sam z bivanjem na grškem otoku naberem toliko energije, napolnim baterije, da zadostuje vsaj za večji del sezone, ki prihaja v jeseni. Za plesalce bo verjetno posebno težak začetek, saj se vse do konca leta vrstijo različni projekti, eden za drugim. Ne bo jim lahko.

... (foto: Slavko Rajh)
... (foto: Slavko Rajh)


Pa še malo 'neplesnih' vprašanj, da te ljudje spoznajo še z druge plati. V šali bi rekla, da si 'grkofil'. Tudi letos boš preživel dopust na enem od grških otokov; si že zgoraj omenil, da tam polniš baterije. Kaj je tako privlačnega pri Grkih?
Začel sem s Kreto v svojem turističnem delu obdobja, in južni del je sploh očarljiv, nato Samos, kamor se ne vračam zaradi vetra, ki je tam na programu skoraj 24 ur, Lezbos pa s prstom v stilu 'an ban, pet podgan', in letos grem petič v isto sobo, ne samo v isti hotel.  Do zdaj sem bil na petnajstih otokih. Hrana je preprosta, gneča in mir na eni strani; tolikokrat sem bil v Grčiji in je malo sramotno, da ne znam grško. Znam namreč pet jezikov, kar mi pri mojem delu pride zelo prav.  Dva, ruski in italijanski.
Imaš v Mariboru kakšen prostor, kraj, kamor rad zahajaš? Nam zaupaš, kje in zakaj?
Ne, nimam nekega posebnega kraja, kamor bi šel vsak dan, ampak je Maribor pač moj rojstni kraj. Živeti bi moral v Neaplju, če bi upošteval FB (smeh), odgovarjala bi mi Barcelona.

...
...


Se družiš v prostem času (ki ga v bistvu nimaš kaj veliko, kajne) z ljudmi iz gledališča ali je tvoja družba iz čisto drugega okolja?
Vsi moji prijatelji so iz baletnega kroga in vsaj 30 let mlajši od mene. Z njimi se dobro počutim.
In kaj počneš takrat, ko nisi v gledališču?
Kuham. Top hrana je ribji brodet, ki je lahko na programu petek in svetek.
Biti del SNG Opera in balet Maribor pa je?
26 let pusti pečat v življenju.

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Orfična himna. Ekipa Sanje N. Peršin se je znova izkazala z novodobno baletno izvedbo
Izjemna Verbruggnova koreografija; plesni triptih vesoljnih, zemeljskih in oceanskih sfer; mogočna fuzija raznovrstnih gibalnih sugestij
Nagrade Lydie Wisiakove podeljene; za življenjsko delo Ljiljani Keči
Nagrade prejmejo: Petar Đorčevski za umetniško premišljeni in karakterno različni interpretaciji vlog Viktorja Kumarovskega v baletu ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
November 2017
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Ko lepotni spanec zares deluje! Z Oriflamovo nočno masko bo obraz sijoč in spočit, tudi če vi niste!
Najučinkovitejše 'zdravilo' za kožo po napornih, izredno stresnih dneh, Oriflamov izdelek NovAge Intense Skin Recharge, preverjeno
Preprost čokoladni šarkelj
Ko razkrijem, da je v pecivu rdeča pesa, me še vedno začudeno pogledajo!
Preberi članek
Preberi članek