Jana Kovač Valdés

Srečna sem, da živim življenje obkrožena s plesno umetnostjo, obkrožena z otroki ...

Morda precej abstraktno vprašanje, vendar bi vas za začetek prosila, da se predstavite našim bralcem in bralkam. Kdo ste?
(smeh) Kdo sem? (premišljuje) Jana. (smeh) V smislu plesa sem plesna pedagoginja, ustvarjalka, sem mama svojim otrokom (učencem, op. u.) … uživam v ustvarjanju plesov, uživam v gledanju plesnih predstav, uživam v gledališču in s tem je povezana tudi moja velika ljubezen do pantomime, ki sem jo tudi aktivno izvajala. Z dvema besedama – plesna 'fanica'. Pravzaprav si me zelo presenetila s tem vprašanjem, saj v tem smislu nikoli ne razmišljam. V ospredje postavljam to, kar počnem, in ne same sebe (smeh), torej v prvi vrsti je to delo z otroki, pa navsezadnje tudi moja družina, saj je ta zelo povezana z umetnostjo (hči Veronika je plesalka sodobnega plesa, koreografinja, mož Andres, upokojeni pantomimik, op. u.). Preprosto sem človek umetniškega sveta.

Jana Kovač
Jana Kovač


Bi lahko rekli, da je biti plesna pedagoginja vaše (družbeno) poslanstvo?
Mislim, da ja. Že od majhnega sem želela delati v pedagoškem procesu …
Kar je verjetno botrovalo tudi vpisu na Srednjo vzgojiteljsko šolo.
Ja. Ko si rečeš, sem ob pravem času na pravem mestu s pravimi cilji … meni se je v tem smislu vse lepo povezalo s pedagoškim študijem, saj sem v času študija prišla v stik tako s plesom kot tudi pozneje z glasbo. Vse se je tako lepo 'poklopilo', da se mi zdi, da je delo, ki ga opravljam, moje poslanstvo – otroke navdušiti za plesno umetnost.

... skupina Akt Celje ...
... skupina Akt Celje ...


Kako ste se sploh srečali s plesno umetnostjo? Kakšni so bili vaši prvi koraki v plesni svet?
Kot sem že prej povedala –, če me želja po delu z otroki ne bi vodila na vzgojiteljsko šolo, sploh ne bi prišla v stik s plesom. V Celju, kjer sem obiskovala Srednjo vzgojiteljsko šolo, sem spoznala Ano Vovk Pezdir (koreografinja in plesna pedagoginja, op. u.), ki je moja velika vzornica. Še danes se zgodi, da moram kakšne stvari z njo predebatirati. Poleg tega je tudi ona zelo velik entuziast in ima v plesnem smislu zelo močno poslanstvo. Na šoli je ustvarila krožek za izrazni ples, vsaj takrat smo mu tako rekli, ki pa je pozneje prerasel v plesno skupino Akt. Sem prva članica te skupine, ki  še danes deluje v okviru njene plesne šole Harlekin. Še danes velikokrat rečem, da sem se takrat s plesno umetnostjo zastrupila, seveda v pozitivnem smislu. To je resnično pustilo velik pečat name.

...Tam spodaj teče reka, koreografija Neja Kos ...
...Tam spodaj teče reka, koreografija Neja Kos ...


V istem obdobju sem se (zelo aktivno) srečala tudi z glasbo in se na pobudo profesorice odločila, da naredim nižjo glasbeno šolo v pospešenem času. Stik z glasbo je pozneje botroval tudi odločitvi za študij pedagoške smeri glasba na takratni Pedagoški akademiji. In ker sem bila tako globoko v glasbi, sem se odločila iti še na Akademijo za glasbo, in sicer na smer glasbena pedagogika. Vzporedno s študijem glasbene pedagogike pa sem bila ves čas v stiku tudi s plesom. Skušala sem ujeti čim več plesnih seminarjev in izobraževalnih možnosti v tej smeri. Sicer takrat ni bilo toliko možnosti, kot jih imajo mladi danes. O umetniški gimnaziji smo lahko samo sanjali. Če si hotel tovrstno izobraževanje, si moral iti v tujino, in tisti, ki so se takrat odločili za študij plesa v tujini, so morali biti (veliki) avanturisti. Priznam, da je bilo veliko stvari, ki so me vlekle, da ostanem doma, poleg tega pa se mi je tudi zdelo, da dobivam v Sloveniji dovolj znanja. Na srečo smo imeli na vzgojiteljski šoli tudi zelo kakovostno plesno vzgojo za otroke, in ko sem zaključila šolanje na glasbeni akademiji, sem bila spet ob pravem času na pravem mestu na sedanjem Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, kjer sem od takrat naprej plesna pedagoginja. Na začetku sem na Konservatoriju poleg pouka plesa tudi korepetirala na takratnem oddelku za izrazni ples, ki se je pozneje preimenoval v oddelek za sodobni ples.

...
...


Kako kot pedagoginja pristopite k otrokom in poučevanju plesa? Kako otroke vodite skozi miselni, tehnični, izrazni plesni proces? Verjetno skozi igro.
Odvisno je od starosti otrok in njihove razvojne stopnje. Pri mlajših ta proces seveda poteka skozi igro, to pomeni, da se otroci z elementi plesne tehnike srečujejo skozi igro s pomočjo prispodob. Z načini poučevanja plesa sem se kar precej ukvarjala oziroma se še vedno ukvarjam. Zelo analitično in sistematično pa sem k temu pristopila, ko so me na Javnem skladu za ljubiteljsko kulturo spodbudili, da naredim plesni priročnik.

... Žabe z Ljubljanskega barja ...
... Žabe z Ljubljanskega barja ...


Priročnik Plesna žgečkalnica?
Tako, ja, Plesna žgečkalnica (priročnik je bil izdan leta 2011, op. u.). V tem obdobju sem si že ustvarila ime, saj so ljudje že poznali moj način dela in k sodelovanju me je pozvala Nina Meško (samostojna strokovna svetovalka za ples, plesalka, pedagoginja in koreografinja, op. u.). Predlagala je, da bi svoja izkustva in metode ter načine dela prelila na papir in s tem pomagala mlajšim plesnim pedagogom ter na splošno vsem, saj je tovrstne literature v slovenščini pri nas zelo malo ali skoraj nič. V tem priročniku je opisan moj način dela, nikakor ni mišljen kot knjiga receptov. Upam, da moji principi vodijo uporabnike k temu, da raziskujejo svoje pristope, moji primeri pa so jim kot odskočna deska, spodbuda k iskanju svojih metod in idej. Poučevanje pri mlajših gre – kot že rečeno – preko igre, v smislu asociacij, pripomočkov, prispodob iz njihovega življenja, in da jim na tak način približaš neko abstraktno stvar, kot je npr. plesna tehnika. Otroku zelo težko razložiš in rečeš, da mora z nekim gibom izraziti neko določeno energijo, suspenz, kontrakcijo, lahko pa mu to razložiš s prispodobami, s primerom iz narave, iz življenja, iz njegovega okolja. S tem mu skrajšaš pot do želenega gibalnega cilja, do česar bi verjetno zgolj s treningi prišel, ampak bi bila pot do tja bistveno daljša. Pri starejših otrocih pa gre seveda že za zavestno uporabo plesne tehnike, ki je v polju sodobnega plesa lahko zelo konkretna, lahko pa gre zgolj za neko fuzijo elementov iz različnih plesnih tehnik. Pomembno pa je, da poučevanje plesne tehnike vsak pedagog prilagodi svojemu načinu dela in otrokom, ki jih uči.

... Vedoželjci ...
... Vedoželjci ...


Snježana Premuš (plesalka, pedagoginja in koreografinja, op. u.) je v zadnjem intervjuju za Parado plesa zatrdila, da je zelo pomembno, da se pri otroku prebuja in spodbuja njegovo ustvarjalnost in da se jih ne daje v neke kalupe, norme. Morda komentar na njene besede.
Se zelo strinjam z njo. V življenju smo že tako polni nekih kalupov in norm, ki se jih moramo držati. V plesu pa – seveda s tem ne mislim, da jih spodbujamo k uporništvu – sprostimo v otrocih njihovo ustvarjalno žilico, ki jo ima pravzaprav vsak, samo na pravi način jo je treba spodbuditi. V njih je treba prebuditi občutek, da se ustvarjalnosti začnejo zavedati. Ustvarjalnost ni samo izražanje čustev, kar je na začetku morda zelo zanimivo, temveč je otrokom nujno treba dati orodje, s katerim ta čustva mogoče še bolj izrazito pokažejo oziroma se izrazijo še na bolj abstrakten način. To orodje je seveda plesna tehnika, ki se poučuje na način, o katerem sem že govorila. Ustvarjalnost je potrebno negovati, v nasprotnem primeru je dolgčas. V življenju že tako preveč stremimo k temu, da se otroci primerjajo drug z drugim. V nekaterih plesnih zvrsteh je tudi prisotno to unisono gibanje, uniformirano gibanje. V sodobnemu plesu pa skušamo podpirati individuum, podpiramo unikatnost otrok. Vsak otrok je unikat in v tej smeri jih je treba tudi osveščati.

... pri uri plesne tehnike ...
... pri uri plesne tehnike ...


Katere pa so tiste lastnosti, ki naredijo pedagoga, dobrega pedagoga?
V prvi vrsti moraš imeti to res rad. Delo z otroki moraš imeti rad. Še vedno trdim, da ni nujno, da je plesni pedagog tehnično perfekten ali pa da je kot plesalec enkraten. Če je tak in nima pedagoške žilice, potem je vse zaman. Prav je, da pozna psihologijo otrok, da zna izbirati sredstva, s katerimi bo otroka naredil dobrega plesalca. Otroku sicer še ne moreš reči, da je prav plesalec plesalec, ampak je bolj primeren izraz gibalec; ti kot pedagog mu daš primerno in ustrezno orodje, da bo nekoč postal (dober) plesalec. Poleg psihologije otroka je potrebno poznavanje metod dela, saj z majhnimi otroki ne moreš delati na isti način kot delaš z 10-, 12-, 15-, 17-, 20-letniki. Nujno je, da kot pedagog poznaš pedagoške pristope, zato bi jaz za vsakega plesnega pedagoga zahtevala, da ima vsaj nek certifikat, potrditev, da je za ta poklic primeren. Velikokrat se zgodi, da v društvih dajo za pedagoginjo eno starejšo plesalko, češ da se je ta že toliko naučila, da lahko prevzame majhne otroke. Ne (odločno), z otroki morajo delati zrele osebe, ki se spoznajo na tovrstno vzgojo.

... Naš Robbov vodnjak ...
... Naš Robbov vodnjak ...


Seveda, saj ta poklic zahteva veliko odgovornosti.
Ja, delo pedagoga res zahteva veliko odgovornost. Človek lahko naredi veliko napak in žalostno se sliši, če otrok reče: 'Ta učiteljica mi pa ni všeč.' Otrok bi moral v takšnih primerih reči, da mu ples ni všeč, kar je posledica tega, da se  v njem ne počuti dobro, ker ni ekspresiven, ker se boji izpostaviti. Izražanje v sodobnem plesu zahteva izpostavljanje, ne moreš se skriti v neko formacijo. Če otroku to ni všeč, je potem to razlog, zaradi katerega ne želi več plesati, ne pa zaradi tega, ker mu učiteljica ni všeč. Res pa je tudi, da se tudi med otrokom in odraslim zgodi kemija ali pa ne. Otrok pa se lahko tudi zelo odzove 'na prvo žogo', zato spodbujam starše, da ne reagirajo ob prvi odklonitvi, ampak da ga tudi postopoma uvajajo v ples, če pa seveda vztraja pri odporu, ga ne silimo. Včasih se zgodi, da kakšni starši želijo, da njihov otrok pleše, da je plesalec in posledično otrok hodi s slabo voljo na plesne vaje, seveda – razumljivo – potem pride do kresanja simpatije ali pa antipatije med učiteljem ter otrokom. Na tej točki spet nastopi poznavanje otroške psihologije, da ti kot pedagog prepoznaš, zakaj je otrok slabe volje na vajah, zakaj se raje skrije v kot in se noče izpostavljati. To so nianse, ki jih pedagoški poklic zahteva.

...
...


Že 33 let ste pedagoginja. Otroci se nenehno učijo od vas, kaj pa se vi kot pedagoginja, človek učite od njih?
Od otrok se ves čas učim. Otroci ti kot osebnosti dajo veliko ne glede na to, da so v plesnem smislu na začetku nepopisan list papirja. Še vedno pri vseh teh letih naletim na situacije, ko se jaz kot oseba, kot človek, kot mama, kot učiteljica spopadem s kakšno težavo; nikakor ne mislim, da glede na izkušnje, ki jih imam, kilometrino, vem vse in da me neka stvar, ki jo bo naredil otrok, ne bo vrgla s tira. Takrat zastrižem z ušesi: 'Opa, Jana, s tem se še nisi soočila, kaj boš pa zdaj naredila.' Potem sledi pogovor z ljudmi, ki so ti blizu, še vedno koga vprašam za nasvet, še vedno preberem kaj, da si odprem nove poti, preko katerih bom prišla z otrokom do razrešitve neke težave. Zdaj se dostikrat posvetujem tudi s hčerko Veroniko, ki je tudi plesna pedagoginja. Tudi od svojega otroka se lahko marsikaj naučiš. Seveda, otroci so bili pred 20 leti drugačni, kot so zdaj, razvoj gre naprej in v tem pogledu se tudi otroci spreminjajo ter posledično otroci spreminjajo mene. Če pogledam svoje pripravljalne zapiske izpred 20 let, joj, se (smeh) kar za glavo primem, v kolikšni meri stvari zdaj drugače potekajo, bistveno hitreje. Tudi, če pogledam naše letne predstave, se mi zdi, da so potekale včasih tako naivno, počasi, zdaj je tempo res drugačen. V ospredju je tudi neka druga estetika, čeprav moram priznati, da kakšno staro estetiko pogrešam, zdaj je vse tako zelo na grobo, na hitro, s čisto drugo energijo v ozadju …

...
...


To je verjetno povezano tudi z duhom časa …
Seveda, ampak prav je tako. Prav je, da sledimo otroški dinamiki, ki nas vodi. Otrokom vedno prisluhnem. Na primer nekateri otroci imajo radi improvizacijo v plesu, nekateri ne. Če bi sledila samo enim, potem bi imeli vedno zelo veliko improvizacije in posledično manj delali recimo na tehniki. Na tej točki je moja naloga, da (z)balansiram želje obeh strani in prisluhnem otrokom. Improvizacija je na nek način izpostavljanje, ker moraš razgaliti svoja čustva, misli, skozi improvizacijo se moraš odpreti, moraš biti ranljiv. Ljudje se zelo radi skrivamo za maskami, zato je nujno, da otroke spodbujamo, da se znajo odpreti, da si upajo biti ranljivi, da se ne zapirajo vase in da znajo tudi povedati, kaj si o nečem mislijo. V pedagoškem procesu, ko opazujemo drug drugega, jih vedno spodbujam, da vedno najprej povejo pozitivne stvari, kaj je bilo dobro, kaj je bilo zanimivo, šele nato pa, kaj bi bilo mogoče izboljšati, popraviti. Otroci so namreč zelo hitro naravnani k temu, da rečejo – 'uf, to je naredil narobe, to mi ni bilo všeč, to ni dobro!' Pomembno je, da se na stvari najprej pogleda pozitivno. Seveda prav pa je tudi, da slišijo kritiko, da znajo biti kritični in da znajo biti samokritični, saj je veliko otrok zelo nesamokritičnih.

...
...


So danes otroci bolj kreativni, manj kreativni kot recimo pred 33 leti? Je to morda odvisno od posameznika?
Otroci so vedno kreativni, morda je zgolj pristop tisti, ki se je spremenil. Uživam v krogu ljudi, ki podpirajo kreativnost in obstajajo priložnosti, ko se ta kreativnost izkaže. Ena od takih je Opus, plesno tekmovanje mladih plesnih ustvarjalcev. Znova – če pogledaš Opus izpred 20 let in Opus zdaj, je velika razlika. Raznolikost v idejah, v načinih izražanja, tehnično-plesno znanje je na visoki ravni. To je dokaz, česa vse so otroci in mladi sposobni. To je dokaz, sposobnosti plesnih pedagogov, ki vodijo svoje učence do takih uspehov. Ne da pedagogi delamo koreografije otrokom, moramo se znati z njimi pogovoriti, ko dobijo neko določeno temo. Naloga pedagoga je, da tekmovalcu pomaga iskati motive, jih motivirati, jih spodbujati in pomagati pri izbiri sredstev, s katerimi se izražajo. Tega je vedno več, saj je plesni razvoj zelo napredoval. Dejstvo pa je, da so ustvarjalni posamezniki vedno bili. Obstaja zdaj že stara fraza, da je v Sloveniji veliko plesalcev, dobrih plesalcev, morda sem se zdaj malce narobe izrazila, hočem reči, da je veliko plesnih ustvarjalcev in plesnih učencev, učencev plesa in potem nazadnje plesalcev, saj so lahko (dobri) plesalci, pa niso ustvarjalci. Ustvarjalcev je res veliko in to me zelo veseli. Dokaz za to je že Opus, saj vsako leto vpišejo rekordno število prijav. Veliko je plesnih zvrsti v Sloveniji – tako kot povsod po svetu –, od sodobnega plesa, moderna, jazz baleta do hip-hopa, show plesa, in veseli me, da je v vsaki zvrsti veliko mladih in veliko plesnih pedagogov, ki v mladih iščejo, ne samo fizične sposobnosti, ampak tudi ustvarjalnost. Znajo jih voditi tako, da posamezniki najdejo poti, preko katerih se lahko izrazijo.

...
...


Že večkrat ste med pogovorom namignili, nakazali, da ste tudi koreografinja. V koreografijah se vedno lotevate zelo življenjskih tem. V letošnji letni produkciji ustvarjate na temo voda (Predstava je naslovljena kot Ha dva o, op. u.). Zanima me, kako gradite skupaj z otroki plesno delo in njihovo umetniško podobo?
Ko se odločim za temo, ki jo bomo uporabili za letno predstavo, jo najprej predelam pri sebi, kaj želim z njo doseči, kaj želim z njo povedati. Vedno se trudim, da je tema poučna in da iz nje otroci črpajo nova znanja ter ideje. Letošnja tema je namenoma povezana z lanskim Opusom na temo vode. Veliko otrok iz naše šole se s solističnimi miniaturami vedno udeleži omenjenega tekmovanja, nekatere so potem izbrane tudi za državne festivale, kot je Pika miga za mlajše otroke ali pa Živa, festival sodobnega plesa za najstnike. No, in tako kot pred leti sem se tudi letos odločila, da bom nekaj teh lanskih plesnih miniatur iz Opusa vključila v predstavo. Upoštevala sem torej miniature posameznikov in jih vpletla v koreografijo za celo skupino. V sami predstavi se poigravamo z različnimi agregatnimi stanji vode. S prvim razredom (devetletni otroci, op. u.), plešemo molekulo H2O (kemijska oznaka za vodo, op. u.). Eni so vodiki, drugi kisiki in vse skupaj prepletli v ples kemijskih elementov. Ogledali smo si posnetke, da so videli, kako ti atomčki potujejo, se povezujejo, združujejo. V 4. razredu (dvanajstletni otroci, op. u.) nas je fascinirala moč vode. Gejzir, cunami, slapovi, vode v turbinah …Vse to se na zanimiv način lahko vplete v plesni jezik. To delo mi je resnično v veselje in prepletanje plesov posameznikov s skupino je poseben izziv. Obenem je za posameznike to tudi pohvala za njihovo ustvarjalnost, prizadevnost in radovednost. Ti ne hodijo zgolj na redne ure, pridejo tudi v prostem času izven rednih ur, kadar je prosta dvorana, pridejo ustvarjat, plesat. Torej ne hodijo zgolj dvakrat tedensko kot cela skupina, temveč tudi svoj prosti čas namenijo plesu, delu in prav je, da dobijo priložnost, da se znova pokažejo. Kako pa se same teme lotim? Tako kot sem že rekla, najprej pri sebi razčistim stvari in kaj bi me zanimalo oblikovati v koreografijo. To tematiko otrokom predstavim in potem začnemo z ustvarjanjem …

... Pizzicato poster ...
... Pizzicato poster ...


Skupaj, kolektivno?
Tako, ja. Najprej delajo v parih ali pa v manjših skupinicah, saj ustvarjanje v skupini zahteva tudi neke svoje pristope, otroci se lahko mimogrede med sabo skregajo, ko se krešejo mnenja v smislu, jaz hočem to, jaz hočem tisto in tako naprej … Torej začnemo z manjšimi skupinami in potem se njihove stvaritve združujejo v večje (skupinske) sklope. Kakšne stvari ovržemo, zavržemo, saj vedno ni vse dobro, zanimivejše stvari pa obdržimo. Seveda, ko stvari postavljamo v koreografijo, mora ta imeti neko notranjo logiko, dramaturgijo – začetek, sredino in konec – in takrat jaz v celoti vstopim v akcijo in oblikujem končno koreografijo iz elementov, ki so jih sestavili otroci. Te elemente povežem v nek logičen dramaturški lok, sem pa seveda vedno pripravljena za dodatne ideje, saj imajo otroci ogromno idej. Nikoli se ne držim kot pijanec plota gibalnega materiala, ki sem jim ga jaz predlagala … Pomembno je, da se vedno dopolnjujemo – jaz njih, oni pa mene. Na koncu je najlepši občutek, ko rečemo, da je to naša koreografija in ne Janina koreografija.

... priznanja in nagrade ...
... priznanja in nagrade ...


Navdih. Zdaj ste ga recimo dobili iz lanskega Opusa. Kaj pa sicer – od kod črpate navdih/-e?
Prejšnja leta sem se odpravila v knjigarno na otroški oddelek. Ogledovala sem si knjige in njihovo vsebino … včasih me pritegnejo leposlovne zadeve, spet drugič pravljice, včasih kaj iz naravoslovja, ampak vedno tisto, kar je predstavljeno skozi oči otrok oziroma oči nekoga, ki želi otrokom približati nek pojav iz narave, družbe, zgodovine… Na primer pred leti smo imeli potovanje okoli sveta skozi sanje. Deklica je sanjala, da potuje in smo potem iz tega naredili koreografijo ter tako spoznavali različne dežele. Ker sem tudi glasbenica, zelo rada povezujem elemente glasbe s plesom, sicer učim tudi nauk o glasbi naše plesalce v 5. in 6. razredu, saj morajo imeti tudi nekaj tega znanja. No in pred dvema letoma sem črpala navdih iz glasbene teorije, predstavo smo naslovili kot Aria v čudovitem svetu not. Izraz aria je lahko večpomenski – lahko je ime deklice, lahko pa je tudi glasbena oblika. Tako smo se ukvarjali z violinskimi ključi, basovskimi ključi, z durom, molom, z akordi – vse to v koreografskem smislu. Posledično so se na ta način spoznavali tudi z novimi izrazi, pojavi, elementi. Vedno iščem ideje, ki so blizu otrokom. Včasih tudi njih vprašam, kaj si želijo.
Imate pred poučevanjem kakšen ritual, obred? Da se miselno prelevite v pedagoginjo?
V tem trenutku imam v glavi samo predstavo – kaj še manjka, kaj je treba še spiliti, da bo boljše, potem kostumska vaja … Če pa govorim o običajni plesi uri, na katero se pripravljam, pa seveda najprej pogledam v zapiske, kaj sem umestila v načrt na začetku leta, kaj recimo v določenem mesecu delamo, kaj želim v konkretni uri doseči. Največji izziv je takrat, ko se zelo pripravim na uro, otroci pa pridejo z neko drugo energijo. Posledično se zgodi nekaj čisto drugega in ne tisto, na kar sem se pripravljala in kar sem planirala. Takšne ure so mi zelo všeč. Tisto, kar si me prej vprašala, kaj se od otrok (na)učim, ravno to, da me otroci popeljejo v čisto  drugo smer, kot sem predvidevala. Do nekega (plesnega) elementa me popeljejo po čisto drugi poti. Te ure so mi zelo ljube, rečem si – ojej, nič od tistega, kar sem pričakovala, ampak boljše. Sicer se v šolo vozim s kolesom. Običajno si dam v eno uho slušalko in si predvajam glasbo, ki jo nameravam imeti na prihajajoči uri, in skozi to glasbo potem nekako zdrsnem v razmišljanje o pedagoškem procesu, ki ga bom tisti dan izvedla.

... V deželi barvotkalcev ...
... V deželi barvotkalcev ...


Katere tri predmete pa vedno vzamete na plesno vajo?
(smeh) iPod z glasbo, vodo in zvezek z zapiski, kamor med poučevanjem pogledam, saj imam na dan več različnih skupin.
Odnos glasba-ples. Se strinjate s trditvijo, da brez glasbe ni plesa?
Ne (odločno), s tem pa se ne strinjam. Ples je lahko tudi v tišini. Tudi ples nam lahko ustvarja glasbo. Glasba je vse. glasba je šum, ton, zvok, vse, kar nas obdaja. Res pa je, da smo ljudje naravnani tako, da če plešeš, moraš imeti glasbo. In ravno to je razlog, da otroke navajam na to, da lahko zaplešemo tudi v tišini, da je lahko že naše dihanje neka zvočna spremljava. Te stvari se v sodobnemu plesu zelo premikajo, posledično pa v tem smislu skušamo razširiti otrokova obzorja. Navsezadnje je to spet nek miselni kalup, da ples brez glasbe ni ples. Ples ima  svoje elemente – prostor, čas in energijo – prav tako jih ima glasba. In ti se med seboj zelo lepo povezujejo. Časovne vrednosti so različno dolge, glasba je prostorsko zapisana v partituri, visoki toni, nizki toni, tudi ples ima svoje nivoje, energija v plesu je energija v glasbi. Te stvari se resnično zelo prepletajo. Otrokom je tudi težje plesati v tišini, saj je to navsezadnje tudi težje, glasba te vedno nekako ponese, ampak te – posledično – tudi ukalupi, ker ti narekuje kakovost giba. Tukaj smo spet pri koreografiranju – eni koreografi naredijo najprej koreografijo in potem iščejo glasbo. In če imajo srečo, dobijo glasbenika, ki jim ustvari ustrezno glasbo. Obstaja pa tudi nasprotna pot, tj., da najprej slišiš glasbo in šele na to iščeš gibalni material. Priznam, meni je bližja druga pot. Če glasba ni takšna, da bi mi nudila možnost gibalno obogatiti koreografijo, potem težko delam. Se pa temu velikokrat skušam upreti in grem po težji poti, torej najprej koreografija in nato glasba. Je pa ta pot težja še posebej pri delu z otroki. Idealno bi bilo, da si potem glasbo narediš sam ali da ti jo nekdo naredi. V omenjeni koreografiji Aria v čudovitem svetu not mi je glasbo ustvarila hči (Veronika Valdés, plesalka, koreografinja, plesna pedagoginja in ustvarjalka (plesne) glasbe, op. u.) … Kakorkoli že, otroke skušam pripeljati do zavedanja, da je glasba lahko prvotnega, lahko pa tudi drugotnega pomena.

... Sivabarvita ...
... Sivabarvita ...


Kakšna je vaša definicija glasbe? Kako bi jo definirali?
(premišljuje) Glasba je zelo relativna, saj jo vsak človek doživlja po svoje. Tako kot vsako stvar pravzaprav. Glasba je en čudovit svet, v katerega se potopiš, v njem zaplavaš, se zasanjaš, zaplešeš, samo si ob glasbi. Lahko jo vidiš v barvah, lahko jo vidiš v gibu. Jaz, ko (za)slišim glasbo, vidim koreografije, vidim ples, vidim oder, vidim sceno … te asociacije me vedno zelo potegnejo. Govorim o zvrsti glasbe, ki mi te asociacije nudi. Recimo pop, tehno glasba mi tega ne nudi. Klasična in filmska glasba pa ja. Slednjo tudi veliko uporabljam v koreografijah. Da ne bom krivična, lahko je tudi tehno, pop glasba primerna podlaga za neko koreografijo, ki jo delaš, se ji pa izogibam; če bi jo pa že uporabila, bi jo uporabila verjetno v neki parodiji, v kritiki družbe, v želji nekaj povedati. V tej smeri  skušam vzgajati tudi otroke. Moram pa priznati, da mi otroci že nekaj let ne prihajajo več s CD-ji s tako glasbo, niti z otroškimi pesmicami.
Kako pa bi definirali ples, plesno umetnost?
Ravno tako kot glasbo tudi ples vsak doživlja po svoje. Tistemu, ki je ples blizu, v njem vidi izpopolnitev, pomiritev. To velja tudi zame. Me pa ples tudi jezi, mi je tolažba; ples je svet, brez katerega ne bi mogla živeti (smeh), čeprav, kakor pravim, vse je relativno. Kdo ve, kje bi pristala, če bi se znašla na nekem drugem mestu in v drugem času … Srečna sem, da živim življenje, obkrožena s plesno umetnostjo, obkrožena z otroki, obkrožena z ljudmi, ki imajo radi to, kar imam rada jaz, da imam jaz rada to, kar imajo oni, in to mi res veliko pomeni.
Se zaradi tega počutite privilegirani?
Ja. Zame je to res velik privilegij. Žal mi je ljudi, ki nimajo nečesa, kar jih tako dopolnjuje, izpopolnjuje kot mene ples.

...Enya Belak in Veronika Valdes ...
...Enya Belak in Veronika Valdes ...


Morda obstajajo kakšni taki trenutki, ki vas pri plesu žalostijo?
Žalostna sem zaradi pozicije plesa v kulturi oziroma v trenutni družbeni situaciji. Glede na to, da vem, kaj vse morajo plesalci narediti za to, da naredijo dobro plesno predstavo, da naredijo iz sebe dobrega plesalca, se ta trud in znanje res zelo premalo cenijo. Sem pa na trenutke tudi jezna. No, sicer se žalost in jeza tudi malce prepletata … morda je to bolj razočaranje, saj se mi velikokrat zgodi, da pričakujem, da bom na predstavah uživala v plesu, pa je potem na odru vse drugo kot ples. Ljudje so začeli malce zlorabljati scensko umetnost in na oder postavljati stvari, za katere mislim, da ne sodijo na oder. Oder je zame posvečen prostor, kjer ne smemo biti vulgarni, ne smemo biti banalni. Nanj moramo stopiti na bolj stiliziran način. Zdi se mi, da plesna scena včasih sama sebi pljuva v skledo, saj si vsi želimo, da bi ples imel več občinstva, če pa na oder postaviš nekaj, kar ni niti podobno plesu, s tem odganjaš občinstvo. Seveda to ne velja za vse plesalce. Jaz uživam ob predstavah, na katerih se res pleše, saj lahko tudi skozi ples poveš neko kritično zadevo, vse se dá. Različna sredstva pa so tista, s katerimi se velikokrat ne strinjam.

... hvala vsem ...
... hvala vsem ...


Kaj pa je tisto, kar vas pri plesu osrečuje? Morda ravno ta ustvarjalnost?
Definitivno. Ustvarjalnost, unikatnost, ki ji lahko slediš, ker skozi to nenehno rasteš. Ko mi nekdo nekaj novega prinese, pokaže, me to tako obogati, osreči, mi dá še en kamenček v mozaik, ki ga v življenju gradim. To je tisto, kar me osrečuje. Osrečuje me tudi to, ko srečam ljudi in rečejo, o, jaz sem pa pri tebi plesala, kako je bilo takrat luštno.
Vsekakor, saj je veliko sedaj uspešnih plesalcev, umetnikov, ki so pri vas začeli svojo (plesno) kariero (Urška Centa, plesalka flamenka; Katarina Čas, igralka; Enya Belak, ustvarjalka na področju sodobnega plesa, filma, gledališča in vizualnih komunikacij; Ana Marija Mitić, igralka; Anamaria Klajnšček, plesalka itd. op. u.).
Ja. To je res sreča in že prej omenjeni privilegij.

Z Jano Kovač Valdes se je pogovarjala Nina Žnidaršič
Z Jano Kovač Valdes se je pogovarjala Nina Žnidaršič


Bi morda za zaključek kaj dodali, česar nisem vprašala? Kakšni so cilji, vizije za naprej?
Zdaj je trenutno v prvem planu prihajajoča predstava, zato bi tudi vse ljubitelje plesa, predvsem pa ljubitelje otroške plesne umetnosti, povabila, da se nam pridružijo v nedeljo, 26. marca 2017, ob 11. uri ali ob 18.30 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Predstava je potrditev, da so otroci ustvarjalci, od katerih se lahko veliko naučimo, tako pedagogi kot tudi gledalci. Pomembno je, da ples širimo otroci in odrasli! Po predstavi pa se že veselim ponovnega ustvarjalnega momenta na plesnih urah, čaka nas tudi delo na tehniki, saj se bližajo končni, zaključni izpiti. Zelo si želim tudi več komuniciranja in sodelovanja z ostalimi mentorji za plesno vzgojo po Sloveniji. Moramo se malce bolj poenotiti, vendar ne v smislu, da bi delali, poučevali vsi enako, ampak da bi si med seboj izmenjali izkušnje, drug drugemu svetovali. Zdi se mi pomembno, da pedagogi ne urejamo in obdelujemo zgolj svojih vrtičkov, ampak da malo pogledamo tudi čez plot.
Morda bi za zaključek povedala, da si želim več fantov v plesu. Predsodki o tem, da ples ni za fante, so še vedno zelo prisotni, zlasti v baletu in sodobnem plesu. Na oddelku imamo trenutno pet fantov, kar je v primerjavi s prejšnjimi leti kar dosti. Ne vem, morda pa je to tisti cilj, dokler bom (še) v pedagoškem delu, ki me vleče, da mogoče še kakšnega fanta spodbudim(o), da se nam pridruži – zato, fantje, prosim … dobrodošli! (smeh)

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Bravo! Ukrajinka Nadija Bičkova katapultirana med britanske plesne zvezde.
BBC-jevi producenti izbrali svetovno prvakinjo med plešoče plesne zvezde britanskega šova Strictly come Dancing
Tina Begić ponosna na svoje rusalke. Ti rezultati so v takšni konkurenci neverjetni!
Že peto leto zapored smo se člani Plesnega kluba Rusalka odpravili čez mejo, na Svetovno plesno prvenstvo World Dance Star zveze ESDU (European ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
Junij 2017
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Za večno mladosten videz. Vaša koža si zasluži najboljše. Vrhunsko kozmetiko Genosys
Kozmetični izdelki so iz naravnih sestavin, ki kožo pomlajujejo, negujejo in varujejo pred škodljivimi vplivi, primerni tudi za najobčutljivejšo kožo
Kako narediti kefir? Kefirko je pravi odgovor!
Vsi, ki si želite narediti kefir, seveda potrebujete kefirjeva zrnca!
Preberi članek
Preberi članek