Giorgia Vailati

Dober plesalec mora imeti tudi dobro mentalno ravnotežje

Giorgia, za začetek intervjuja bi te prosila, da se našim bralcem predstaviš. Kdo si?
Sem zelo preprosto dekle. Rodila sem se v zelo tipično družino – mama, oče in pes. Imela sem zelo preprosto, a lepo otroštvo, za kar sem zelo hvaležna. Od nekdaj sem se zelo rada učila in odkrivala, raziskovala stvari, svet okoli sebe. Ko sem bila stara okoli deset ali 11 let, sem odkrila neverjetno ljubezen do učenja tujih jezikov in odkrivanja novih kultur, zato je biti balerina v tujini nekaj najbolj 'uporabnega'. Nenehno se spoznavaš z novo kulturo in lahko raziskuješ tuj svet. Kljub temu pa vso to navdušenje nad novim ne pomeni, da bi v tujini ostala za vedno, saj obožujem našo državo (Italija, op. u.), tradicijo, jezik in svojo družino. Sicer pa sem zelo pozitivna oseba in vedno skušam v ljudeh, v projektih, pri katerih sodelujem, videti najboljše. Poleg tega sem zelo občutljiva oseba, vendar ko mi je mama umrla pri 18 letih, je ta dogodek zelo vplival na mojo osebnost, saj sem bila primorana postati močna, trdna, obenem pa sem želela kot edinka družini, bližnjim dokazati, da sem dovolj zrela, odločna, da lahko bivam sama stran od doma. Na prvi vtis morda delujem precej mlado, sveže, morda tudi naivno, vendar sem v resnici zelo močna, odločna in trdna oseba. Kljub prijateljski energiji, ki jo oddajam, običajno potrebujem nekaj časa, da se osebi v celoti odprem.

...
...


Si profesionalna baletna plesalka v SNG Opera in balet Ljubljana. Zakaj ravno balet? Je balet izbral tebe ali si ti izbrala balet?
(smeh) Balet sem začela plesati zelo mlada. Mislim, da sem bila stara štiri ali pet let in da je bil glavni razlog zelo tipičen. Namreč doma sem ves čas plesala, se gibala in starši sprva niso vedeli, kam bi me vpisali, ali na gimnastiko ali na drsanje. No, pozneje so po naključju odprli telefonski imenik in poklicali naključno baletno trgovino ter povprašali za nasvet, ali poznajo kakšno zasebno baletno šolo v našem kraju, ki bi bila primerna zame. Tako se je začelo. Nato sem v zasebni baletni šoli aktivno plesala deset let, torej vse do 14. leta. Z baletom sem se začela bolj profesionalno ukvarjati šele, ko sem se preselila v Nemčijo, v Stuttgart. Pravzaprav se sploh ne spomnim trenutka, da bi rekla 'želim postati baletna plesalka'. Vse je bilo del procesa. Sprva sem začela hoditi na balet enkrat, dvakrat na teden do trenutka, ko me je takratna učiteljica baleta vprašala, če se želim s plesom ukvarjati bolj profesionalno. V smislu več baletnih treningov na teden, udeleževanje baletnih tekmovanj, sodobni ples. In tako je balet, ples postopoma postajal pomemben del mojega življenja. Takrat sem bila stara 11 ali 12 let. Pri 14 letih smo se skupaj z učiteljico in starši odločili, da bi morda začela obiskovati bolj 'resno' šolo, kot je akademija. Sprva so bili starši glede tega zelo skeptični, v dilemi, saj smo na predlog baletne učiteljice razmišljali o nadaljevanju baletnega šolanja v tujini, kjer bi se spoznala z vodilno rusko tehniko, imenovano Vaganova. In res, ko sem bila stara 15 ali 16 let, je naša baletna šola gostovala direktorja stuttgartske opere, ki me je opazil in mi svetoval, rekel, da naj pošljem videoposnetek baletnega klasa na baletno šolo John Cranko v Stuttgart. Pozneje sem res to storila in bila tudi sprejeta. In ravno ta odhod v tujino me je zaznamoval do te mere, da sem svoje življenje stoodstotno posvetila baletu, tokrat na profesionalen način. Seveda sem medtem tudi vzporedno na daljavo 'obiskovala' in končala gimnazijo, specializirano posebej za jezike (na gimnaziji se je učila poleg italijanščine, ki je njen materni jezik, še angleščino, nemščino in francoščino, op. u. ), v domačem mestu Bergamo.

...
...


Baletno šolo John Cranko, ki je v plesnemu svetu zelo znana in priznana šola, si obiskovala dve leti in pol. Kako se spominjaš tega obdobja svojega življenja?
Zelo pozitivno. V prvi vrsti je to resnično zelo profesionalna šola, saj na njej učijo znani baletni pedagogi. Večina od njih je Rusov, ki učijo po načinu Vaganove tehnike. Ko greš tja, veš in si lahko stoodstotno prepričan, da boš dobil 'prave' ruske baletne osnove. In to je tisto, kar je najpomembneje. Tamkajšnji pedagogi so zelo strogi, ampak mislim, da je to nujen del naše profesije. Ko postaneš del profesionalne baletne kompanije, se tam ne bo nihče več osredotočal zgolj nate in te opominjal na napake, in šele takrat pride ta strogost baletnih pedagogov do izraza, saj te je 'pripeljala' do čistih baletnih osnov, zato lahko svoje misli usmeriš v plesni umetniški napredek ter ne več zgolj na tehniko, osnove. Resnično ti dajo nek baletni standard. Sicer pa smo poleg običajnih baletnih klasov imeli tudi pas de deux (ples v paru, op. u.), repertoar, kjer smo vadili in se učili variacij iz znanih baletov. Imeli smo tudi precej nastopov, vendar – kot že rečeno – poudarek je še vedno bil na piljenju tehnike in ohranjanju osnovne baletne baze.
Sodelovala si tudi s stuttgartsko baletno kompanijo.
Tako je. Ob zaključevanju baletnega šolanja nas je bilo nekaj fantov in deklet posebej izbranih za sodelovanje z omenjeno kompanijo. Kljub temu je zelo težko postati del baletnega ansambla, saj praktično ne razpisujejo več niti javnih niti privatnih avdicij. Poleg tega imajo tam prednost višje baletne plesalke, ki so visoke okoli 170 cm ali več, sama namreč spadam med bolj manjše plesalke, visoka sem le 165 cm. Kakorkoli že – tam sem imela pogodbo za eno leto in tako sem bila primorana iskati službo drugje, v drugem gledališču. Seveda je bilo zame sodelovanje s tako veliko in znano kompanijo čudovita izkušnja, obenem pa tudi dobra referenca, saj danes iščejo oziroma povprašujejo po mladih ljudeh, plesalcih, ki imajo izkušnje. Moj življenjepis je tako vseboval enoletno izkušnjo s profesionalnim gledališčem, ki je povrhu tega v baletnemu svetu še zelo znan in priznan. S tem na nek način potrdiš in garantiraš, da res veš, kaj delaš, da je balet tisto, kar obvladaš. Prepričana sem, da je bil tudi to eden od odločilnih razlogov, da me je Sanja (Nešković Peršin, vodja ljubljanskega baleta, op. u.) povabila.

...
...


Kako te je tvoja baletna pot pripeljala v Slovenijo, natančneje v Ljubljano?
Moj prijatelj Filippo (Jorio, baletni plesalec ljubljanske Opere, op. u. ), s katerim sva skupaj obiskovala baletno šolo John Cranko, je tisti čas že bil član ljubljanskega baleta. Povedal mi je, da ravnokar pripravljajo, vadijo za Labodje jezero in da se po operni hiši šušlja, da potrebujejo dekleta za baletni ansambel. In res je nato odšel do Sanje ter ji povedal, da me pozna in me z nekaj besedami predstavil. Pozneje sem se udeležila 'hitre' privatne avdicije v Ljubljani, saj sem naslednji dan že imela predstavo v Stuttgartu. Sanja mi je pozneje po elektronski pošti sporočila, da sem uspešno opravila avdicijo in da me vabi k sodelovanju. Pogodbe sem se zelo razveselila in vse skupaj razumela kot blagoslov, saj je danes res težko najti službo.

...
...


Balet je ena od najlepših plesnih zvrsti. Kako pa bi ti definirala balet? Kaj je?
Balet je figurativna umetnost. Kot da bi oblikoval, modeliral, preoblikoval telo, vendar to telo, skulptura ni statična, temveč se giba, premika, pleše. In preko tega gibanja nekaj izražaš. Ne stojiš zgolj na miru, ampak se giblješ in nekaj pripoveduješ. Ljudje balet, še posebej v Italiji, vidijo kot privilegirano, elitno umetnost, ki si je ne more vsak privoščiti. Po drugi strani pa je gibanje, premikanje ena od najosnovnejših, najpreprostejših stvari. Vsi se lahko gibljemo. Kljub temu pa ima balet nekaj več, za njim se skriva tehnika, nekakšna rigidnost, in to je tisto, kar balet enači z elitno umetnostjo. Spomnim se enega odličnega izreka neke italijanske baletne učiteljice, ki pravi, da je balet namenjen vsem, ni pa za vse. Osebno sem zelo vesela, da sem del te umetnosti. Počutim se privilegirano, saj delam tisto, kar cenim, občudujem.

...
...


Katere so tiste ključne, glavne lastnosti, ki jih mora imeti baletna plesalka, baletni plesalec?
Nerada to rečem, ampak zelo je pomembno je, da ima plesalec fizične predispozicije. Torej dolge, elegantne mišice, lepo stopalo, lep nart, mora biti fleksibilen, prožen, mora imeti upogljiv hrbet … Poleg tega je zelo pomembna tista umetniška plat, saj balet ni le gibanje telesa, ampak je tudi izražanje čustev, pripovedovanje zgodbe. Plesalec mora biti tudi pameten, inteligenten, kajti zelo je pomembno, da razume, ve, kaj počne, saj so navsezadnje možgani tisti, ki kontrolirajo, nadzorujejo gibanje. Če tvoji možgani ne razumejo, ne vedo, kaj sporočaš, delaš z gibom, potem niti ne morejo posredovati 'pravih impulzov' telesu. Baletni plesalec mora biti osredotočen, skoncentriran in mora oboževati konstanto. Vsako jutro se moraš zgodaj zbuditi, iti na trening in ponavljati, utrjevati iste korake. Koraki so vedno isti, kombinacije korakov pa so tiste, ki se spreminjajo. V tej življenjski konstanti, stalnici moraš ves čas stremeti k perfekciji, četudi veš, da ta ne obstaja. Stremiš k temu, da vsak korak, gib narediš na najbolj 'čist' možen način.

...
...


Morda nekoliko abstraktno vprašanje, pa vendar, kaj je glavna prednost izražanja skozi svoje lastno (baletno) telo?
Večina ljudi misli, da je balet zgolj izražanje z obrazom, toda ni samo to. Balet je izražanje s celim telesom, s celostno figuro. In to je tisto, kar je težko. Doseči izraz v telo. V prvi vrsti tukaj nastopi talent za gibanje, ta občutek za gib. Npr. stopalo kot inštrument – z njim moraš znati pokazati eleganco, sofisticiranost, 'počasnost', pa tudi ostrino, 'hitrost', odsekanost. Vse z istim inštrumentom. V svojem gibu, gibanju greš lahko vedno v ekstreme, s temi ekstremnimi gibi pa lahko izraziš tudi ekstremna čustva. Slednje, mislim, da je glavna prednost. Ko greš na oder, moraš občutiti občutenja, čustva s celim telesom, saj je cilj pokazati občinstvu te emocije s celim telesom in ne zgolj z obrazom. Velikokrat lahko vidimo plesalce, plesalke, ko njihov obrazni izraz ni povezan s telesom. To je zame pretvarjanje, ponarejanje. To je umetno in neiskreno.

...
...


V prejšnji baletni sezoni smo te lahko občudovali v glavni vlogi Aurore v baletu Trnuljčica. To sezono pa v glavni vlogi Julije v baletu Romeo in Julija ter Clare v Hrestaču. Kako poteka ta 'proces vživljanja v vlogo'?
Za začetek je zelo pomembno, da se učiš in naučiš zgolj korake. To je nekaj osnovnega. Doseči moraš, da tvojemu telesu postanejo ti koraki nekaj naravnega, običajnega. Na odru namreč nimaš časa misliti na korak, poleg tega pa mora tvoj ples delovati sproščeno, naravno, spontano. Kot da lebdiš. Šele potem se lahko začneš 'vživljati' v vlogo. Če konkretno povem za Julijo. Po eni strani je bila vloga Julije 'lahka', saj mi mladostne svežine, nedolžnosti, naivnosti ni bilo težko prikazati oziroma se v to vživeti. Na nek način mi je blizu, ker sem tudi sama mlada. Težava je nastopila, ko se je bilo treba vživeti v globlja čustva. Na primer, ko Romeo odhaja, vedno obstaja možnost, da ljubljene osebe ne boš več kot Julija videla. In ta situacija, ko ljubljena oseba odhaja in ko obstaja možnost, da jo morda nikoli več ne boš videl, mi je tuja, nevsakdanja. Zelo težko je prikazati nekaj, kar v resničnemu življenju nisi izkusil. Zelo težko je pokazati, da nekoga z vsem srcem ljubiš, če tega nisi doživel, izkusil v življenju. Seveda sem močna, žalostna čustva, bolečino izkusila, ko sem izgubila mamo, ampak to, da nekoga zelo močno ljubiš v smislu partnerske ljubezni, pa ne. Na tej točki bi se zelo rada zahvalila trenerjem, pedagogom, da sem lahko s svojim plesnim partnerjem (Petar Đorčevski, baletni plesalec ljubljanske Opere, op. u.) našla povezavo, prebudila odrsko kemijo in se tako pokazala v najboljši luči v vlogi Julije.

...
...


Imaš kakšen poseben ritual pred baletnim treningom, predstavo?
Pred klasom se moram vedno dobro ogreti. To pomeni, da moram biti najmanj uro prej že v baletni dvorani in prebujati svoje telo. Segreti si moram stopala, noge, prebuditi trebušne mišice, se raztegniti, da lahko v baletni trening vstopim že 'telesno pripravljena'. Pred predstavo enako. Pravočasno moram biti v gledališču, da se uredim, nadenem make-up, segrejem, ponovim korekcije. Torej da se dam v svoj lasten mehurček. Zelo pomembno je tudi, da sem pred vsako predstavo v mentalni formi, osredotočena na nastop, da ne hitim, ampak sem umirjena. Čeprav se rada predajam umetniški domišljiji, živim v oblakih, sem po drugi strani zelo organizirana, ljubim red. Imam praktično urnik za vse. Okoli tri, štiri ure pred predstavo tudi zelo rada pokličem nekoga, ki mi je blizu, ki ga imam rada, kot na primer očeta. Njegov glas, pogovor z njim me pomirita in 'pripravita' na predstavo.
Ali stopiš, greš na oder drugače, če plešeš glavno vlogo, kot če si del baletnega zbora?
Zagotovo. Ko plešeš solo, glavno vlogo, nosiš na ramenih neko odgovornost. Dejansko si sam na odru, korake poznaš samo ti, vse je odvisno od tebe. Zaradi tega je zelo pomembno, da si veliko vadil, se pripravljal in študiral vlogo. Preprosto si ne smeš dovoliti napake, saj sta ti in tvoj partner glavna akterja predstave. Po drugi strani, ko si del baletnega zbora, skupine, če narediš en korak narobe, tega gledalci ne bodo opazili, tudi odgovornost, ki jo nosiš, je manjša. Je pa vsekakor zelo pomembno, da kot član skupine paziš na formacije, vrsto, linije in da s tem paziš na videz celotne predstave. Kljub temu pa ne glede na to, katero vlogo plešem, vanjo vedno vložim vse svoje moči, trud in sem nanjo stoodstotno skoncentrirana. Priprave so torej vedno enake.
Imaš morda sanjsko baletno vlogo ali si to že odplesala?
(smeh) Moja sanjska vloga je bila pravzaprav Aurora in sem jo že odplesala. Res obožujem ta balet (balet Trnuljčica, op. u.). Poleg tega so mi všeč tudi baleti Giselle, Bajadera in seveda Labodje jezero, ki velja za baletno mojstrovino. Vloga belega laboda je verjetno res največji dosežek in priznanje za baletno plesalko.

...
...


Nekje sem prebrala, da nimaš najljubše baletne plesalke, pa vendar, koga bi izbrala, če bi že morala izbirati. 
Verjetno ruske plesalke, kot sta Svetlana Zakharova in Uljana Lopatkina. S slednjo smo imeli na baletni šoli v Stuttgartu tudi klas. Pokazala nam je vaje za roke. Spomnim se, da sem imela po tem treningu še en teden v hrbtu bolečino. Poleg njiju sta mi všeč tudi Marianela Núñez in Eleonora Abbagnato, sedanja vodja rimskega baleta, ki zdaj deluje kot neke vrste aktivistka, saj si prizadeva dvigniti balet na enako raven, kot ga ima opera. Kajti v Italiji se še vedno na piedestal postavlja opero, medtem ko je balet potisnjen na rob.

...
...


Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar te najbolj žalosti?
Zelo me veselijo vsakodnevni treningi. Če izpustim baletni klas, imam občutek, kot da sem nekaj izpustila, zamudila v življenju. Poleg tega zna biti balet tudi zelo psihološko utrujajoč, stresen. Vsak dan stremiš k iskanju perfekcije. Stojiš pred ogledalom in se gledaš ter nenehno iščeš napake. Ne zanimajo te dobre stvari, zanimajo te napake. To je težava – najti ravnotežje med dobrim in slabim. Včasih celo samega sebe tlačiš navzdol, se obsojaš, da nekaj nisi dobro naredil. Ob takih trenutkih se je najbolje ustaviti, zadihati in nadaljevati prihodnji dan. Mislim, da mora dober plesalec imeti tudi dobro mentalno ravnotežje. Baletni klas je kot tvoj dnevni kruh, kot strast, ki ne sme postati obsesija. Namreč ko ta postane obsesija, načne tvojo mentalno stabilnost in te lahko potisne v nevarnost.
Ta obsesija je bila zelo nazorno prikazana v filmu Črni labod.
Res je. In točno tako lahko postane.
Morda je preveč (pre)zgodaj, da bi te to sploh vprašala, ampak kljub temu – ali kdaj razmišljaš, kaj bi počela po baletni karieri?
Pravzaprav veliko razmišljam o tem. Osebno ne vidim svoje baletne kariere dolge, saj si v prihodnosti zelo želim ustvariti družino, tradicionalno družino. Nisem človek, ki bi govoril zgolj balet, balet, balet. Seveda, ljubim, obožujem balet, ampak si želim v prihodnje poskusiti še kaj drugega. Študiram tudi jezike v Italiji (študij na daljavo, op. u.). Zelo se želim preizkusiti tudi kot simultana tolmačka. Kakorkoli že, mislim, da bo moja prihodnost potekala izven baletnega sveta, vendar trenutno sem (še) srečna, izpopolnjena z delom, ki ga počnem, tj. plesanje baleta.

...
...


Kaj počneš, ko ne plešeš, ko imaš prosti čas?
Če ga sploh imam. (smeh) Prosti čas običajno namenim študiju. Zelo rada tudi berem, ali čisto poceni romantične romane ali pa detektivske, triler zgodbe. Odvisno od trenutnega navdiha. Ko nimam predstave, grem ven s prijatelji. Zelo rada tudi kuham.
Kako pa vidiš Ljubljano?
Obožujem jo. V prvi vrsti me navdušuje atmosfera mesta, še posebej zdaj, ko je božič. Prelepa je. Malce me celo spominja na moje domače mesto (Bergamo, op. u.). Poleg tega je mesto, ampak ni metropola. Ima ravno pravšnje število prebivalcev, kar mi ustreza. Ni prometno mesto. Sama bivam na odlični lokaciji, ki mi je zelo všeč, blizu Zmajskega mosta. Všeč so mi tudi zelene mestne površine, kot je Tivoli. Vse je zelo blizu – gore, morje, Italija, Trst. Tukaj se res počutim kot doma.
In kakšni se ti zdimo Slovenci in Slovenke?
Všeč so mi. Prav vsi zelo dobro govorijo angleško. Na primer, ko obiščem supermarket me razumejo. Italijani imajo namreč običajno s tem precej težav. Poleg tega so Slovenci zelo prijazni, odprti in ti ne dajejo občutka, da si tujec. Preprosto te sprejmejo.
Katere tri stvari vedno vzameš na trening, nastop?
Ko imam primero, vedno nosim belo, preprosto majico s potiskom treh malih Auror, potem baletne copate in sliko mame, ki jo imam vedno s seboj v denarnici, saj mi ta daje nek pomirjajoč občutek. 
S katerimi besedami bi pospremila naše bralce v prihajajoče leto 2017?
Vsem skupaj želim mirno leto. Predvsem pa imejte pozitiven pogled na svet. Vedite, da sta vsaka negativna stvar ali dogodek, ki se vam prikradeta na pot, tam z razlogom. Vse je del življenjskega procesa, saj ne obstajajo samo vzponi, ampak tudi padci …
Pogovor z balerino Giorgio Vailati je pripravila Nina Žnidaršič (foto Darja Štravs Tisu & osebni arhiv)

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Oče Jože jokal. Njegova hčerka Patricija Crnkovič druga na plesni Evroviziji!
Našo plesalko je premagala Poljakinja Paulina Bidzińska
Urška Centa s flamenkom na sodobni način. Slovo od leta 2017 s predstavo Sacai.
Cikel plesno-glasbenih koncertov flamenka Noches de tablao se od leta 2017 poslavlja s posebnim prazničnim programom. Znova vas toplo vabim v prostore ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
December 2017
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Sublime Nature Tonka Bean. Prefinjenost, harmonija, čutnost in kakovost združeni v eni steklenički
Pri Oriflamu so izdelali edinstveno dišavo za vse, ki cenite na preprostost in lepoto narave
Veganska praznična potička
Že premišljujete o praznikih in zdravih sladkih dobrotah? Moja potička je posebna in slastna!
Preberi članek
Preberi članek