Magdalena Reiter

Rada gradim jezik predstav iz napetosti med željo in neizpolnitvjo

Prihajaš s Poljske, a svoje šolanje si nadaljevala v Belgiji, pa nam zaupaj, zakaj si začela plesati in kaj je bila inspiracija za to, če sploh kaj?
Že pri petih letih so me začeli srbeti podplati. Spomnim se, da sem nenehno delala špage na svojem pogradu. To je opazila mama in me peljala na gimnastiko, nad čimer sem bila navdušena. Od tam je bil samo korak do baletne šole in fascinacije s klasičnim baletom. Pri petnajstih sem začutila, da balet po svoji formi in vsebini ni več odraz mojega emocionalnega in fizičnega stanja. Zaradi tega sem še v času šolanja na baletni šoli  začela iskati druge stile in poti. V tem času so bile v Gdansku občasno dostopne delavnice moderna, jazza in fizičnega gledališča. Dobila sem tudi vlogo v gledališki igri odličnega poljskega režiserja in to mi je odprlo pogled na popolnoma drugačno odrsko bivanje.  Pravo odkritje pa so bile zame predstave Forsytha in seveda kasneje odkritje sodobnega plesa. Ko sem pri 18ih zagledala Strange fish skupine DV8, sem vedela, da se moja pot nahaja v sodobnem plesu.

...
...


Naštej, prosim, dosedanje šolanje tako plesno kot "navadno" šolsko.
Končala sem 9-letno poljsko baletno šolo in 3-letno belgijsko akademijo. Po 3. razredu osnovne šole sem naredila izpit za Državno baletno šolo v Gdansku, kjer sem se šolala do konca gimnazije. Na Poljskem so državne baletne pa tudi glasbene in likovne šole sestavljene tako iz umetniškega programa kot navadnega šolskega programa. Okrog 15.leta, ko sem podvomila v balet, sem naredila izpit za navadno gimnazijo, se izpisala iz baletne šole in se odločila, da ne bom več plesala. Po treh mesecih sem bila brez plesa popolnoma nesrečna in sem se vpisala nazaj na baletno šolo. Vmes sem se izobraževala na delavnicah in kasneje naredila avdicijo za PARTS (Performing Arts Research and Training Studios) v Bruslju, ki sem jo končala pri 22 letih. Potem sem se nanjo še enkrat vrnila, da bi naredila 6-mesečni podiplomski program X-group, kjer sem naredila svojo prvo izvenšolsko predstavo.

...
...


Prepotovala si kar nekaj evropskih mest in nato našla Slovenijo, kamor te je pripeljala ljubezen do slovenskega režiserja Janeza Burgerja. Kakšen vtis je nate naredila Slovenija in zakaj si se odločila, da tu ostaneš in nista recimo z Janezom odšla na Poljsko, kjer je vsekakor večje tako plesno kot filmsko tržišče?
V Sloveniji je kar precej tujcev – ustvarjalcev. Tudi v sodobnem plesu. Zdi se mi, da nas večina ostane tukaj zaradi ljubezni in da nihče od nas tega ni vnaprej planiral. Zame je bila Ljubljana postaja za en projekt; potem sem imela naprej planirano sezono v Bruslju, Poljskem itd. To prvo leto, ko sva bila z Mikijem skupaj, sva se srečevala na različnih krajih in v različnih državah in sva vedela, da taka zveza na daljavo ni možna. Odločila  sem se, da se preselim k njemu in tako je Slovenija zame postala baza in hkrati izhodiščna točka za nadaljnja potovanja v tujino.
Zakaj veš, da je bila odločitev prava? Kako nas doživljaš, nad čim si najbolj navdušena in nad čim nič oziroma malo manj?
Odločitev je bila v tistem trenutku pravilna in je tudi še vedno, saj še vedno živim v Sloveniji. Nimam občutka, da moram tu biti, ampak, da si želim biti in ustvarjati tu. Do časa, ko se je rodil najin sin, ki je sedaj star tri leta, sem veliko časa preživljala v tujini. Za nekaj časa sem malo reducirala potovanja, ampak počasi spet začenjam delati več koprodukciji s tujino. V Sloveniji je veliko odličnih ustvarjalcev in avtorjev. Obstaja neka kritična masa, ki deluje tudi na področju sodobnega plesa, čeprav smo si stilsko zelo različni. Spet se pričenjamo povezovati. Tako v delu kot v projektih, kot je na primer Move! V vsakem prostoru so antagonizmi, problemi. V Sloveniji ni tega ne več ne manj kot drugod. Pomembna pa je kvaliteta predstav in ustvarjalcev. In rekla bi, da se v zadnjem času dogaja veliko dobrega in da smo po nekakšni ustvarjalni suši spet na vzponu.

... Dada von Bzdulow teater ...
... Dada von Bzdulow teater ...


Si plesalka, koreografinja, performerka, pedagoginja, organizatorka festivala Vibra. Kako usklajuješ vse te aktivnosti? V kakšnem zaporedju si sledijo skozi tvoje življenje?
Največ delam kot koreografinja – pri svojih predstavah, v gledališču, itd. Še vedno sem plesalka. Tudi v svojih predstavah, saj lahko na ta način od znotraj usmerjam svoj proces dela. Zelo rada delam tudi kot pedagoginja. Zagotovo imam najmanj rada producentsko delo, ki ga opravljam le zaradi nujnosti. Zdaj že res iščem nekoga, ki bi to delo opravljal namesto mene. Z veseljem programiram in idejno vodim Vibro, precej manj rada jo organiziram. Produkcijsko delo zahteva popolnoma drugačno razmišljanje in koncentracijo. In marsikdo je veliko boljši producent kot jaz. Tako da: išče se producent!

... All these apropos ... (foto: Agnieszka Lendzion)
... All these apropos ... (foto: Agnieszka Lendzion)


Kakšne teme te zanimajo, ko kreiraš svoje predstave?
Vedno so me zanimale razprtine, razpoke v zgradbah, ki jih ustvarjamo. Prostori, kamor ne seže več beseda in ostanemo brez zaščitnega oklepa. Zato se vsebinsko ponavadi gibljem okrog manjka, šibkosti, zlomov. Prav tam nastane možnost spremembe, transformacije, tam nastanejo zametki novih začetkov. V teh razpokah so naseljeni naši individualni in kolektivni strahovi, ki so odraz tako splošne klime, kakor tudi osebnega stanja posameznika. Rada gradim jezik predstav iz napetosti med željo in neizpolnitvjo, iz kolektivnega jezika spominov, gibov, gest, mimike. Iz napak. Trenutno me izjemno zanima delo z videom v živi na odru. S tem sem začela v predstavi Pars pro Witkacy in bom nadaljevala v naslednji predstavi, ki bo v naslednji sezoni premierno uprizorjena na Češkem in potem v Sloveniji. Video v živo mi je dal še eno možnost mikroskopske povečave določenega odrskega treuntka in še eno subjektivno verzijo sedanjosti.
Verjetno iščeš neke vzporednice in ideje med svojo domovino in nami? V čem smo si podobni in v čem različni, tudi v plesnem smislu. So naše težave, naše veselje enaki poljskemu načinu razmišljanja?
Problem imam s slovenskim občutkom majhnosti in nemočnosti. Tega nisem nikoli razumela in se s tem tudi ne morem poistovetiti. Vzemimo banalen primer: leta 2013 sem pripravljala prvo Vibro. Od številnih oseb zvezanih s plesom in odgovornih za plesno izobraževanje sem slišala: "Ne tega delat! Ne bo ti uspelo!" Bila sem zelo presenečena, da mi lahko to kdo reče že pred samim začetkom. Poklicala sem sestro v Varšavo in jo vprašala, če je mogoče to normalno, če na Poljskem tudi to delamo drug drugemu? Tudi njo je presenetilo in je rekla: "Nikakor. Samo ko nekomu ne uspe, smo zadovoljni." In tu je ta razlika! Nevoščljivi smo enako, samo Slovenci pogosto ne poskusijo, ker je vse že potencialno nemogoče. Seveda to ne velja za vse, saj sem tudi pri Vibri dobila ogromno podpore ob startu. Generalna klima pa je: Ne tega delat, ne bo ti uspelo.

... na festivalu Vibra z Dušanom Teropšičem ... (foto: Darja Stravs Tisu)
... na festivalu Vibra z Dušanom Teropšičem ... (foto: Darja Stravs Tisu)


Res si pred tremi leti udarila na zadnji poletni teden s festivalom Vibra in razburkala sodobno slovensko plesno sceno. Nič kaj prijazno te niso sprejeli organizatorji festivala Fronta in Mladih levov, Plesnega poletja. A kljub temu si se lepo umestila na poletni koledar prireditev. Kaj Vibra prinaša v slovenski plesni prostor?
Pri Vibri od lani sodelujemo s festivalom Mladi levi – udeležence Vibre vabimo k ogledu izbranih predstav iz Mladih levov, čemur sledi analiza teh predstav z Andrejo Kopač na delavnici teorije. V kontaktu sem tudi z Nastjo in Michałom iz Plesnega poletja. Usklajujemo datume obeh dogodkov. Lani je bilo to možno v celoti, letos se za en dan prekrivamo. Fronta je premaknjena na september. Vsak od teh dogodkov ima drugačen program in ni potrebe po razburjanju. Lahko smo veseli, da je v Sloveniji tako veliko zanimanje za ples. Vibra je k temu prostoru doprinesla program, ki povezuje mlado performativno plesno sceno, ponuja tako praktične kot teoretske delavnice, tehnične in ustvarjalne, ponuja srečanje z vrhunskimi domačimi in tujimi pedagogi in še odrsko izkušnjo. Na Vibri se številni mladi plesalci udeležujejo 4, 5 delavnic na dan. Pričnejo z baletom ali franklinom, gredo skozi trening sodobnega plesa, moderna in v enem tednu pridobijo ogromno znanja, ki ga lahko uporabljajo naprej. Vibra je za marsikoga  tudi kick-start sezone. Za nas, pedagoge in koreografe, pa je pomembno tudi to, da mlade plesalce spoznamo in z njimi delamo.
Letos si še posebej ponosna na sestavo pedagogov, no, saj si vsako leto. Kaj te je vodilo letos, kaj želiš ponuditi plesa željnim?
Od začetka sem si želela, da bi Vibra postala prostor srečanja plesalcev različnih uprizoritvenih plesnih zvrsti z vrhunskimi pedagogi. To se je izkazalo za potrebno in v tej smeri tudi nadaljujem s programom. Že tretje leto zapored bomo imeli delavnice sodobnega plesa (3 različne nivoje), baleta, sodobnega baleta/moderna, partneringa, pilates-franklina- joge, letos pa tudi koreografsko delavnico, ki jih bodo poučevali odlični pedagogi – Athanasia Kanellopoulou, Kjara Starič Wurst, Duško Teropšič, Hugo Mbeng, Leja Jurišič, Katra Kodela in moja malenkost. Lani smo gostili delavnico repertoarja Akrama Khana, letos pa bo Vibra potekala v znamenju ustvarjalnosti. Plesalci bodo lahko sami ustvarjali svoje lastne plesne materiale na koreografski delavnici z odlično grško koreografinjo in plesalko Athanasio Kanellopoulou. Athanasia, ki je več let plesala za Pino Bausch, v Ballet C de la B in Jasmin Varimond Company, zna voditi plesalce kot redko kdo in iz njih potegniti skrite potenciale. Zato sem izjemno vesela, da bo na Vibri vodila koreografsko delavnico in tudi tehniko sodobnega plesa. Letos je Vibro prvič podprla Mestna občina Ljubljana, ki bo sofinancirala brezplačne mentorske delavnice za mlade plesalce in delavnice teorije in plesne analize. Že drugič bo Andreja Kopač vodila teoretska predavanja in analize predstav.  Zelo sem vesela, da na Vibro prihajajo tako mladi plesalci, ki se udeležujejo različnih delavnic, kot tudi drugi ljubitelji plesa ali plesalci/gibalci drugih zvrsti, ki se na Vibri prvič soočajo s sodobnim plesom ali modernom. Za njih imamo program, kot je sodobni ples za začetnike ali pilates-franklin-yogo. Na partnering prihajajo ne samo plesalci, ampak tudi gibalci borilnih veščin. To je odlična izkušnja tudi za vse nas – tako pedagoge, kot udeležence, ker prihaja do izmenjave znanja. Tudi letos bomo imeli na zadnji dan Vibre, 28.avgusta, v Plesnem Teatru Ljubljana zaključni prikaz delavnic. Plesalci bodo spet dobili priložnost odrske izkušnje, lahko bodo pokazali in si ogledali rezultate delavnic. Publika pa si bo lahko ogledala prihajajoče mlade plesalce. Lani je PTL na zaključnem prikazu pokal po šivih in vzdušje je bilo izjemno.

... Forma Interrogativa z Matejo Rebolj ...
... Forma Interrogativa z Matejo Rebolj ...


Kje vidiš sebe v prihodnjih petih ali pa desetih letih?
Ko  gre za delovno plat življenja, upam, da bom znala sodobno misliti ples in uprizoritveno umetnost. Upam, da bom na tekočem s tem, kaj se dogaja in da bom sama znala reflektirati aktualno stanje in temperaturo ozračja skozi svoje delo. Drugo vprašanje je pa seveda vprašanje, kako ustvariti pogoje za kontinuiteto dela. Ampak mogoče ne bi načenjala te teme, ker tukaj takoj pridemo na kulturno politiko.
Kje je tvoj dom? Tam, kjer plešeš, ali kje drugje?
Dom je zame tam, kjer je družina. Družin pa imam več. Ena je moja poljska družina, druga je moja slovenska družina. Več družin ustvarjamo pa še med tem, ko delamo predstave. Pri dobrih, intenzivnih procesih se res tvorijo take ustvarjalne družine, ki sicer, nekaj časa po premieri, razpadejo. To so družine-metulji, ki so  zelo lepe, ko trajajo, ne trajajo pa dolgo. Minljive so, kot predstave.

... Pars pro Witkacy ... (foto: Borut Peterlin;arhiv APT)
... Pars pro Witkacy ... (foto: Borut Peterlin;arhiv APT)


Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Kaj bi bilo dobro narediti še bolje?
Po mojem mnenju je velik problem slovenske plesne scene pomanjkanje kvalitetne plesne akademije ter dejstvo, da vse manj tujih predstav sodobnega plesa gostuje v Sloveniji. Obe te stvari pomenita, da tako publika, kot ustvarjalci, postanejo neinformirani. Za plesalca in koreografa je nujno, da pozna cel diapazon tehnik in stilov, ter da razume pozicijo sodobnega plesa v sodobni uprizoritveni umetnosti. Dobra akademija to omogoča, dviguje nivo določene umetniške zvrsti v danem prostoru. Predstavljajmo si, da v Sloveniji ne bi bilo akademije za igro ali gledališko režijo. Nujno je, da vemo, kaj se dogaja na svetu v plesu in gledališču. Če ne gremo v tujino gledat predstav na relevantnih festivalih, potem ne poznamo trendov. Cankarjev Dom je praktično nehal programirat tuje sodobnoplesne predstave, večina festivalov je skrenila proti programiranju gledališča in glasbe. Španski borci programirajo nekaj tujih predstav. In to je skoraj vse kar se da videti v Sloveniji. Maja sem šla gledat predstave na Kunstenfestival v Bruslju. Zavedla sem se, da bi bile te odlične predstave, ki sem jih tam videla (in vse so bile razprodane!), izredno slabo sprejete v Sloveniji, ker ples in gledališče obravnavajo popolnoma drugače. Formalno so bolj odprte, vsebinsko pa zelo natančne. Pri nas je formalna virtuoznost še vedno pogosto najbolj nagrajevana in cenjena. Vprašanje pa je kako misliti ples. Tudi, če je posledično – ni pa nujno - formalno virtuozen. To se pa prične s kvalitetno akademijo in z zavedanjem trenutnega stanja uprizoritvene umetnosti po svetu. Ne s kopiranjem, ampak z zavedanjem referenc in obstoječih praks.

... Transland ... (foto: Luka Kaše)
... Transland ... (foto: Luka Kaše)


Komu si najbolj hvaležna za svojo kariero?
V vsakem obdobju je name vplival kdo drug. Neizmerno sem hvaležna veliki količini ljudi. Nekaterim učiteljem, koreografom, producentom in potem svojim sodelavcem – plesalcem, skladateljem itd. Enim za potrpežljivost, drugim za avtorski doprinos, nekaterim preprosto za konstruktivno kritiko.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke, če se prav spomnim konjem in seveda sinku ...
Moj problem je to, da se ne spomnim, kaj delam ob prostem času, ker ga v tej sezoni preprosto nisem imela. Spomnim se, da sem zelo rada jahala, ampak je že leto dni od tega. Če imam prost večer, grem gledat predstave. To je nekaj, kar imam zelo rada in to je seveda tudi moja dolžnost, da vem, kaj se dogaja.

... (foto: Marija K. Orašanin)
... (foto: Marija K. Orašanin)


Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Magda?
To pa vedno drugi presodijo. Mi bi radi, da nas vidijo drugače, kot nas dejansko vidijo. Tako, da bi bilo treba vprašati koga drugega.

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Oče Jože jokal. Njegova hčerka Patricija Crnkovič druga na plesni Evroviziji!
Našo plesalko je premagala Poljakinja Paulina Bidzińska
Urška Centa s flamenkom na sodobni način. Slovo od leta 2017 s predstavo Sacai.
Cikel plesno-glasbenih koncertov flamenka Noches de tablao se od leta 2017 poslavlja s posebnim prazničnim programom. Znova vas toplo vabim v prostore ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
December 2017
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Sublime Nature Tonka Bean. Prefinjenost, harmonija, čutnost in kakovost združeni v eni steklenički
Pri Oriflamu so izdelali edinstveno dišavo za vse, ki cenite na preprostost in lepoto narave
Veganska praznična potička
Že premišljujete o praznikih in zdravih sladkih dobrotah? Moja potička je posebna in slastna!
Preberi članek
Preberi članek