Urša Rupnik

Pri plesu me osrečuje aplavz, musklfiber, magija s plesalci, vznemirjenost

Je bil tvoj plesni začetek posledica, da izhajaš iz plesne družine?
No, izhajam iz napol plesne družine, moja mama je plesni del, moj oče pa ne-plesni. Oče je magister elektrotehnike, je pa res, da obvlada vse plese v paru in je tudi najbolj iskren in verodostojen kritik plesnih predstav, tako mojih kot vseh drugih. Kar se pa mojega plesnega začetka tiče, je bil ples, od kar pomnim, nekakšen logičen del mojega življenja, vedno je bil prisoten, vedno pomemben in nekega dne je hobi prerasel v poklic.
...
...

Kaj je bil “usodni” trenutek, če je sploh bil, da si se odločila za ples?
Mislim, da ''usodnega trenutka'' ni bilo, kot sem napisala že prej, je bil ples vedno prisoten v mojem življenju, vedno je bil moja strast, del mene. Seveda je bilo kar nekaj težkih trenutkov, ko sem hotela vse skupaj pustiti, pa takrat ples ni izpustil mene.
Nam zaupaš nekaj o začetkih svoje plesne poti, nadaljevanju šolanja tako plesnega kot akademskega?
Na začetku je bil izrazni ples. Ja, kot mala punčka in hči plesne pedagoginje sem obiskovala ure izraznega plesa na takratni SGBŠ v Ljubljani. Potem je prišel balet. Po končani baletni šoli sem bila malo izgubljena in me je mama pri trinajstih letih vpisala v plesni studio Intakt med študente, tam je bila moja prva učiteljica sodobnega plesa Elena de Vega, in ona je razlog, da sem se zaljubila v sodobni ples. Potem so sledile vse možne jesenske, zimske, pomladanske, poletne plesne šole, celoletni seminarji in delavnice različnih sodobnih plesnih tehnik. Vsako poletje sem se začela udeleževat tudi delavnic na dunajskem festivalu Impulstanz, kar je vodilo v sodelovanje s plesalcem, koreografom, pedagogom Joem Alegadom, od katerega sem pridobila ogromno znanja – tako plesnega kakor pedagoškega. Medtem sem diplomirala iz kulturologije (FDV) na temo izraznega plesa in kasneje še iz plesa in koreografije na Akademiji za ples.
...
...

V plesni karieri deluješ na različnih nivojih - od pedagoginje do plesalke in koreografinje ter seveda tudi asistentke. Kako jih doživljaš in kako med seboj dopolnjuješ oziroma ločuješ?
Nekako poskušam loviti ravnotežje med vsemi temi nivoji – v prvi vrsti me zanima ples kot tak, užitek v plesanju, v občutenju in obvladovanju telesa, plesnem izrazu, plesni pripovedi, estetiki. Oder in ustvarjanje zanj imata svoj čar, magijo, sta prostor svobode, adrenalina, katarze; prav tako ima svoj čar plesni studio in ljudje, ki ga napolnjujejo, ki hodijo na moje klase, katerim se razdajam prav tako, kot se publiki na odru. Kakor mi je v užitek plesati na odru, tako uživam tudi v predajanju znanja in opazovanju, kako iz tega, kar dam, učim zraste nekaj novega, kako plesalci napredujejo, dojemajo stvari in tudi oni uživajo v plesu. Biti asistent priznanega pedagoga mi predstavlja nekakšno vez med prejšnjima dvema nivojema – na eni strani moraš obvladati pedagogovo tehniko, razumeti njegov način in sistem dela, ustvarjanja, poučevanja, se poistovetiti z njegovim stilom, koreografijami in hkrati njegovo delo predstavljati v najboljši možni izvedbi, soustvarjati plesni material s svojimi idejami in predlogi, plesati njegove koreografije kot bi bile tvoje.
...
...

Kako bi opisala svoj plesni oz. koreografski stil, če sploh lahko?
''Urša Rupnik prisega na čisti ples'' je bil naslov recenzije moje zadnje avtorske predstave na vašem portalu. Se kar strinjam. Vsekakor je moj stil, tako plesni kot koreografski, zelo plesen, nanj sta v največji meri vplivala ustvarjanje in sodelovanje z Jasno Knez in delo z Joem Alegadom. Tako pri svojem kreiranju klasov in koreografij prepletam tehniko in improvizacijo, povezavo z zemljo in nebom, fluidne prehode med vertikalo in horizontalo, veliko pozornosti posvečam tudi delu z rokami, uporabi hrbtenice, povezanosti celega telesa v pretočno gibanje, plesnosti in izrazni interpretaciji gibalnega materiala. 
...
...
 
Že nekaj časa imaš pomembno vlogo kot asistentka pedagoga Joa Alegada. Kako je prišlo do tega sodelovanja in kaj ti pomeni?
To sodelovanje je neke vrste ''dreams come true''. Prvič sem bila na Joevem workshopu, ko sem bila stara štirinajst let, od takrat se spomnim le, da je razlagal nekaj v zvezi z globokim pliéjem in povezanostjo s tlemi, zemljo, prizemljenostjo. In seveda je takrat name (tako kot na večino plesalcev) naredil velik vtis s svojo pojavo, prezenco, šarmom, pedagoškim pristopom. Po nekaj letih, ko sem bila malo starejša, sem začela redno vsako poletje hodit na festival Impulstanz, predvsem zaradi njegovih klasov, hkrati pa tudi zaradi vseh drugih kvalitetnih pedagogov. Potem je bil on tisti, ki me je opazil, v meni prepoznal potencial in povabil k sodelovanju. Začela sem kot njegova asistentka na različnih seminarjih po Evropi, med drugimi tudi na dunajskem festivalu Impulstanz; ko je leta 2009 ustanovil svojo plesno skupino Jalegado Dance Company v Pragi, sem se priključila tudi skupini. Skupaj smo ustvarili nekaj plesnih projektov, imeli gostovanja, organizirali delavnice. Ker se je Joe lani iz Evrope odselil nazaj domov v ZDA, je skupina trenutno nedelujoča, verjamemo pa, da bo spet priložnost za ustvarjanje skupnih plesnih projektov. Kljub temu, da ne živi več v Evropi, se sem redno vrača, ker ima tukaj široko bazo plesalcev, ki redno in z velikim veseljem hodijo na njegove delavnice in se izobražujejo pri njem. Aprila sem z veliko dvomov in skrbi ter s podporo Baobaba in Kjara's Dance Project organizirala delavnico z njim tudi v Ljubljani (tukaj je bil nazadnje kakšnih petnajst let nazaj) in glede na udeležbo in zadovoljstvo plesalcev lahko rečem, da je bil podvig uspešen in da ga bomo v prihodnosti poskušali ponoviti.
Drugače pa mi sodelovanje z njim pomeni ogromno, od njega sem se veliko naučila, spoštujem ga kot pedagoga in ustvarjalca, še posebej fascinantno se mi zdi, da na plesalce ali asistente tudi po dolgih urah dela v studiu nikoli ne povzdigne glasu ali ne znori, če stvari ne gredo tako, kot bi morale. Kadar poučuje, je cel studio (pa naj bo v njem pet ali petdeset plesalcev) njegov, vidi do zadnje vrste, zapomni si vsa (tudi čisto nemogoča) imena in popravlja vse, vsakemu, ki to potrebuje, se posveti. Pri ustvarjanju plesnega materiala mu veliko pomeni tudi naše, asistentsko mnenje, upošteva naše predloge, skupaj iščemo rešitve. Glede na to, da že kar nekaj let redno delam z njim, so njegov stil, filozofija, ki za tem stoji in izdelan sistem poučevanja tudi podlaga mojega razumevanja, kreiranja, izvajanja in poučevanja plesa.
...
...

Posledično si redna udeleženka festivala ImPulsTanz na Dunaju. Kaj ti prinaša to vsakopoletno delo na eni strani in druženje na drugi strani?
ImPulsTanz je vsakopoletni dogodek, ki se ga začnem veseliti že enkrat februarja. V resnici je tistih štirinajst dni, ko plešem z Joem na Dunaju, predvsem trdo delo. Glede na to, da na festivalu Joe vsak dan uči dva klasa dolga po dve uri in pol in da pred klasi z asistentkama še posebej dela kakšni dve uri na pripravi materiala, preciznosti izvedbe, usklajenosti z glasbo ipd., od dneva ostane bolj malo. Vseeno pa imata Dunaj in festival neverjetno energijo, tako da mi je vsako leto posebej velik užitek it tja, tam delat, spoznavat nove ljudi, ki na Dunaj pridejo s celega sveta, srečevat stare plesne znance, hodit na vrhunske predstave, se pogovarjat o plesu, živet ples, videt, kako festival kljub krizi vse bolj raste … Vsekakor je neprecenljiva izkušnja biti del nečesa tako velikega in hkrati prispevati h kakovosti izvedbe klasov tako pomembnega pedagoga kot je Alegado, ki je reden pedagog vse od ustanovitve festivala leta 1984 in ima še sedaj popolnoma razprodane workshope.
...
...

Bi se lahko takšen model uspešnega festivala prenesel tudi v Slovenijo glede na to, da imamo toliko različnih festivalov?
Uf, Impulstanz je res ogromen festival v vseh ozirih – organizacija enomesečnega poletnega festivala traja vse leto – ko se en festival konča, se že začnejo priprave za naslednjega. Na festivalu sodeluje okrog dvesto pedagogov, plesat pride preko dva tisoč plesalcev z vsega sveta, Arsenal, kjer se festival odvija nudi ogromno prostora, velike studie za vse te workshope in glede na vse to se tam obračajo tudi enormne količine denarja. In seveda za vsem tem stojijo zelo močni posamezniki z veliko vizijo in predvsem menedžerskimi sposobnostmi. In čutiti je, da en poletni mesec ves Dunaj diha s plesno umetnostjo. V takih razsežnostih je festival težko prenesljiv v našo malo podalpsko vas, je pa res, da imamo tudi mi veliko manjših, a zato nič manj kvalitetnih festivalov. Že samo med poletjem je tukaj Plesno poletje v Šempetru pri Gorici, Vibra v Ljubljani, Front@ v Murski Soboti, vsi ti festivali nudijo delavnice z vrhunskimi plesnimi pedagogi, nekateri pa tudi vrhunske plesne predstave, in to za majhne denarje v primerjavi z Dunajem. Mislim, da je tudi prostorska razpršenost zelo dobrodošla, saj se tako ustvarjajo manjši centri plesa po vsej Sloveniji in dejansko vsa Slovenija pleše. Si pa želim, da se festivali med seboj ne bi časovno prekrivali (tako kot letos Vibra in Front@).
...
...

Kateri pa so pedagogi, ki so te zaznamovali, oziroma ali imaš svoje plesne idole? 
Vsekakor so bili zame pomembni pedagogi že prej omenjene Elena de Vega, moja prva učiteljica sodobnega plesa, ki mi je pokazala vso lepoto plesanja, potem Jasna Knez s svojo odštekanostjo, njej sem zelo hvaležna za vse ure, ki sva jih prebili v studiu in za vse nastope, ki sva jih ustvarili; in seveda Joe Alegado, ki je bil najprej moj učitelj, potem koreograf in izreden mentor, še vedno me navdihuje njegov princip poučevanja in njegova tehnika, stil, ki je hkrati zelo zahteven, kompleksen, po drugi strani pa prijazen telesu in zelo fluiden, plesen. Moram pa omenit še Rosano Hribar in Gregorja Luštka, ki me navdušujeta s svojo plesno domišljijo, dovršenostjo koreografij, preciznostjo plesanja, jasnostjo ideje in giba, v glavnem njune predstave so zame perfekcija. Plesala sem tudi v njuni predstavi Korak v dvoje po Pii in Pinu in sem zelo hvaležna za to izkušnjo, ki upam, da ni bila zadnja. In tukaj je še Maša Kagao Knez, ki z neverjetno energijo skrbi za vso finančno, organizacijsko, tehnično, programsko, umetniško delovanje Baobaba, hkrati ustvarja čudovite plesne projekte in ostaja topla oseba, mentorica, prijateljica.
...
...

Kje vse deluješ?
To je pa vprašanje za mojo corsico (avto Opel corsa ), ki me zvesto prevaža naokoli. V zadnjem času sem svoj drugi dom našla v Baobabu, tam učim, ustvarjam in sodelujem v projektih Maše Kagao Knez. Do nedavnega sem se vozila poučevat v PD Imani v Brežice, moja dolgoletna destinacija je tudi Idrija, kjer vsako leto sodelujem pri kakšnem od projektov Gimnazije Jurija Vege Idrija (delavnice, proslave, predstave …), imam pa tudi svojo skupinico zagrizenih idrijskih plesalcev, s katerimi pod okriljem Studia za svobodni ples ustvarjamo svoje projekte. Kar redno potujem učit tudi vikend delavnice na Dunaj; kadar pride Joe v Evropo, hodim z njim po seminarjih (Avstrija, Nemčija, Italija, Češka …), pa še kaj bi se našlo.
Kaj pa je fokus letošnje prihajajoče sezone?
Moja želja za prihajajočo sezono je predvsem čim več plesati, delati projekte, nastopati. Če si lahko naredim malo reklame – marca imam premiero solo projekta v koprodukciji Studia za svobodni ples in Cankarjevega doma, septembra pa začnem poučevati v Plesnem epicentru in studiu Baobab – vabljeni!
...
...

Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?
Uf, to je pa najtežje vprašanje. Že obrabljen kliše je, da smo na slovenski plesni sceni vsi skregani med seboj, si mečemo polena pod noge, krademo državni denar eden od drugega in podobno. No, kolikor imam jaz dejanskih izkušenj, sem na tej sceni srečala in delala z veliko prijetnimi ljudmi, ki imajo vsak svoja načela, svojo vizijo, svojo pot. Seveda se dogajajo tudi grde in umazane stvari, tega ne moremo zanikati. Mislim pa, da je prihodnost v povezovanju in deljenju znanja, izkušenj, prostorov. Ne vem, če nam bo to kdaj zares uspelo z vso našo slovenceljsko zadrtostjo in omejenostjo na svoj lastni prag, ampak ples je le svobodna, inkluzivna umetnost, in prav bi bilo, da v tej absurdni situaciji, ko naša čudovita dežela vse bolj postaja mesto Butale, vsaj umetniki ohranimo nekaj zdrave pameti in humanosti in to tudi pokažemo – skozi projekte, predstave, skozi boj za svoje pravice, skozi organizacijo kvalitetnih workshopov, festivalov, dogodkov (kar nekateri že zelo uspešno počnejo).
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ni tako všečno?
Osrečuje me aplavz po dobro odplesani predstavi; muskelfiber, za katerega vem, da je bil pošteno prigaran; momenti, ko se v studiu zgodijo izbruhi ustvarjalnosti, ko imaš tisoč idej in vse lahko izpelješ; magija s soplesalci na odru, ko dihaš isti zrak in ti srce bije v istem ritmu kot ostalim, pa tudi ko gre vse narobe, pa se potem vse izteče še bolje, kot je bilo načrtovano; vznemirjenost pred začetkom novega projekta;  srečni in utrujeni obrazi plesalcev po koncu napornega, a dobrega klasa; ko mi kdo reče: ''wau, kako dobro plešeš''; ko se zjutraj zbudim in ne vem, kje sem, pa potem ugotovim, da sem v hotelski sobi v Pragi in da me čaka naporen in hkrati čudovit dan v studiu; dobra energija na klasih; delo z ljudmi, ki jih spoštujem … Hm, kar ni všečno, so mrzli zimski dnevi, ko potrebuješ res veliko časa za ogrevanje; tudi to, da se moraš vsak dan najprej ogreti, je kar tečno; pa ogromni kupi prešvicanih majic in hlač; strgane nogavice; čakanje pred začetkom predstave; če se zelo potrudiš s pripravo klasa, pa potem pride malo ljudi; da nekateri mislijo, da plesalci pač samo radi plešemo in nam ni treba ne jest, ne plačevat položnic in davkov in da lahko nastopamo ob kakršnem koli vremenu, na kakršnihkoli tleh, ob kakršnihkoli pogojih; neplačani obljubljeni honorarji; lepi sončni dnevi preživeti v temnem studiu; odpovedani zmenki s prijatelji zaradi nujne vaje; razlaganje bežnemu znancu, kaj je to sodobni ples...
...
...

Kaj pa počneš poleg plesa?
Peljem svojo kužiko Lajko na sprehod, preberem kakšno dobro knjigo, grem na morje, grem na jogo v Agniyogo, se dobim s frendicama na čaju, s fantom na avto.net iščem kakšen dober kombi za predelat v avtodom, pospravim stanovanje.
Imaš fanta, in zanima me, kako gleda na tvojo plesno aktivnost?
Huh, v bistvu je mojo plesno aktivnost dobil v paketu skupaj z mano, tako da nima druge izbire kot da me pri mojem delu podpira. Moram pa reč, da mi je res v veliko oporo – tako moralno, kadar imam svoje umetniške muhe, kakor tehnično, kadar je potrebno oblikovat flyerje, zmontirat glasbo, skonstruirat sceno, se v snežnem metežu peljat na Dunaj in podobno.
... z mamo Vilmo Rupnik.
... z mamo Vilmo Rupnik.

Kako pa mama Vilma spremlja tvojo aktivnost? Te podpira, spodbuja in daje vedno nasvete tako kot vsaka mama ... hehehe?
Prej, ko sem še živela doma, je bila zelo vpeta v moje življenje, delo, aktivnosti. Od kar sem se odselila od doma, je tudi mami postala bolj zunanji opazovalec, kar se mi zdi prav kot logičen del odraščanja in kar mi daje več svobode, izzivov in tudi rizika. Vsekakor pa me podpira v vseh možnih ozirih, mi priskoči na pomoč, kadar sama ne zmorem več, mi da kakšen strokoven nasvet, kritiko, spodbudo in vse ostalo, kar mame pač počnejo.
... (foto: Tone Stojko, Marko Čuk, Sunčan Stone, Egon Kaše)
... (foto: Tone Stojko, Marko Čuk, Sunčan Stone, Egon Kaše)

Je pri tebi ukvarjanje s plesom povezano tudi z zdravim načinom življenja, in če je, kako?
Ja, verjetno je. Ukvarjanje s plesom je tako ali tako že ukvarjanje s telesom, je pa od posameznika odvisno, kako se ukvarja s svojim telesom. Meni je pomembno, da se dobro fizično počutim, kadar plešem in tudi takrat, ko ne. Za dobro počutje in povezanost s sabo grem, kadar mi le uspe, na jogo k Daši, na masažo ali terapijo h Katri, na kosilo k mami in poleti za čim več časa na morje in na sonce, da si napolnim baterije in zalogo vitamina D za preostali del leta.
Ali paziš na prehrano?
Moje glavno načelo pri prehrani je, da vsak dan pojem svoj super zajtrk (to je mix: sadje, sadje, sadje, na vodi kuhani ovseni kosmiči, različna semena, cimet, ingver, javorjev sirup, oreščki, kakavova zrna …), ker po navadi čez dan ni časa za kakšen drug reden soliden obrok. Se pa trudim jesti čim bolj bogato in naravno, pa brez mesa in čim manj živalskih proizvodov. Srečo imam, da od fantove stare mame dobim ogromno domače sveže zelenjave, pa mami ima tudi vrt z zelenjavo in tisoč različnimi začimbami, sama nabira, suši in meša tudi super čaje – za vsako bolezen rož'ca raste.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
What goes around comes around. (Vse se vrača, vse se plača.)
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
  • plesni čevelj
  •   |   4.9.2014  |  
  • 18:25
  • Hm, nisem je še gledal v živo ampak izgleda zelo lepa.
  • Preberi članek
    Preberi članek
    Zakaj je skupina Aterballetto navdušila občinstvo v ljubljanski operno-baletni hiši?
    Prvič se je v Sloveniji predstavilo italijansko baletno združenje, nacionalna plesna fundacija Italije
    Mojca Jakopič udarila po Kim Germ. Ta deklica se je popolnoma izgubila.
    Zdravo, Barbara. Vidim intervju s Kim (Germ, op. u.). Moja oz. naša izku&scaron ...
    Preberi članek
    Preberi članek
    Ujemi korak
    Preberi članek
    Julij 2019
    1
    2
    3
    4
    5
    6
    7
    8
    9
    10
    11
    12
    13
    14
    15
    16
    17
    18
    19
    20
    21
    22
    23
    24
    25
    26
    27
    28
    29
    30
    31
    Preberi članek
    Preberi članek
    Preberi članek
    Preberi članek
    Skandinavska kraljica kriminalk Camilla Läckberg udarila z Zlato kletko!
    Njen kriminalni roman se tokrat dogaja v mestu in ne več na podeželju
    Tereza's Choice veganska žar linija za vrtne zabave
    V poletje s tremi novimi izdelki zdrave prehrane
    Preberi članek
    Preberi članek