Nina Pevec

Ples je moj drugi svet, ki mi daje energijo, da živim v tem svetu

Verjetno ni naključje, da se ukvarjaš z orientalskim plesom, saj se tvoja mama ukvarja z njim. Kako je prišel v tvoje življenje, je bil usoden kakšen dogodek?
Res je, ni naključje. Moja mami je ena izmed prvih orientalskih plesalk v Sloveniji in prav tako kot njo je tudi mene prevzela ta ženstvenost in energičnost v plesu. Ples sem vzljubila že kot majhna deklica, in ko je mami po dobrih treh letih svojega začetka začela poučevati orientalski ples, je nekega dne nama s sestro dejala; zakaj pa tudi vidve ne bi obiskovali tečaje, saj bodo za vaju brezplačni in še malo rekreacije bi imeli. In res, s sestro sva začeli hoditi na njene tečaje in tako vzljubili to plesno zvrst. V meni je hiter napredek in potencial mami takoj opazila in tako kdaj, ko ni morala poučevati, to prepustila meni. Velikokrat sem od njenih tečajnic dobila pohvale, saj sem jim plesno tehniko tako lepo razložila in predstavila, da so me spraševale, zakaj tudi sama ne poučujem oziroma nimam skupine. A kdo ve - nikoli ne veš - morda pa lepega dne prevzamem mamino plesno šolo.
Nina (levo) z mamo Matejo in sestro Živo.
Nina (levo) z mamo Matejo in sestro Živo.

Nam zaupaš kaj o svojih začetkih in plesnem šolanju?
Že kot otrok sem v vrtcu kazala veliko zanimanje za ples. In tako so se pri rosnih štirih letih rodili moji prvi plesni koraki pri plesni šoli Miki. Še danes se spominjam tistih račk, ki smo se jih učili, ki se jih v vrtcih verjetno učijo še danes. Kaj kmalu sem se v Mikiju vpisala na jazz balet in tako nekaj let vztrajala pri tem, dokler me ni zamikalo, da bi poskusila še kaj drugega. Ko sem bila stara kakšnih osem let, smo imeli plesni zaključek v Hali komunalnega centra v Domžalah, kjer smo nastopali vsi plesalci, ki smo se učili v plesni šoli Miki. Spominjam se, da sem z velikimi očmi občudovala plesalke standardnih in latinskoameriških plesov, ki so imele tiste lepe, barvite, svetleče se oblekice, ki so s prezenco odplesale svoj ples. V ta ples sem se takoj zaljubila in se tako pri devetih letih vpisala na standardne plese, kar pa sem po dveh letih odpustila, saj soplesalec ni želel nadaljevati. Nekaj časa sem iskala novega soplesalca, ki ga nisem in nisem našla in tako obupala nad iskanjem in nato ponovno začela plesati jazz balet. Kombinacija jazza in kasneje še hiphopa me je pripeljala v plesno šolo Bolero. Po nekaj letih so me plesni parket in hiphop koraki pripeljali v plesno šolo Akademija plesa do skupine pod vodstvom Denisa (Dennis), pevca iz skupine Game Over. Kaj hitro so se od nenehnega vrtenja in metanja na kolena pojavile poškodbe in tako sem za kakšno leto plesu rekla ne. Zdravje je na prvem mestu, čeprav je ples moja energija za življenje. Pri rosnih petnajstih letih me je prevzela ženstvenost in energičnost nad orientalskim plesom. Leto kasneje sem prvič spoznala Manco Pavli, takrat še srednješolka, ki je z mami naredila intervju o orientalskem plesu. Tri leta kasneje mi je sestra nekega dne na spletu pokazala video posnetek Mance, ki pleše Tribal Fusion Style. Lepa pokončna drža in valovanje s trebuhom naju je tako prevzelo, da sva se takoj odločili, da pričneva obiskovati njene tečaje. Danes pod njenim vodstvom plesno rasteva že šesto leto. Manca pa ne poučuje samo Tribal Fusiona, ampak tudi American Tibal Style, krajše ATS. Sprva sem se tega plesa lahko učila samo na njenih delavnicah, zadnji dve leti pa obiskujem tudi njene redne tečaje v Ljubljani.
...
...

Si v prvi vrsti plesalka, ki se je specializirala za t.i. ATS (American Tribal Style). Nam razložiš, za kakšno zvrst plesa gre in kako je zastopana pod pokrovom “orientalski ples”, ali gre za čisto samostojno vejo plesne umetnosti?
Korenine orientalskega plesa segajo daleč nazaj v zgodovino (prve dokaze o njegovem obstoju so našli že na jamskih slikah). Hipotez o njegovem namenu in vzroku za nastanek je več. Prevladuje mnenje, da je šlo najprej za religiozno vrsto plesa, ki je posnemal gibe rojevanja in naj bi služil kot zahvala ženskam kot ustvarjalkam novega življenja. Skozi čas je ta ples prevzel vlogo družabne dejavnosti. Gibom bokov so dodali tudi gibe rok in prsnega koša. Zahodni svet je na svojih tleh prvič videl orientalsko plesalko "v živo" leta 1893 na svetovni razstavi v Chicagu. Prvi vtisi so bili ogorčenje in zgroženost primerni tistemu času. Od konca 60. let 20. stoletja pa njegova popularnost in priljubljenost strmo naraščata. Osnovni gibi se ohranjajo, vendar se jim ves čas dodaja nove elemente drugih plesov. American Tribal Style (znan kot ATS) je moderen plesni stil, ki izhaja iz folklornih plesov z Bližnjega vzhoda, severne Afrike, Španije in Indije. Ples je ustvarila Carolena Nericcio (voditeljica skupine FatChanceBellyDance). Leta 1974 je Carolena pričela plesati z Masho Archer in plesno skupino San Francisca. V plesu je velik poudarek na zelo močnih rokah in zelo ponosni drži. American Tribal style se pleše v skupini (lahko tudi duet, trio ali kvartet), in sicer po načelu vodene improvizacije. Plesalka v vodstvenem položaju vodi druge, s ključi oziroma elementi tako, da ji druge lahko sledijo in ples lahko tako deluje kot lepa koreografija. Med plesom uporabljamo neverbalno komunikacijo. Tribal Fusion je tradicionalni ples Bližnjega vzhoda s temačnim pridihom. American Tribal se je zelo hitro razvijal in plesalke so začenjale spreminjati kostumografijo in plesni repertoar. Začelo se je govoriti o Tribal Fusion stilu - zlitju različnih plesnih stilov in razvoju American Tribal stila v novo plesno obliko. Danes verjetno najbolj znana plesalka Tribal stila je Rachel Brice, ki je s skupino Bellydance Superstars prepotovala velik del sveta in tako prvič predstavila Tribal stil tudi izven Amerike. Kalifornija (predvsem San Francisco) še vedno velja za rojstni kraj Tribal stila in trenutno še vedno tam poučuje in ustvarja največ vodilnih plesalk, ki razvijajo svoje stilizacije v okviru Tribala.
...
...

Kaj je najbolj značilno zanj?
Tako kot je American Tribal stil drugačen plesni slog, je zanj značilna tudi drugačna kostumografija, ki izhaja iz številnih "folklornih" in raznih tradicionalnih plemenskih kostumov. Pogosto so sestavljeni iz plasti velikih nadstropji kril (10-25 m), pod katerimi so oblečene dolge, široke aladin hlače, čez je ruta z velikimi cofi, pas s kovinskimi dodatki, kamni ali trakovi, zgoraj choli majčka, ki ima poljubno dolžino rokavov (kratki, srednji ali dolgi) in ima odprt celotni hrbet, čez majčko nedrček s kovinskimi dodatki, koraldami ali resicami ter na rokah obvezno veliko težkega plemenskega nakita iz Indije, Pakistana, Turčije in Bližnjega vzhoda. V laseh kovinski dodatki, umetne rože, umetne dredi ali kite. Na čelu nalepljen indijski bindi. Močno s črno naličene oči, z živo rdečimi ustnicami. Plesu lahko dodamo še prstne činele, da je ples še bolj zabaven. Pri Tribal Fusion stilih se ponavadi (a zagotovo ne kot pravilo) pojavlja moderna glasba - elektronika, hip hop, ambientalna glasba - vse ponavadi s pridihom bližnjevzhodnih ritmov.
Kdo so bile tvoje pedagoginje? Ena najbolj pomembnih se mi zdi, da je Manca Pavli, ki je nekakšen sinonim za ATS. Kaj je na Manci tako posebnega, da je pritegnilo tudi tebe?
Lepota orientalskega plesa me spremlja že zadnjih deset let in ta čar mi je priplesala moja mami, Mateja. V organizaciji plesnega festivala Bazar sem obiskala delavnice klasičnega orientalskega plesa ameriške učiteljice in pedagoginje Astryd Farah deMichele, ki sicer poučuje v Egiptu. Kaj hitro po začetkih orientalskega plesa pa sem spoznala Manco, za katero pa sprva nisem vedela, da pleše in poučuje Tribal Fusion Stil. Na spletu sem videla njen posnetek in rekla: "To, kar dela ona s trebuhom, bi pa tudi jaz enkrat znala." In tako sem se pred šestimi leti vpisala na njen tečaj, ki ga obiskujem še danes. Leta 2011 sem se udeležila Tribal delavnic, ki jih je Manca organizirala, saj je v Slovenijo povabila Rachel Brice, eno najboljših ameriških plesalk Tribal Fusiona. Letos septembra Manca organizira Tribal Festival Bliss, na katerega je v Slovenijo spet povabila Rachel Brice in njene delavnice so bile razprodane v manj kot minuti. Manca letno v Sloveniji organizira kar nekaj delavnic, med drugim tudi American Tribal Style, krajše ATS. Prvič sem se s tem plesom srečala na njeni delavnici leta 2010. Tega plesa se v Sloveniji prej nisi mogel nikjer učiti, dokler ni pred dvema letoma na rednih tedenskih Tribal fusion tečajih naredila še tečaj ATS-a.
...
...

Kako doživljaš ukvarjanje s tem plesom glede na ostale plesne zvrsti? In kakšne so reakcije občinstva?Še vedno stereotipne?
Ko se spominjam svojih začetkov, ko sem se začela učiti, sem bila precej sramežljiva. Ta ples mi je veliko dal, od lepote, energičnosti, ženstvenosti do mehkobe v telesu in duhu. Ni mi všeč zgolj samo ples kot tak, ampak tudi kultura, iz katere izhaja, oziroma arabska kultura,arabski svet, njihova glasba in oblačila. Ne samo, da sem skozi ta ples prerasla iz najstnice v žensko, naredil me je zelo trdno, a hkrati mehko. Samo v tem plesu in morda še v katerem drugem lahko začutiš to mistično plesno mehkobno zlitje. Ljudje, ki ne poznajo arabske kulture, tega plesa ne znajo niti ceniti niti ne gledati. Ples je umetnost. In umetnost je plesati orientalski ples. Na kakšnem nastopu sem tudi že dobila vprašanj: "A na koncu se boste pa slekle?" Pa sem človeka samo pogledala in ga vprašala: "Kje pa živiš, orientalske plesalke nismo striptizete in se ne slačimo."
...
...

Veliko nastopaš, ampak na državnih in ostalih prvenstvih te ni videti. Zakaj?
Nastopi se kar vrstijo in vrstijo. Proti koncu šolskega leta, ko zaključujemo z eno plesno sezono, vedno več nastopamo. Skozi leto se zvrstijo Hafle, polletne produkcije ali po arabsko plesne žurke, kjer učenke pokažemo svojim prijateljem in bližjim, kaj vse smo se že naučile od oktobra pa vse do februarja. Povabijo nas tudi druge plesalke iz orientalske scene na svoje Hafle ali zaključke ob koncu leta. V zadnjem času smo dobrodelno nastopale v Zlatem zobu za zbiranje denarja za Renejevo nogico in za prizadete v poplavah na Balkanu. Na Festivalu učenja v Ljubljani na Mesarskem mostu ter na zboru kandidatov liste SLS za parlamentarne evropske volitve. Pripravljamo pa se že za konec avgusta, kjer bodo na Kongresnem trgu postavili rimsko mesto ob 2000-letnici Emone, kjer bomo tam tudi zaplesale. Državna in druga prvenstva niso zame, plešem zaradi sebe, da napolnim svojo dušo in si naberem energije za življenje, ki ga živim. Definitivno obstaja veliko tekmovanj, nenazadnje imamo Slovenci letos svetovno prvakinjo v orientalskem plesu, Niko Mlakar. Tudi v Tibal Fusionu in ATS-u obstajajo tekmovanja, ki pa se ga Slovenke ne udeležujemo, vsaj ne v večjem številu oziroma kot plesne skupine.
Veliko se izobražuješ. Kaj zate pomeni nenehno biti na tekočem na sojem plesnem področju?
Nenehno se je treba izobraževati, če želiš ostati v koraku s plesom. Izobraževanje je kot košček sestavljanke, ki ni nikoli sestavljena do konca. Vse pogosteje se v Sloveniji organizirajo plesni festivali in s tem k nam prihajajo tudi številne znane plesne učiteljice in pedagoginje iz tujine. Vsaka od njih ti da drugačno znanje, nove elemente, zapletene kombinacije, novo glasbo in še večji užitek do plesa.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko orient plesno sceno? Kako jo dojemaš? Kaj so plusi in kaj minusi?
Kljub majhnosti naše države, je orientalski ples zelo močna plesna zvrst pri nas. Imamo svetovne prvake, dobre učitelje in pedagoge, ki učijo tudi po tujini. Je duhovna povezava glave in telesa. Plesalki ponuja popolno doživetje, pozitivno doživljanje same sebe, srečo, svobodo in najpomembneje - praznovanje ženske duše in notranjega duha skozi gibanje.
Kaj bi želela, da se spremeni, če sploh kaj?
Da postane orientalski ples še bolj prepoznaven, cenjen ter še močnejša plesna zvrst.
...
...

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje?
Ples izraža čustva. Beseda "emocija" prihaja iz latinske besede "movere", ki pomeni gibanje. Svoja čustva torej izražam z gibanjem. Vedno znova se veselim tečaja. Ko pridem v dvorano, pozabim na vse in preprosto samo sem. Poslušam glasbo, se učim nove kombinacije, se trudim osvojiti prepletena zaporedja in neskončno uživam v zlitju vsega. Ples je kot moj drugi svet, ki mi daje energijo, da živim v tem svetu, svetu stresa, službe in nenehnega hitenja.
Koliko časa v tednu posvečaš plesu?
Tečaje obiskujem dvakrat na teden, Tribal in ATS pri Manci Pavli. Žal pa se je z letošnjim letom izpopolnjevalna skupina orientalskega plesa pri mami ukinila, saj je bilo premalo tečajnic. Tiste “zagrizene” plesalke občasno še priplešemo v kakšno drugo njeno skupino. Če bi mi čas dopuščal, bi obiskovala še kakšen tečaj. Že od nekdaj so mi bili všeč plesi v paru, in odkar montiram oddajo Parado plesa, me k tem plesom vleče še bolj.
...
...

Imaš pa tudi opcijo B v svojem življenju, in sicer pridno študiraš in montiraš. Bi se želela posvetiti samo plesu ali početi kaj drugega?
Res je. Po zaključenem dvoletnem študiju na Inštitutu in akademiji za multimedijo sem se odločila, da mojih študentskih dni še ne bo konec in se tako vpisala še na Fakulteto za medije, kjer imam trenutno status absolventke in sem tik pred diplomo, ki bo povezana tudi z mojo drugo ljubeznijo, montaže slike in zvoka. Tako kot z orientalskim plesom kot tudi montažo me je okužila mami, ki že vrsto let dela na RTV kot montažerka in sedaj sem tudi sama montažerka na RTV SLO. Prav tako pa že dobro leto in pol sodelujeva z Barbro Drnač, kjer ustvarjava, klepetava in montirava edino plesno oddajo na slovenskih televizijah, Parado plesa. In prav oddaja Parada plesa, ki je edina plesna oddaja pri nas, me je navdušila in pripeljala tudi do tega, da bo moja diplomska naloga temeljila na montaži skozi Parado plesa, saj je letos zaplesala že v 22 leto. V življenju me zanima preveč stvari, tako da bi težko rekla, da bi se lahko posvetila izključno samo plesu. Je res, da sem kot otrok vedno sanjala, ko bom velika, bom profesionalna plesalka. Sem kreativna in umetniška duša, ki včasih (bi si želela večkrat) poprimem tudi za kakšen tuš ali čopič in pod njim nastane slika brez besed. So neskončne ideje in skrite želje, za katere še ni prišel čas. 
...
...

Kaj počneš, kadar ne plešeš?
Sem hči, sestra, prijateljica, katere vsakdan je že od malega prežet z ljubeznijo do plesa. In tako kot sem se v plesu spoznavala z različnimi plesnimi tehnikami, imam tudi v življenju na splošno rada nove izzive. To namreč naredi moje življenje polnejše, seveda pa se poleg plesa in dela zelo rada sprostim v družbi svojih prijateljev, ob ogledu filma s fantom, dobrega koncerta ali ob pivu z družino.
Kako tvoj fant gleda na ukvarjanje s plesom? Si mu morala na začetku kaj veliko pojasnjevati, kaj orientalski ples pomeni?
Spoznala sva se na TV3 Medias, kjer montiram Parado plesa, in dejstvo, da sem montažerka in obenem še orientalska plesalka, ga je “vrglo na rit”. Ker je tudi sam (zdaj bivši) plesalec hiphopa in electric boogiea, je kar hitro dojel, da orientalski ples ni senzualen in erotični ples, kot misli večina, ter ni samo neko miganje z boki in tresenje s trebuhom. V vsak ples je potrebno vložiti ogromno truda in časa. Je ponosen name in skoraj ni nastopa, ki bi ga zamudil.
... (foto: Janez Kukec Mezek, Enja Brelih, Black Onyx Tribe)
... (foto: Janez Kukec Mezek, Enja Brelih, Black Onyx Tribe)

Vem, da je pri tebi ples povezan tudi z zdravim načinom življenja …
Seveda, ples je šport. Po nekaterih normativih bi zagotovo lahko živela bolj zdravo. Z nobeno stvarjo ne pretiravam in nobeni stvari se ne odrekam. Skrbim za svoje telo zaradi zdravstvenih razlogov, zaradi dobrega počutja in zaradi energije, ki mi jo ples da. Poslušam svoje telo in se imam rada.
Ali paziš na prehrano in kako pomembno je, da piješ dovolj vode?
Pomembno je, da zjutraj pojem zajtrk, brez njega mi možgani sploh ne delujejo. Zaradi službe imam svoj prehranjevalni ritem zelo raztresen, zato se "probam" držati, da vsak dan pojem en topel, kuhan obrok, meso, zelenjavo ali solate z dodatki z domačega vrta, karkoli, kar mi da energijo za čez dan. Sem otrok že od otroštva, ki ne je sladkarij (predvsem gumijastih, želejastih bombonov), a to vseeno ne pomeni, da se ne pregrešim s kakšnim koščkom dobre čokolade, rafaela ali podobnim. Doma nikoli nismo imeli sladkih sokov, mami je bila vedno proti, zato sem se bila primorana navaditi piti samo vodo, ki jo dnevno popijem nekje do dva, tri litre. Z aladinovo flaško je voda moj vsakodnevni spremljevalec in gre z mano povsod. In glede na to, da so vedno bolj vroči in soparni dnevi, mi je na misel prišla rima: Poletje mi že prav diši, z Zalo skozi vroče dni.
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
  • Nina
  •   |   22.6.2014  |  
  • 11:55
  • Hvala za tako lep komentar ;)
  • saj res Nina
  •   |   19.6.2014  |  
  • 18:38
  • Nina je ena boljših plesalk orientalskega plesa pri nas, samo nič se ven ne meče tako, da sem z veseljem prečitala kaj je povedala.
  • Preberi članek
    Preberi članek
    Predstava De-set odpade. Plesalec Michal Rynia − zlom desetega rebra!
    Za 16. oktober napovedana premiera MN Dance Company se prestavi!
    Paraplesalci na mednarodnem tekmovanju na Poljskem uspešni!
    Minuli vikend je na Poljskem potekalo mednarodno tekmovanje v plesih na vozičku. Trije pari ...
    Preberi članek
    Preberi članek
    Ujemi korak
    Preberi članek
    Oktober 2019
    1
    2
    3
    4
    5
    6
    7
    8
    9
    10
    11
    12
    13
    14
    15
    16
    17
    18
    19
    20
    21
    22
    23
    24
    25
    26
    27
    28
    29
    30
    31
    Preberi članek
    Preberi članek
    Preberi članek
    Preberi članek
    Jorge Bucay. Nihče ne more narediti zate, kar lahko sam narediš zase
    Svetovno znani argentinski psihoterapevt in pisatelj po sedmih letih spet v Ljubljani; in navdušil z zgodbami, ki so ga naučile živeti
    Zajtrk v postelji z ovsenimi palačinkami
    Brez napora v nov dan z mojim receptom
    Preberi članek
    Preberi članek