Ljubljana, 21.10.2019 | Daliborka Podboj

CCN Ballet de Lorraine in stoletje Mercea Cunninghama

Ob gostovanju Baleta iz Lorene in velikega mojstra sodobnega plesa
Zvočni ples v izvedbi Baleta iz Lorene (foto: Aleš Rosa)
Zvočni ples v izvedbi Baleta iz Lorene (foto: Aleš Rosa)

V letu 2019 obhajamo 100-letnico rojstva velikega mojstra sodobnega plesa, plesalca, koreografa in pedagoga Mercea Cunninghama (19192009), ki je več kot 50 let bogatil sodobno plesno sceno. Tudi bil prvi, ki je pionirsko oral novo plesno obdobje ter sodeloval z umetniki drugih strok, še posebej z glasbeniki, kot so John Cage, Davis Tudor, Brian Eno, Radiohead ... Mnogi plesalci, ki so sledili njegovim  treningom, so znana imena nove plesne dobe, tako kot tisti prvi člani njegove plesne skupine (MCDC): Paul Taylor, Viola Farber, Carolyn Brown, kot tudi oni mlajših generacij: Charle Moulton, Karole Armitage, Jan van Dyke, Alice Reyes ... Njegovo delo je postalo predmet številnih filmov in knjig, tudi del repertoarja znanih plesnih skupin ter odrov, kot so pariška opera, NY (New York) City Ballet, Rambert Dance London ...

Za štiri stene
Za štiri stene

V čast stoletnici rojstva velikana sodobne plesne umetnosti je na oder Gallusove dvorane v okviru abonmaja Veličastnih 7 gostoval CCN Ballet de Lorraine (6. oktobra), in to s tremi zgodovinskimi Cunninghamovimi deli: Za štiri stene (For Four Walls), Deževni gozd (Rain Forest), Zvočni ples (Sounddance). Ballet de Lorraine je bil ustanovljen leta 1968 v Amiensu v Franciji kot prvi francoski center, ki ga je vodil Franc̖coise Adret, dvanajst let pozneje se skupina preseli v Nancy in leta 2011 prevzame umetniško vodstvo Petter Jacobsson. Danes CCN Ballet de Lorraine s svojo skupino 26 plesalcev goji platformo sodobne koreografske umetnosti, ki na repertoarju uprizarja dela sodobnih koreografov kot tudi zgodovinske stvaritve tistih najbolj cenjenih. So umetniško središče, kjer tečejo raziskave in eksperimenti na različnih področjih umetnosti, koordinator tovrstnih raziskav pa Thomas Caley.

Pred predstavo je bil v Štihovi dvorani ob 17. uri organiziran pogovor o Cunninghamovemu delu in stvaritvah pod vodstvom Roka Vevarja, publicista s področja teorije in zgodovine sodobnih scenskih umetnosti, ki je svoje besede podkrepil še z obsežno zbirko fotografskega ter filmskega gradiva, tudi gostil koreografa Jacobssona in Caleyja. V gledališkem listu je posredoval 'nedramatično' zgodbo o Cunninghamovem vstopu na sceno sodobnega plesa, kajti koreografinja Martha Graham je bila tista, ki je prepoznala njegov izjemni plesni talent in ga povabila v svoj ansambel. Leta 1939 se je Merce tudi pojavil na njenih vratih in postal edini moški plesalec ter solist njene ženske plesne skupine, njegova karakteristika pa visoki skoki. Skupina plesalcev, "ki jih je bilo ravno toliko kot sedežev v Cageevem Vokswagnovem kombiju",  je leta 1953 ustanovila Ansambel Mercea Cunninghama, ki je svoj velik vzpon (tik pred ukinitvijo) doživel šele na gostovanju v Londonu ob odlični kritiki in navdušenju gledalcev ter tako čez noč postal slaven. Ko so evropski umetniki iz starega sveta leteli v obljubljeno Ameriko, tudi se po možnosti proslavili, je Cunningham moral ubrati ravno nasprotno pot, da je dobil doma potrditev za svojo plesno ustvarjalnost.

Za štiri stene
Za štiri stene

Stoletje Mercea Cunninghma v režiji Pettra Jacobssona je steklo v polni Gallusovi dvorani s 35-minutno koreografijo Pettra Jacobssona in Toma Caleyja Za štiri stene, premiera pa letošnjega maja v lorenski nacionalni operi. Po prvi in edini uprizoritvi leta 1944 je delo bilo izgubljeno ter pozabljeno, ostala le izvirna Cageeva partitura, napisana za klaviaturo belih tipk. Na predstavi je v živo igral pianist Simon Zaoui, glasba pa močnih poudarkov v tonih višin in nižin, ki gosti in razbija atmosfero, sicer je Cunningham za glasbeno spremljavo, kot navajajo, dajal le  'minutažo' ali dolžino trajanja glasbe.Koreografija For Four Walls je bila le bežen spomin Cunninghamovih ustvarjalnih začetkov in sta jo koreografa brez izvirnika tudi na novo postavila brez izvirnika. Svojo različico sta krojila z velikim poznavanjem Cunninghamove plesne tehnike, ki se združuje z glasom, glasbo in prostorom v skupinske oblike, duete ter posameznikove trenutke ob izvirnih tonih skladatelja Johna Cagea: Štiri stene, 1. stavek. Posebnost prostorske kompozicije predstavljajo stene ogledal, različno in pod določenimi koti umeščene v prostor (scenografija in kostumografija Jacobsson, Caley). Kot v vadbenih baletnih dvoranah se skupina plesalcev razvršča po prostoru v kostumskih vadbenih različicah, ko posameznik nenadoma izgine z vidnega polja plesišča ali pa se pojavi izza teme za ogledalom, pač odvisno od pozicije, kjer stoji in pleše. Sledi se tudi vadbi tik pred ogledalom, tako kot v baletnih dvoranah, ko lahko nemudoma tudi stečejo popravki pozicij. Prostor se izmenično podvaja ter širi skupaj s skupino nastopajočih, seveda v odsevih ogledal, tudi se igrivo kroji vadbeno vzdušje medsebojnih povezav, dobi pa vtis, da celo ozračje utripa v plesu teles, kot bi utripala živa slika gibalnega vrveža plesnih dvoran, hodnikov, garderob. Na sceni je 23 plesalcev, le osem jih pleše samo v tej koreografiji, ostali so navzoči tudi v drugih dveh: Inés Hadj-Rabah, Margaux Laurence, Valérie Ly Cuong, Emelie Meeus, Alexis Bourbeau, Justin Cumine, Nathan Gracia, Léo Gras, Luc Verbitzky in Jonathan Archambault, ki se mu sledi v vseh treh koreografijah.

Deževni gozd
Deževni gozd

Po odmoru se vrsti Cunninghamova druga koreografija, dvajsetminutni Deževni gozd (premiera v NY, 9. marca 1968; premiera obnovitve pa 15. novembra 2017 v Opera national de Lorraine, Nancy) na glasbo Davida Tudorja. Predstavo sooblikuje zanimiv dekor srebrnih oblakov, svetlečih balonskih oblik, napihnjenih s patentirano mešanico helija in zraka, zato tudi lebdijo in padajo na tla ter ne silijo v višave, tudi so aktivni del talne inscenacije, ko se jih z nogo ali roko tu in tam še zabavno odrine ali pač po njih pljuskajo plesna telesa. Srebrni oblaki so krasili razstavo umetnika in filmskega režiserja Andyja Warhola v New Yorku leta 1966 (gledališki list). Cunninghamov Deževni gozd pa menda navdihnili spomini na otroštvo na tihomorskem severozahodu in deževni gozd Olimpijskega narodnega parka.
Oblaki blazinastih oblik se barvito lesketajo po odru, so kot velikanske opne deževnih kapljic, obsijane soncem, polzijo barviti prelomi in odsevi. Plesna telesa šestih plesalcev – Inés Depauw, Vivien Ingrams, Céline Schoefs, Jonathan  Archambult, Charles Dalwreci, WilliemJan Sas – pa kot izklesane figure v oprijetih kostumih barve kože letijo, se kotalijo in lovijo ravnotežja, ko telesne okrogline gibkih linij premišljeno zaobjamejo prostorsko substanco, ki ji pravimo zrak, jo korakoma nosijo s seboj, v skokih ter dvigih tudi sekajo ali pa gibko potiskajo ter odrivajo ob vstopu ali sestopu z odra skozi kuliso, in vsak, ki zapusti oder, se ne vrne več na prizorišče. Ves čas se zdi, da plesalci niso obdani le z efektnim balonskim bliščem ali svetlobnimi prostorskimi manipulacijami (luč Aron Cupp), ampak da se drseče prebijajo skozi nevidni nič, gostoto, ki jo stabilno nadvladujejo. Deževni gozd se tako vtisne kot lesketajoča se poetika izčiščenih plesnih form, ki dajejo vtis narativne elegance ob neverjetni gibalni lahkotnosti.

Zvočni ples
Zvočni ples

Zvočni ples sledi po drugem odmoru na glasbo Davida Tudorja, Untiled 1975/1994, ki jo je skladatelj 1994. na novo predelal ter poimenoval Untitled, v prvi verziji je bil naslov Toneburs. Sedemnajst minut traja ta umetniška fascinacija Mercea Caunninghama, premierno predstavljena  8. marca 1975 v Michiganu, ZDA. Je kompleksno zaokrožena plesna suita krajših segmentov (stavkov), ki se oplajajo z nagubano zlato plišasto zaveso, ki visi po celi širini odra in ga tudi deli, sicer je vhod neviden, vse dokler v svojo gubo počasi ne vsrka posameznihe plesalcev: Esther Bachs Vin҇uela, Angele Falk, Vivien Ingrams, Else Raymond, Ligie Saldanhe, Johathana Archambaulta, Justina Cuminea, Flaviena Esmieua, Tristana Ihnea in Matea Lagierea.

Zvočni ples
Zvočni ples

Koreograf Merce je imel prefinjen posluh za likovno noto, saj Zvočni ples skladno komponira ob zlatih naborkih plišaste kulise, tudi prostor obarva z oprijetimi plesnimi kostumi, ki v motoriki njegove plesne abstrakcije igrivo prelivajo zlato rumenilo zgornjega ter svetlo modrino spodnjega dela ob zvočnih šumih, tudi možnih šumih velike površine blaga, če bi se to seveda premikalo. Substanca plesne igrivosti ob malih nagibih in preskokih z ene na drugo nogo, tudi združevanju plesalcev v kroge in krožne linije, je vidno v soglasju z celotno strukturo impozantne zavese, kot bi jo trgali ter na novo lepili v nove žametaste oblike. Zvočni ples omenjajo kot eno najbolj priljubljenih Cunninghamovih del, menim, da je tudi edinstveno koreografsko delo, kjer se oblika in teža materije gibko prepletata ter členita po prostoru. Materija je v tem trenutku  neuničljiva, je trdna in stabilna, ko na koncu lahkotno vsrka igrivo koreografsko skicirko. Vse tri koreografije dosledno odslikavajo Cunnighamovo tehniko jasnih oblik, ki sloni na organski telesni strukturi, tudi se ne odmika od plesne estetike, je zahtevna učna oblika, ki odpira plesalčevo telo, tudi mu vtisne izrazno noto in lahkotnost.

... (foto: Aleš Rosa)
... (foto: Aleš Rosa)

Ob koncu predstave in izraženem navdušenju je bilo slišati tudi komentar, da je torej v sodobnem plesu vse po Cunninghamu le na novo odkrivanje tople vode; saj drugače niti ni moglo biti, ko pa je Merce Cunningham bil avantgarda časa.

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Na špici
Prihaja Državno Maroltovo srečanje najboljših odraslih folklornih skupin!
V soboto, 26. oktobra 2019, se bodo na Državnem Maroltovem srečanju 2019 pomerile najbolj ...
Preberi članek
Preberi članek
Oktober 2019
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Magnetista. Prevzemite nadzor nad igro privlačnosti!
Oriflame je k svoji paleti dišav dodal še eno parfumsko vodo, ki dokazano privlači
Zajtrk v postelji z ovsenimi palačinkami
Brez napora v nov dan z mojim receptom
Preberi članek
Preberi članek