Ljubljana, 17.10.2018 | Daliborka Podboj

Milan Tomášik. Njegovo brezmejno telo in predstava Fight Bright

Mali plesni simpozij, posvečen slovaškemu plesalcu Milanu Tomášiku
Figh Bright je doživel premiero 8. oktobra v Cankarjevem domu. (Foto: Stanislav Dobák)
Figh Bright je doživel premiero 8. oktobra v Cankarjevem domu. (Foto: Stanislav Dobák)

V Štihovi dvorani Cankarjevega Ljubljana je bil 8. oktobra organiziran Mali plesni simpozij, podnaslovljen Brezmejno telo, posvečen pa umetniškemu plesnemu opusu Milana Tomášika, slovaškemu plesalcu, pedagogu in koreografu, ki živi ter deluje že štirinajst let v Ljubljani. Mali plesni simpozij je pripravila Staša Mihelčič, tako kot tudi vse doslej, tokrat je bila še v vlogi moderatorke, že na začetku pa poudarila stično točko obeh ustvarjalcev, Magdalene Reiter in Milana, poleg tega, da sta oba umetnika prišla iz drugih držav Evropske unije ter zasnovala svoje življenje v Sloveniji, sta tudi oba diplomanta mednarodne plesne akademije P.A.R.T.S. v Bruslju. Milan Tomášik je s plesom začel že kot otrok, v intervjuju, ki ga je izpostavila v gledališki knjižici Andreja Kopač, pa oznanil, da je bil njegov (plesni) sprožilec MTV s spoti Michaela Jacksona. Svoje plesno dozorevanje je pozneje študijsko nadgrajeval v svoji domovini na konservatoriju J. L. Bella v Banjski Bistrici, tudi nadaljeval na Akademiji za uprizoritvene umetnosti v Bratislavi, končal pa leta 2004 na omenjeni belgijski akademiji pod mentorstvom Anne Terese de Keersmaeker. Nato sodeloval s številnimi slovenskimi avtorji, med drugim z Barbaro Novakovič Kolenc, Tanjo Skok, Snježano Premuš, ter tujimi ustvarjalci, kot so: Alexander Gottfarb, Eve Weissmann, Tomáš Krivošik ...

Solo 2016


O delu in ustvarjalnem opusu Milana Tomášika so spregovorili njegovi slovenski sodelavci: plesalki ter članici njegove plesne skupine Milan Tomášik & Co: Špela Vodeb in Tina Valentan, direktorica Plesnega Teatra Ljubljana (PTL) Živa Brecelj, dramaturg ter kritik Samo Oleami, koreografinja Magdalena Reiter in dramaturginja ter teoretičarka dr. Andreja Kopač, ki je povezovala vse dosedanje simpozije.
Milan Tomášik je pozdravil navzoče v dvorani prek videoposnetka, saj so hkrati v sosednji dvorani potekale priprave na njegovo novo plesno premiero Fight Bright, ki je bila ta večer uprizorjena na odru Linhartove dvorane.
O sodelovanju z Milanom Tomášikom sta si bili edini tako Špela Vodeb kot Tina Valentan, da sodelavcem daje občutek pomembnosti in so vsi sodelujoči enakovredni partnerji v procesu ustvarjanja njegovega dela. Magdalena Reiter je dejala, da jo je Milanova plesna poetika vedno privlačila, tudi ceni njegovo vztrajnost in konsistenco. Sprva je bila nekoliko skeptična, kako se bosta ujela pri ustvarjanju dueta Solo za dva glasova, ko on strukturira po načelu improvizacije, ona pa na koreografski zasnovi. Vsekakor je bil potreben čas za medsebojno uglasitev, saj soustvarjanje terja tudi zrelost, da pa je to teklo dobro in bilo plodno, izkazuje tudi zanimanje za njuno predstavo Solo za dva glasova, ki še vedno živi ter gostuje na odrih. Slišati je bilo še, da je koreograf in plesalec Tomášik ne le umetnik, ampak tudi šofer, ki svojo skupino pelje na vnaprej organizirana gostovanja, tudi jih sam predhodno doreče, torej je poleg tega še organizator, predvsem pa velik optimist, ko začne z delovno vnemo, financ pa ni niti na spregled, kaj šele, da bi bile oprijemljive. Potem pa se le zgodi, da steče več premier iste predstave na različnih koncih sveta, tudi v matični Sloveniji, ko pridobi več producentov in koproducentov ter še sam poskrbi za premierno odmevnost; je torej ob vsem delu še raznašalec poštnih ter reklamnih obvestil.

Solo

Solo


Dramaturg Samo Oleami je v tej vlogi sodeloval pri njegovem solu Solo 2016, sodelovanje opisal kot poglobljeno, svojega prijatelja Milana pa kot ustvarjalca odprtega za predloge in pogovore, toda bil presenečen, kako je v tej isti predstavi slovaško občinstvo zaznalo njeno humorno noto, česar pri slovenskih gledalcih ni bilo začutiti. Gotovo zanimivo, kako se gledalci raznih krajev in narodnosti tudi različno odzivajo na enako uprizoritev.

Within

Within


Andreja Kopač se je z Milanovim opusom bolje spoznala pri Solu 2016, ko je bila povabljena kot zunanji svetovalec ali tretje oko, vendar njene pripombe niso dobile večjega odziva, kot je dejala. Mnogo prej, leta  2007, pa je za revijo Maska pripravila intervju z Milanom Tomášikom, ki je delno objavljen v knjižici simpozija. Tudi je menila, da njegova nota prefinjenega humorja in medsebojnega sodelovanja izhaja iz njihovega plesnega kolektiva Les SlovaKs, ko je skupina mladih slovaških plesalcev skupinsko in enakovredno postavljala svoj plesni opus v času 200718, skupino pa sestavljali: Milan Herich (1980), Peter Jaško (1982), Anton Lachky (1982), Martin Kilvády (1974) in Milan Tomášik (1982), danes že mednarodno uveljavljena imena umetnikov sodobne plesne scene. Les SlovaKs so ob svoji prvi rezidenci v Sloveniji v Stari mestni elektrarni Elektro Ljubljana in v PTL pripravili še plesno delavnico, ki jo je obiskovala tudi Andreja s preostalimi udeleženci, ki so napolnili prostor PTL, saj jih je bilo 20, in Andreja je o tem dejala in zapisala: "Dobesedno smo leteli po zraku, se drsali po tleh, predvsem pa pazili, da ne bi drug drugega 'zbili' kakor keglji."  Njeno posebno pozornost sta pritegnili energija in ta neverjetna otroška navdušenost Les SlovaKs, ko je kolektiv deloval organsko spontano, tudi vaje bile videti kot igra. O delu kolektiva Les SlovaKs je v omenjenem intervjuju Tomášik dejal: "Vsak od nas predlaga idejo ali nekaj idej, potem jih preizkusimo. Če česa ne vemo, se pogovorimo. Opazujemo se in komentiramo, kaj deluje in kaj ne ... Pomen giba je natanko v tem, kar gib je." Že tistikrat je razmišljal, da je pri nas tako malo ustvarjalcev, ki bi se ukvarjali z odkrivanjem lastnega gibalnega izročila, da bi se lahko to znanje na profesionalni ravni preneslo na sodobne plesne stvaritve. Ko so ustvarjali predstave Les SlovaKs, so izhajali ravno iz slovaške avtentične folklore.
Staša Mihelčič se je zaustavila še ob eni Milanovi izjavi v omenjenem intervjuju, ko je dejal, da so Slovenci najmanj samozavestni od vseh slovanskih narodov. V diskusiji se je izkristaliziralo mnenje, da je to zavoljo majhnosti naše dežele. Poljakinja Magdalena pa je o majhnosti menila, da je to relevanten pojem, saj je sama o svoji domovini mislila, da je majhna, ko na eni strani meji z veliko Rusijo, na drugi pa z Nemčijo. Ob svojem prihodu v Slovenijo pa je bila presenečena, ko so ji govorili, da ima srečo, ker prihaja iz tako velike države. Preprosto pa menila, da Čehe in Slovake krasi njihov igrivi humor, tudi optimizem, ki je mogoče manj prisoten ali pač drugačen pri drugih narodih.

Within

Within


Vprašanje je bilo zastavljeno tudi Živi Brecelj, in to o njeni odločitvi, da je bil PTL prvi producent prvega Milanovega sola Within (2006). Odločitev je sledila ob njunem slučajnem srečanju na stopnišču Metelkove 6, ko ga je vprašala, kaj počne, in ji je odgovoril, da pripravlja solo ter išče producenta, takrat mu je tudi ponudila PTL produkcijo, in aprila 2006 je bil na odru omenjenega gledališča uprizorjen njegov prvenec Whitin. Živa je spremljala njegov plesni opus, ko je že leta 2005 sodeloval v predstavi Iztoka Kovača Wofferl osebno, istega leta pa še v Galeriji mrtvih žensk Maje Delak in Male Kline, obakrat pa v produkciji EN-Knap. Within je bil njegov prvi solo, potem je k svoji solistični trilogiji prispeval še solo Off- Beat (2011) v produkciji PTL-Muzeum ter Solo 2016 v produkciji KUD Cortesia, Cankarjev dom Ljubljana.

Cortesia
Cortesia

O Tomášikovem solističnem opusu je Andreja Kopač menila, da je bil ključen za razvoj avtorskega gibalnega materiala, ki ga je pozneje razvijal s svojo plesno skupino ter prevajal v gibalni jezik medsebojnih odnosov in napetosti znotraj ter zunaj skupine. Koreograf Milan Tomášik je tudi znan ter nadvse iskan in zaželen pedagog na mednarodni plesni sceni, še posebej priljubljen kot mentor, in to v tolikšni meri, da je bil celo  primoran odsloviti tovrstna vabila, če je hotel razvijati svoj ustvarjalni opus. V omenjenem intervjuju je dejal, da razvija tehniko lastnega klasa, ko pa jo bo dokončno razvil, ne glede na to, koliko let bo trajalo, jo bo tudi poimenoval. Vodil je in vodi plesne delavnice, tudi je izobraževal ter sodeloval s profesionalnimi skupinami, kot so: EN-KnapGroup, Plesni Teater Ljubljana, Ultima vez, Studio Tanca, The Place v Londonu, SEAD Salzburg, DOCH Stockholm, tudi v Scenekunstsskole Kopenhagen, poučeval na AMEU, Akademiji za ples v Ljubljani. Avtorjeva posebnost je med drugim njegova povezanost s historičnim plesom v sodelovanju z KUD Cortesia ter usmerjenost k renesančni glasbi, na kar je še posebej vplivala muzikologinja in soproga Lidija Podlesnik Tomašiková. Dolgoletno sodelovanje z Ansamblom za renesančno glasbo in ples Cortesia, ki se je začelo že leta 2006, se nadgrajuje s koncerti in nastopi po Sloveniji ter slovenskih gradovih. V času festivalskega poletja so letošnjega avgusta nastopili na Festivalu Radovljica, aprila pa na 33. Slovenskih glasbenih dnevih, posvečenih skladatelju Isaacu Poschu na Ljubljanskem gradu v Hribarjevi dvorani.

Sezona lova

Sezona lova


Mali plesni simpozij o umetniku Milanu Tomášiku, za katerega njegovi sodelavci menijo, da je ne le mednarodno uveljavljen koreograf, ampak predvsem tudi človek, in to v popolnem pomenu te besede. Simpozij se je končal, sledil pa ogled njegove nove plesne premiere Fight Bright, kjer so se poleg obiskovalcev v velikem številu zbrali tudi dijaki SVŠGL Umetniške gimnazije za sodobni ples.

Fight Bright
Fight Bright

O svoji novi predstavi je koreograf Milan Tomášik dejal, da jo je dalj časa pripravljal. Predvidoma načrtoval že za leto 2016, ko je želel skupinski projekt postaviti na oder Linhartove dvorane, vendar je takrat prevladala želja producenta CD za njegov solo projekt (Solo 2016), ki je glede na uspeh znova odprl oder Linhartove dvorane sodobni plesni sceni. Na odprtem golem odru, ko so vidne vse njegove strani in tehnični nosilci, so v ozadju prostrane površine stali izvajalci in ustvarjalci plesne skupine Milan Tomášik & Co v sestavi: Diego Alvarez Sanóu, Alessandro Sollima, Milan Tomášik, Tina Valentan, Špela Vodeb. Medtem ko so gledalci zasedali dvorano, so nastopajoči bežno komunicirali med seboj, pred njimi pa se odpiralo polje nizkih valovito izbočenih oblik, svetlečih kupčkov kovinskega odseva, ki jih je bilo več kot 30 (scenografija in kostumografija Jasna Vastl, oblikovanje svetlobe Janko Čief, Aljaž Zaletel). Tišina je kar nekaj časa vladala, preden je eden med njimi sprejel odločitev ter zakotalil oblo posodo po tleh in je njeno vrtenje in kotaljenje po zunanjem obodu zvočno donelo. Prva je v prostor posegla plesalka in asistentka koreografije Špela Vodeb. 

Fight Bright
Fight Bright

Sledila je spontana igra, kotaleči se ples posodic, ki so se postavljale na svoj ravni vrh in odsevale notranjo belino, prostor tudi zaživel z novo noto izpolnjenosti, ko je bela vsebnost skled kar vabila. Igra se je nadaljevala in dopolnjevala, dokler niso bile vse posodice postavljene na  svoj mali ravni vrh, in to v igrivih ter hudomušnih premikih, kjer so odzvanjali tudi njih trki. Oder je kar dinamično žarel v tem igrivem vzdušju predmetov in oseb, ki so se vedno znova in na hitro soočale ter odločale o svojih pozicijskih spremembah, hkrati pa na novo in neopazno urejale ter gradile prostor med posodicami, ko se je iz kaosa gibanja, kotaljenja in osebnih odločitev poustvaril linijski red. Takrat je zadonelo tudi veličastje renesančnih zvokov avtorske glasbe Simona Thierréea v povabilo petim plesalcem, ki so sočasno leteče in med vrstami posodic zavihrali svoj sveži plesni vzklik, ta trenutek vdora glasbe in plešoče vihre je tudi veličastno zadonel.
Od tu naprej se v plesu snujejo precizno naštudirani medprostori med postavljenimi praznimi posodami, se sproti komponirajo ter mrežijo medsebojne napetosti in zlivajo dueti, terceti, ko se komunicira, zazna in iščejo nove rešitve, predvsem pa se sledi vsakdanu povezav, srečanj in sodelovanja. Tudi se kaže rahel borbeni utrip v kompozicijskem zbiru gibov, vendar bolj v pomenu telesnih vzgibov ter spontanih osebnih odločitev. Kdaj in kako stečejo prvi korak, prva naveza, prvi odklon, kdaj se hiti ter ustavlja ali neopazno tekmuje v navideznem sožitju?! Odgovore na zastavljena vprašanja snuje vsak posameznik v sebi in enako misleči grupaciji.

Fight Bright (foto: Stanislav Dobak)
Fight Bright (foto: Stanislav Dobak)

Plesna poetika te sedemdesetminutne predstave je plastična, tudi nepredvidljivo navdahnjena, tako da sproti preseneča in aktivira gledalčevo obzorje, ko se tekoče povezujejo koreografske oblike ter fluidno navezujejo v prepletu različnih gibalnih in osebnostnih kombinacij ter solucij.
Špela v danem in nepričakovanem trenutku izlije svoj pojoči solo, ga razpira ter barva v ospredju odra, medtem ko si Tina v svojem solističnem izlivu dovoli poleteti in širiti roke kot krila pri vzletu, v dani statiki opazovalne forme tudi sugestivno odseva svoja notranja stanja. Vsak solo se veje v drugačni scenski konstrukciji, ko se Milan izpoje na veliki in na novo oblikovani odrski površini, zamejeni z vodoravno linijo posodic.  Alessandro Sollima, rojen na Siciliji, sicer pa diplomant SEAD plesne akademije, svoje napetosti slikovito izliva v kombinacijah z vsakim med njimi posebej. Novi član skupine, plesalec in pedagog iz Kostarike, ki je sodeloval tudi v predstavah Wima Vandekeybusa, Diego Alvarez Sanóu, pa v brzicah izpisuje svojo plesno vihravost, tudi nenadno ter hipno postavlja posodice, ki se znova bočijo v svoji zunanji obliki, in to tako urno, da se preostala skupina znajde v novem, nepredvidenem kaosu, v nedoločeni poziciji, preden se umirijo in posedejo na vrh posodic. To je trenutek, ki v dvorani sproži smeh, kajti Tina je edina, ki se ne usede kar tako na vrh posodice, ampak si vzame čas, jo tudi obrne, da bi se lahko čim udobneje umestila v njeno notranjost. In je znova v ospredju notranji vzgib, trenutna osebna odločitev, ki zrcali novo situacijsko napetost. Predstava je bila že prihodnji dan uprizorjena v dvorani PTL, torej se je z velike odrske površine Linhartove dvorane prenesla na manjšo. Zmanjšali so število posodic, zgostili in še enkrat potrdili svojo improvizirano strukturo stičnih napetosti in točk, predvsem pa v svojih statičnih odmikih, neke vrste odmoru ob spremljanju dogajanja na odrski ploskvi delovali bolj sproščeno ter prepričljivo, vendar pa tokrat v odzivu občinstva ni bilo zaznati humorno oblikovanega trenutka, torej niti smeha.

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Na špici
Andrej Škufca bo pri 44-ih postal očka. Narava je naredila svoje.
Melinda mi ni povedala na noben poseben način. Narava je naredila svoje in čez čas je bilo ...
Preberi članek
Preberi članek
Oktober 2018
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Eclat Mon Parfum. Predstavitev francoske prefinjene dišave ob ritmih vrhunskega džeza.
Podjetje Oriflame je lansiralo na tržišče prestižen parfum, ki do popolnosti ujame bistvo neprisiljene pariške elegance
Prihodnjo nedeljo! Štart tretje sezone kuharske oddaje Zdravo, Tereza!
Tokrat snemam oddaje v Sloveniji in vabljeni k ogledu vsako nedeljo ob 17.40 na POP TV
Preberi članek
Preberi članek