Ljubljana, 11.01.2018 | Daliborka Podboj

Romeo in Julija. Preljocajeva gibalna izpoved ob novem letu

Štirikrat zelo polna Gallusova dvorana, slovensko občinstvo navdušeno
Romeo in Julija v izvedbi baleta Preljocaj (foto: Jean-Claude Carbonne)
Romeo in Julija v izvedbi baleta Preljocaj (foto: Jean-Claude Carbonne)

Zadnje praznične decembrske dni je v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma gostoval francoski Balet Preljocaj s predstavo Romeo in Julija v koreografiji ustanovitelja in koreografa Angelina Preljocaja (produkcija iz leta 1996), kjer nastopa 24 plesalcev, uprizoritev pa teče poldrugo uro. Predstave so se vrstile: 28., 29., 30. in zadnja ob koncu starega leta, na večer 31. 12., ob šampanjcu in voščilu v novo leto 2018.

Romeo in Julija in koreograf ...
Romeo in Julija in koreograf ...


Francoski koreograf albanskih korenin Angelin Preljocaj (1957) je bil rojen v Parizu, ko sta starša tik pred njegovim rojstvom emigrirala iz Albanije pred takratnim totalitarnim režimom v Francijo. Tako kot vsem tujcem, ki prebegnejo, niti njemu ni bilo lahko, ko gre za dve drugačni kulturi, jezika in še mnogo tega, kar ima za posledico prilagajanje drugi kulturni sredini. Za balet se je odločil, ko mu je bilo deset let in videl plesati velikega Rudolfa Neurejeva. Baletno izobrazbo je šest let pridobival ob baletnem šolanju, iskal in raziskoval je tudi druge plesne oblike, se 'znašel' pri Karin Wehner, učenki Mary Wigman, ki je imela svojo šolo in plesni studio v Parizu in se je v njeni šoli šolalo kar nekaj plesalk iz Slovenije v tistih 80.

... Angelin Preljocaj ... (foto: Jorg Letz)
... Angelin Preljocaj ... (foto: Jorg Letz)


Preljocaj je obiskoval tudi ure Mercea Cunninghama, potem se je usmeril v šolanje sodobnih plesnih tehnik. Počasi je pridobival položaj in ugled kot koreograf, nato se je zgodila velika ponudba, ki je ni bilo moč odbiti. Lyonska opera ga je povabila, da postavi balet Romeo in Julija po glasbeni predlogi Sergeja Prokofjeva, največji projekt, ki ga je do takrat imel, bili so tudi pomisleki, vendar se je z vso resnostjo loti dela in osvojil baletne odre.

...
...


Praizvedba baleta Romeo in Julija v Preljocajevi koreografiji in v interpretaciji baletnega ansambla Lyonske opere in baleta je bila leta 1990. Čez pet let je koreograf ustanovil plesno skupino Balet Preljocaj, z njo pa obnovil svoj balet Romeo in Julija. Njegov priimek je tudi del albanskih korenin in se očitno ne razburja, če ga različno izgovarjajo: Francozi ga izgovarjajo kot Predžokaž (z jasnimi ž-ji), drugi narodi zahoda pa c izgovorijo kot k, torej Preljokaj. Nekdo je vprašal pristnega Albanca o izgovorjavi njegovega priimka, odgovor pa je bil, da je takšna, kot se piše: z jasnim c-jem: torej izgovori se, kot je napisano: Preljocaj.

...
...


Balet Romeo in Julija dobi v njegovi koreografiji nove razsežnosti, se premesti v čase 20. stoletja, mesto se sicer še vedno imenuje Verona in ljubimca Romeo in Julija, tudi obe družini, ki jima mlada ljubimca pripadata, sta Capuletovi (Tybalt, Paris, Julija) ter Montegovi (Romeo, Benvolio, Mercutio). Razlika pa nastopa v skupini, tam prevladujejo moške priprave bojevnikov, se urijo fizične moči in je družabni ples le nakazan. Ravno ta moška fizična nadvlada, skupina bojevnikov nakazuje moč in hierarhijo oblasti, ki jim pripadata tudi oblastnik Tybalt ter njegova oblastna družina Capuletovi. In Tybalt s svojimi agenti javno ubije svobodnjaka Mercutia, ga tudi pokonča brez neke prisotnosti ali objokovanja množice. Tudi Montegova svobodnjaška trojka prihaja na sceno skozi nakazane rove, ko se privlečejo iz nekih podzemnih hodnikov, na sceni pritlehnih lukenj. Scena je temačna, monumentalna (Enki Bilal), prav težka, a vendar povsem odprta za množico enakih, za potrebe koreografije ter celotno scensko dogajanje, ki se začne s prvim srečanjem Romea in Julije, ko iskra ljubezni vzplamti, do njune skrivne poroke z duhovnikom, in še prej ob napoju ljubezenskega dueta v Julijini sobi. Nad glavno sceno je z desne strani postavljen improvizirani most, po katerem Romeo pripleza ter se spusti v Julijine sobane, tudi ko po njem odzvanjajo koraki agentov, policije s psi, ki iščejo iščejo Romea, ki je maščeval prijatelja in ubil Tybalta (sicer je bila ta scena na mostu za tiste na prvem balkonu na desni strani povsem v temi, še posebej občutno je to bilo, ko je policijsko svetilo svetilo naravnost v oči, čeprav od spodaj, z odra, da so se morali gledalci dobesedno zakriti).

...
...


Predstava se začne v temi, nato se zaslišijo usodni zvoki Prokofjeve glasbe, ki jih nenadoma preglasi ropot propelerja, helikopterja (zvočno oblikovanje Goran Vejvoda), ki se spušča. Tudi v novem času praktično ni več dojilj, Preljocaj pa usodo posameznika prepusti sojenicam, kot bi bila že vnaprej izpisana in ji je težko ubežati. Tako Julijo spremljata dve sojenici (dojilji: Léa De Natale, Cecilia Torres Morillo), dve zanimivi polovici celote, ki imata črno-belo kostumsko zasnovo, in še ta je na beli polovici telesa oblikovana s poudarkom ženskih oblin, na drugi, črni, pa raven dres, tudi plešeta vedno v duetu in se kostumski polovici večkrat izpostavita kot celota dveh enakih polovic. Dosledno spremljata Julijo, sledita njeni poti, sta prisotni in koreografsko nevidni, nedotakljivi.

...
...


Kostumografija (Enki Bilal, Igor Chapurin) kaže na novejši čas, glede na to, da gre za agente in policijo, je temu primerno črna, Romeo in Julija pa v množici enakih izstopata s svojo belino. Dramski potek zgodbe je obstal v 90., možno bi bilo posamezne segmente hitreje in bolj pristno zavrteti (npr. umor Mercutia), seveda je postavitev že praktično zgodovinska, kar tudi predstavlja določeno vrednoto predstave.
Za Preljocajev balet Romeo in Julija menijo, da je nastal po vzoru knjige 1984 angleškega pisatelja Georga Orwella. To je tudi leto, ko je koreograf ustanovil svojo prvo plesno skupino Preljocaj Company, ki jo je leta 1995 preimenoval v Balet Preljocaj. Prvič je Balet Preljocaj nastopil v Ljubljani s predstavo Romeo in Julija leta 1999, ravno tako v Gallusovi dvorani, in vtisnil svoj pečat plesne sodobnosti v srca takratnih obiskovalcev predstave. Niti tokrat ni nič manj navdušila njegova nova izvedba baleta z novim ansamblom, v prenovi asistenta Yourija Aharona Van den Bosha in v odlični izvedbi izvrstnih plesalcev.

...
...


Koreografija sugestivno oriše čas in nadvlado oblasti, ko se z motivi glasbe ponavljajo tudi plesna sosledja, ki dodatno potencirajo ter vtisnejo težo trenutkov in bolečino usode. Preljocaj v vsaki vlogi dorečeno niansira globine osebnosti, tako je Tybalt, Fabrizio Clemente, oblastnik, morilec, ko železni hlad zrači iz vsakega njegovega giba, medtem ko je Mercutio, Leonardo Cremaschi, humorno razposajen, ki oblast vidno zaničuje, je revolucionar, ki prekmalu izgubi svoje življenje, njegovi svobodni vnemi v milejši obliki sledi tudi Benvolio, Baptiste Coissieu.
Koreograf je z velikim razponom gibalnega izrazoslovja niansiral surovo nadvlado oblasti ter nemoč brezpravnih, o čemer govori tudi knjiga 1984.   Preljocaj sicer cilja na določeno oblast novega časa, vendar je tudi čas veronske družine v 11. stoletju spleten iz sovraštva zavoljo istovetnega  (večnega) boja za prevlado in oblast. Posebni trenutki koreografove spevne nežnosti ter vzvišene gibalne izpovednosti so namenjeni mlademu paru Romeu in Juliji v sobi ljubezenskih vzdihljajev, ob poročnem obredu, tudi ob vsakem možnem dotiku in pogledu, ko zanju svet oblasti več ne obstaja. Prefinjeno tenkočutno, obenem docela prepričljivo se izliva dogajanje v zaključni sceni v grobnici, ko Romeo, Redi Shtylla, objokuje svojo mrtvo Julijo, jo prenaša, nosi in postavlja, da bi le odkril še dih življenja v njej. In plesna sugestija doseže vrhunec, ko se Julija, Virginie Caussin, prebudi pod mrtvim Romeom. Scena ni toliko romantično boleča, da bi se pretakale solze, je scena grenke bolečine, ki se poraja v bolečem kriku koreografskega orisa ter ponavljanju prekipevajoče bolečine mlade Julije, ki težko dojame svojo nesrečno usodo, in ko jo um presvetli, potem se odloči za znano dejanje; konča svoje življenje. 

... (foto: Jean-Claude Carbonne)
... (foto: Jean-Claude Carbonne)


Angelin Preljocaj s svojimi koreografskimi deli velikokrat gostuje v Teatro Nuovo Giovanni da Udine, tako sem imela možnost ogleda njegove sodobne plesne predstave Les 4 Saisons leta 2005, svetle, veselo razigrane sodobne koreografije, ki se preliva v igrivih tonih Vivaldijeve glasbe, ko poletje privleče na plan veliko kolebnico ter toplino sončnih barv. Ko na odru teče plesna scena, nad njo pa počasi polzijo z otroško roko izrisane likovne oblike, vse dokler ne prispejo v sceno posameznega letnega časa in ga oblikujejo skupaj s plesno veseloigro mladostno presvetljene Preljocajeve koreografije: popolni antipod koreografski temi in teži njegovih veronskih junakov. Preljocajev raznolik gibalni pristop k vsaki koreografski stvaritvi kaže na njegovo svojstveno umetniško veličino, ki izpolnjuje in bogati naš plesni čas.

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Na špici
Andreja Brozović ne preboli Wernerjevega izpada iz šova. Glodavci, na delo!
Kaj je karizma? Samo plesat greš za ZABAVO, nikogar nisi okradel, prizadel ... pa ...
Preberi članek
Preberi članek
April 2018
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Nepremagljiva in neustavljiva Rebeka Dremelj ve, kaj si želijo sodobne ženske. Parfum Št. 3!
Na tržišču je že tretja dišava nekdanje misice in pevke. Vonji breskev, nežnega jasmina, sandalovine ... – zadetek v polno!
Odlična veganska torta s kokosovo glazuro
Pisana kulinarika je ponovno v akciji!
Preberi članek
Preberi članek