Ljubljana, 03.10.2017 | Daliborka Podboj

Festivala sodobnega plesa Co & Pajek. Zgodovinski dogodek posvečen Yvonne Rainer!

Kultna ameriška plesalka, koreografinja, filmarka in pisateljica
Remembrana (foto: Matija Lukić)
Remembrana (foto: Matija Lukić)

Letošnji Co Festival je bil posvečen sodobnemu plesu v različicah oblik, pogledov ter zaznav plesne umetnosti nove dobe. In tako kot pred dvema letoma, ko se je na festivalu zgodil presežni zgodovinski dogodek, posvečen Mary Wigman, pionirki nemškega plesnega ekspresionizma, so se zgodovinski plesni kazalci letošnje festivalske edicije zaustavili ob kultnem imenu plesnega postmodernizma Yvonne Rainer (1934), plesalke, koreografinje, filmarke in pisateljice. Yvonne Rainer je plesno šolana, svoj čas je tudi plesala v plesnem centru Marte Graham, v rani mladosti pa aktivno sledila baletni klasiki, leta 1962 je skupaj s Stevom Paxtonom in Ruth Emerson začela svojo novo plesno pot v Judson Memorial Church, tudi osnovala plesno skupino Judson Dance Theater (1962–1964).

Yvonne Reiner
Yvonne Reiner


Njena koreografska dela zaobjemajo 40 plesnih koncertov, na začetku 70. minulega stoletja je začela s svojim izjemnim eksperimentalnim filmskim opusom, ki je odseval njene koreografske izkušnje, tudi bil feministično angažiran, predvsem pa beležil njeno notranjo moč in odkritost, ko je razpirala aktualni čas, da bi se leta 2000 znova vrnila k plesnim odrom in je njen umetniški opus začel polniti tudi muzejske dvorane sodobne umetnosti. Vezna nit med njenim koreografskim in filmskim opusom je njen koreografski izsek Trio A, ki ga je postavila ter skupaj s Stevom Paxtonom in Davidom Gordonom tudi uprizorila leta 1966 v spominski cerkvi Judson v New Yorku. In Trio A je skupaj z njenim manifestom odpora: Manifest No (1965) postal njen prepoznavni umetniški pečat. Trio A je leta 1978 posnela ter dokumentirala francoska filmska režiserka Babette Mangolte, koreografija pa postala najbolj iskan plesni fragment ameriškega postmodernizma, ki je doživel številne izvedbene različice, originalno pa bil uprizorjen le enkrat.

After Trio A
After Trio A


Jack Walsh in Christine Murray sta avtorja dokumentarnega filma: Občutki so dejstva – Življenje in delo Yvonne Rainer (2015). Film je bil predvajan v Katedrali – Kino Šiška 21. septembra ob 20.30, predstavil pa življenje Yvonne, ki je bila že zgodaj mala upornica, pozneje pa brezkompromisna ženska in umetnica velikih idej, ki še danes dinamično in pogumno kliče k ustvarjanju ter problematiziranju tako aktualnega časa kot umetnosti. Filmski dokumentarec gledalca drži v napetosti in pričakovanju, je živ portret ženske umetnice, ki je svoje misli in dejanja znala ubesediti, osvetliti s kamero ter uokviriti v performativne odrske oblike, ko gibi telesa provokativno zarežejo v trenutke časa.

After Trio A
After Trio A


Istega dne je bila ob 19. uri uprizorjena na odru polne dvorane Katedrale še koreografija Yvonne Rainer Trio A, sledilo se ji je na zaslonski projekciji, postavljeni ob zadnji steni v višini osrednjega telesa po idejni zasnovi in v koreografski transmisiji hrvaške koreografinje Andree Božić, ki živi in deluje v Amsterdamu. Torej je bil predvajan novi koreografski poseg v kultno delo Rainerjeve Trio A, v koreografskem prevodu  Andree Božić: Po Triu A (After Trio A 2010). Na odru je bil opazen še en zaslonski prenosnik, ki je tudi sočasno predvajal Yvonnino koreografijo, njegov zaslon pa bil obrnjen stran od gledalcev. V tako postavljen scenski prostor je vstopila Snježana Premuš, tudi nemudoma  začela slediti gibom, prostorskim oblikam ter smerem, ki jih je izvajala plesalka na zaslonu. Tako je njen koreografski uk Tria A sočasno tekel z zaslonskim posnetkom, tudi v enakih hitrostih, imela pa je možnost slediti posnetku z leve in desne, na dveh zaslonskih projekcijah. Ponavljanje je za Snježano že nekajkrat teklo, ko je v prostor vstopila še druga protagonistka tega koreografskega eksperimenta, Kaja Lorenci, ki je predvsem sledila Premuševi, kajti zaslona sta bila za njeno izvajanje preveč oddaljena, tudi na njeni razdalji slabše vidna. Po predvidenem času aktivnega gibalnega posnemanja je sledil novi eksperiment, ko sta plesalki vsaka zase po svojem spominu in doživetju izvedli lastno  transmisijo Tria A, tudi vnesli kak svoj variacijski trenutek, ko pač splošni spomin težko beleži kinetično gibanje le v kratkem času ponavljanja. In ker ni bilo časa za razmislek, je večkrat prevladal telesni spomin, telo pa očitno postalo koreografski prevodnik, tudi spontani izvajalec koreografskega eksperimenta.

After Trio A
After Trio A


Predvajani koreografski eksperiment je posegel še v odrsko sceno, plesalki sta svoji solistični izvedbi dodali tudi kostumsko obliko ter svetlobno oblikovanje (Henk Danner; tehnična izvedba Nico van der Vegte), ko je Snježana zaplesala v kompoziciji, navdihnjeni z ritmom step korakov, Kaja pa se ženstveno opredelila za svetleči lesk. Koreografija Trio A je že na zaslonski projekciji dajala vtis dovršene in razgibane gibalne strukture, ki zahteva tenkočutno ravnotežje, ko se gibi in koreografske poslikave sočasno izvajajo v mnogoterem gibalnem prelivanju ter v prostorskih pospeških vrtenja, teka in skokov, v določenih statičnih fazah pa telo dobi celo lebdečo vsebnost. Pozneje na filmskem posnetku velikega zaslona pridejo do izraza tudi prefinjeni miniaturni vzgibi, ko se posamični deli telesa različno gibljejo. Koreografija Yvonne Raiter Trio A kar vabi h gibalnemu premisleku, temu neizrečenemu vabilu pa je domiselno sledila koreografinja Andrea Božić; sicer tudi ukazala na možne nove performativne poti ali celovečerne koncertne oblike.

Christos Papadopoulos, Eveldon (foto: Nada Žgank)
Christos Papadopoulos, Eveldon (foto: Nada Žgank)


Kultna Yvonne Rainer je leta 1963 postavila koreografijo desetminutnega naravnega hitrega teka po obodu odra in v izvedbi skupine sedmih plesalcev, ki se jim sledi kot homogeni leteči masi, in ki v svoji kompaktni vzletni strukturi kar prevetrijo prostor, lahko tudi obzorja. To je tista vrsta teka, ki ji tako vneto sledijo sodobni plesalci in koreografi v svojih predstavah. Na teh Yvonninih tekočih koreografskih deset minut me je opomnil tudi grški koreograf Christos Papadopoulos, ki je navdih za svoj narativni gibalni kontekst Elvedon 2016 v izvedbi šestih gibalcev plesalcev našel v namišljenem prostoru romana The Waves / Valovi (1931) moderne pisateljice Virginie Woolf (19821941) in ga predstavil drugega festivalskega dne (17. septembra) na odru Katedrale. Elvedon je, kot se zdi, temačen prostor nepremično zasidrane skupine v  nenavadni poziciji, ko gledalci uzrejo le noge in zadnje plati njihovih teles.

Christos Papadopoulos, Eveldon (foto: Nada Žgank)
Christos Papadopoulos, Eveldon (foto: Nada Žgank)


Potem se sledi skoraj neopaznim, vendar premikajočim se zdrsom trepetavih stopal, ki začrtajo možne medsebojne povezave ter sosledja, vse dokler se skupina ne združi in zažene v obetajoči ritem teka, da bi se utrujeno napotila k svojemu ustaljenemu in upočasnjenemu zagonu že prehojenih poti. Koreografija v tej nedokončani fazi tudi obstane, ko se plesalci ne vrnejo v začetna stanja, niti ne izberejo nove poti, pač dajo gledalcu možnost lastne vizije ter zaključka te abstraktne prostorske poslikave, s katero je koreograf Papadopoulos prepričal tudi mednarodno žirijo mreže Aerowaves; kakšen kratek časovni rez bi kljub vsemu bil dobrodošel vsaj ob začetnih premikih gibalno razpotegnjenih poti ter razdalj.

Chorus (foto: Urška Boljkovac)
Chorus (foto: Urška Boljkovac)


Ko se je Co Festival začel, se je končal Festival Pajek / Spider. Njun skupni imenovalec je mednarodna scena sodobnega plesa, skupna in razpoznavna predstava pa Chorus, o kateri smo na našem portalu že pisali kot o predstavi nove plesne generacije. K tej obetavni in novi plesni generaciji se lahko prišteje tudi danska plesalka ter performerka Sigrid Stigsdatter Mathiassen, ki je v svojem 25-minutnem plesnem izkazu predstavila junakinjo novodobnih stripov, tudi elektronskih ali filmskih obrisov super ženskih junakinj, vendar v domiselni kompozicijski poslikavi irealnega in želenega kot nasprotje realnemu stanju, ki je očitno moreče, tako kot najdemo akterko Sigrid na začetku, ko se apatično stiska ob stranski steni odra (mentorsko vodstvo Ana Vujanović).

 Sigrid Stigsdatter Mathiassen, Remembrana (foto: Matija Lukić)
Sigrid Stigsdatter Mathiassen, Remembrana (foto: Matija Lukić)


Ko se plesalka premika v domišljijskih gibalnih zasnovah, njene oči širokega pogleda prepričljivo zrejo v neznano, izraz na obrazu pa odseva fikcijo vesoljnih obzorij, po katerih gledalca sugestivno vodijo vzgibi plesno ozaveščenega telesa, tudi ob songu Vilde Tuv Sigrid Stigsdatter Mathiassen v gibalnem performansu zabrisanih meja med realnostjo in domišljijo z naslovom Spomembrana / Remembrana, uprizorjenega 13. in 14. septembra na delu odra SMEELv okviru festivala radikalnih teles Pajek / Spider 2017.

 Sigrid Stigsdatter Mathiassen, Remembrana (foto: Matija Lukić)
Sigrid Stigsdatter Mathiassen, Remembrana (foto: Matija Lukić)


Ko se zazremo v umetniško preteklost, se očitno odstirajo tudi nova in dobrodošla ustvarjalna obzorja, in tako kot je to že prepoznavno v  razvojnem trendu drugih umetniških oblik, se končno dogaja tudi na naši sodobni plesni in festivalski platformi.

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Na špici
Opravimo s predsodki. Plesalke ob drogu športnice, ne striptizete! Zdaj tudi uradno.
Ples ob drogu odslej tudi uradna športna disciplina. Nov dosežek je dokončno zabrisal erotični predznak tega športa! Pobudnici ...
Preberi članek
Preberi članek
Oktober 2017
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Umetnost z višjim ciljem. Za bolne malčke. Pediatrična klinika – barvita, slikovita, pravljična
Neprofitna organizacija Nordic Art Initiative je s partnerji, med katerimi je tudi Oriflame, iz puste bolnišnice ustvarila prijazen prostor
Čas je za moj hit. Veganski burgerji vas čakajo na mojih delavnicah!
Jesenske delavnice so pred vrati. V petek v ljubljanski Nami, na Good Food Festivalu v Dubrovniku, v Romansi...
Preberi članek
Preberi članek