Ljubljana, 30.08.2017 | Barbra Drnač

Za mano je težko obdobje. Predanost in ljubezen do baleta ter moja družina so me vrnili na oder!

Pogovor z baletno plesalko Nino Noč, članico ljubljanskega baleta
Nina Noč se vrača na baletni oder. (Foto: Darja Štravs Tisu)
Nina Noč se vrača na baletni oder. (Foto: Darja Štravs Tisu)

Draga Nina, hvala, da si si vzela čas, da z nami deliš, kaj se je dogajalo in kaj se bo dogajalo v tvoji baletni karieri. Vstopaš v drugi teden baletnih obveznosti, začenja se nova sezona. Si poletje preživela razpeta med baletom in počitnikovanjem ali je bila prednost enega ali drugega?
Res je, začel se je že drugi teden naše nove sezone in pri nas že pridno vadimo in se pripravljamo na otvoritveno predstavo Romeo in Julija, ki bo 16. septembra. Letošnje počitnikovanje sem maksimalno izkoristila za kondicijsko in telesno pripravljenost, ker sem želela začeti sezono že v formi in se tako izogniti nepotrebnim poškodbam. Kljub počitniškemu garanju sem si na začetku julija privoščila dva tedna čistega počitka. Brez fitnesa, baleta, raztegovanja … Z mojo mami sva se odpravili na slovensko obalo in tam uživali v vsej lepoti morja, se sproščali in predajali užitkom dobre hrane in pijače. Po vrnitvi v Ljubljano pa sem ves svoj čas namenila treniranju in pripravam na novo sezono. Najprej z odhodom na Piranski festival, kjer smo dva tedna veliko trenirali in plesali na koncertih ter pripravili tudi celovečerno predstavo “Dama s kamelijami”. Po Piranskem garanju sem se za teden dni vrnila v Ljubljano in vsakodnevno obiskovala opero, delala klase in hkrati kondicijske treninge. Zadnji teden dopusta pa sem preživela v Mariboru, kjer sem ob domačem razvajanju trenirala v mariborskem gledališču, kamor se je vedno lepo vrniti in obuditi spomine na srednje šolske čase. Torej lahko bi rekla, da sem šest tednov dopusta izkoristila maksimalno zase in za svoj napredek. Doma se pošalim, da sem v teh šestih tednih nadomestila izgubljeno leto 2016 zaradi poškodb.

...
...


Poškodbe so bile kar nekaj časa žal tvoje zveste spremljevalke. Kaj natanko se je dogajalo in kako si jih sanirala?
Leto 2016 res ni bilo moje leto. V minulem letu sem se kar vseh 365 dni borila z dvema težkima poškodbama in danes lahko rečem, da me je vse to oblikovalo v drugo osebo in plesalko. Poškodbe so v življenju profesionalnih športnikov in plesalcev stalnica. Nekatere lažje, druge težje. Na koncu je vedno najpomembneje, da poškodbo rehabilitiramo, saniramo, tako kot je treba. Sama sem res imela eno veliko nesrečo, in ko sem si mislila, da slabše ne more biti, me je 'obiskala' še druga poškodba. Torej, kot da ena ni dovolj. Vse se je začelo že decembra leta 2015, v času Hrestača sem prvič začutila neprijetno bolečino v levem stopalu. Ker sem mislila, da gre samo za kakšno vnetje, sem odplesala vse predstave Hrestača in pozneje še Trnuljčice ter se tako dva meseca borila s strašansko bolečino. Ob pomoči hudih analgetikov sem uspela odplesati šest predstav Trnuljčice, po zadnji odplesani predstavi pa sem februarja 2016 vedela, da bom morala na bolniško, saj je bolečina postala neznosna. Sama sem 'računala' na tri do štiri tedne počitka in potem vrnitev na delo. Na žalost temu ni bilo tako. Diagnoza: stres fraktura ali stresni zlom sezamoidne kosti levega stopala me je ustavila za lep čas. Prvič sem se poskušala vrniti že v mesecu aprilu, po šestih tednih počitka. Samo pol ure treninga tisti dan je bilo dovolj, da je stopalo zateklo do neprepoznavne velikosti in tako sem se bila primorana vrniti na bolniško in nazaj k fizioterapijam. Po šestih mesecih počivanja in vsakodnevnih obiskih terapij sem se avgusta 2016 počasi vračala in se neizmerno veselila nove sezone, toda kot v filmu, ista poškodba, stres fraktura sezamoidne kosti, se je pojavila še na desni nogi. Po samo tednu dni treniranja sem se vrnila k svojemu fizioterapevtu in vse postopke sanacije ponovila še na desni nogi. Počasi sem se želela vrniti že konec oktobra, vendar sem hitro dobila opozorilni znak, da potrebujem še nekaj časa, in tako sem se uspela vrniti decembra 2016. Po enem, zame prav gotovo najdaljšem  letu. Vendar to je bil šele začetek počasne vrnitve. Po zaključeni bolniški in vsakodnevnih fizioterapijah sem morala začeti zelo počasi. Vsak mesec nekaj dodati in predvsem poslušati sebe ter svoje telo. Šele po štirih mesecih sem imela prve 'uvajalne' vaje za predstavo in po šestih mesecih prvo predstavo. Ko sem junija 2017 prvič po 16-ih mesecih stopila na oder, sem bila najbolj ponosen človek na svetu. Za mano je bilo težko obdobje. Veliko potrpežljivosti, solz, razočaranja, vztrajnosti in živcev je bilo potrebnih. Toda najpomembnejši pri vsem tem so bili moja predanost in ljubezen do baleta ter moja draga družina, brez katere se ne bi vrnila. Mami, ati, Nejc in Uroš, vsak dan so bili z mano, me bodrili, navijali zame in verjeli vame, tudi takrat, ko sem jaz izgubila vse upanje, da bom kdaj še stopila na oder. Njim dolgujem svojo vrnitev in vsako sekundo, ki jo preživim v baletni dvorani. Hkrati pa bom večno hvaležna tudi svojemu fizioterapevtu iz Slovenske Bistrice, ki mi je s terapijami in svojimi dragocenimi nasveti vrnil zdravje.

... v Piranu ...
... v Piranu ...


Za vse je potreben čas, kajne. Tako za sanacijo poškodb kot za baletno vlogo. Kaj te še čaka poeg Romea in Julije, česa se najbolj veseliš?
Tako kot sem že omenila, je naša otvoritvena predstava Romeo in Julija že čez tri tedne. Prvič bom plesala v tej predstavi, zato se novega izziva neizmerno veselim, hkrati pa nas čakajo tudi vaje za našo prvo premiero 'Orfična himna' v koreografiji Jeroena Verbruggena. To bo za naš ansambel nova stvaritev in komaj čakam, da začnemo s procesom priprav na novo premiero. Decembra pa sledi naša klasika, Hrestač, tokrat si bo v mesecu decembru možno ogledati tudi Labodje jezero, in to je tudi predstava, ki se je najbolj veselim v tej sezoni, saj se bom po dveh letih vrnila k svoji najljubši vlogi, beli in črni labod. Hkrati bomo naše Labodje jezero januarja 2018 predstavili tudi avstrijskemu občinstvu, saj nas čaka deset predstav v Celovcu. V zimskem času bo še Doktor Živago, Simfonija otožnih pesmi, aprila premiera baleta 100 … Res nas čaka zanimiva, delovna in raznolika sezona. Sem v veselem pričakovanju le-te in vsaka predstava bo zame nov izziv, saj sem zaradi poškodbe morala izpustiti celotni lanski repertoar, zato se še toliko bolj veselim, da vse to nadomestim.

... (foto: Darja Štravs Tisu)
... (foto: Darja Štravs Tisu)


Je vsakič vznemirljivo priti v domačo baletno dvorano, na kaj najprej pomisliš, ko stopiš pred ogledalo, kakšen vonj, energija te prevzemata?
Letos sem preživela krasnih 18 dni v Piranu. Velika izkušnja zame, ki je pripomogla tudi k moji samozavesti in mentalni pripravi, ki je po dolgih poškodbah vedno bolj 'občutljiva' in krhka. Lahko rečem, da je Piran ena od boljših stvari, ki se mi je zgodila v zadnjih mesecih. Toda pregovor, ki pravi, da je povsod lepo, doma pa najlepše, je še kako točen. Sama pravim, da imam dva doma. Enega v Mariboru pri svoji družini in drugega v Ljubljani, temu bi lahko rekla tudi 'baletni dom', in ko sem se po festivalu vrnila nazaj v ljubljansko baletno dvorano, sem se počutila, da sem spet doma. V ljubljanski operni hiši sem začela graditi svojo profesionalno baletno kariero, tukaj sem dobila svoje prve solo in glavne vloge, svojo prvo pogodbo zato občutek ob vrnitvi v naše dvorane ni samo vznemirljiv, ampak je prepojen z veseljem, motivacijo, srečo, ljubeznijo … Vsem, kar spada tja, kjer se počutimo domače. Po poškodbi ne vzamem niti enega dneva treningov in vaj samoumevno. Tudi jezim se ne več toliko zaradi slabih vaj ali slabih dni, ker vedno pomislim samo na to, kako sem se počutila med poškodbo, ko sem večkrat pomislila, da bi raje imela najslabši dan treninga kot pa bolniško rehabilitacijo. Normalno je, da pridejo dnevi, ko smo manj motivirani in pripravljeni za delo, smo bolj utrujeni, izčrpani, navsezadnje nismo stroji. V takih dneh grem res iz trenutka v trenutek, ne mislim na to, kaj vse me čaka, ampak vzamem dan tako kot rečemo v angleščini: 'step by step' (korak za korakom, op. prev). In naj se sliši še kako smešno, toda velikokrat bom v takih trenutkih stopila pred ogledalo in sama sebi rekla: “Nina, calma”. Če se pošalim, še noben ni umrl od baleta in v dneh, ki nam niso po godu, moramo preprosto vedeti, da bo v profesionalni karieri še milijon takih dni in niti malo nam ni v pomoč, če se še dodatno obremenjujemo in posledično nad sabo kličemo slabšo energijo. Naj bo situacija dobra ali slaba, iz vsake se nekaj naučimo, in enako velja za naše treninge, vaje ali predstave.

... v baletu Trnuljčica ... (foto: Darja Štravs Tisu)
... v baletu Trnuljčica ... (foto: Darja Štravs Tisu)


Baletni ansambel je tudi skupek različnih energij, kajne. Kako ti uravnotežiš vse te različne pretoke?
Vsi baletni ansambli po svetu so skupek različnih narodnosti in karakterjev. Resni, veseli, delovni, zagnani, pozitivni, zabavni … Tukaj bi lahko naštevala v nedogled. Ravno ta raznolikost ljudi nekako uravnoteži celotni ansambel in zato lahko rečemo, da smo skupaj kot eno. Tudi pri nas smo zelo raznoliki, od tistih bolj veselih do tistih malo bolj resnih. Sama in tudi drugi bi me najbolj opisali kot izredno zagnano in delavno osebo. Priznam, da bi lahko bila  tu in tam bolj sproščena oseba ter si vzela malo več časa zase, ampak prav  zato se rada družim s preostalimi člani baletnega ansambla, ki me vsakič znova spomnijo, da si je v življenju treba vzeti čas tudi za kakšno kavico in sproščeno druženje. Osebno mi zelo pomaga, da sem obdana s toliko različnimi ljudmi in karakterji, ker na koncu uravnotežimo garanje na eni strani z užitkom na drugi ter tako dosežemo uravnoteženje, s katerim lahko ustvarimo odlično vzdušje, ki pa je za kakovost dela še kako pomembna.

... na vaji ...
... na vaji ...


Ali vedno prideš v dvorano vesela nasmejana ali so tudi pri tebi kdaj ustnice navzdol, če da, zakaj?
Uf, če bi rekla, da vedno pridem na delo nasmejana, bi lagala. Seveda sta vedno prisotni tisto notranje veselje in ljubezen, ki ju kot profesionalni baletni plesalec moraš imeti, ampak človeško je imeti slab dan. Sicer sem sama naravnana tako, da želim priti na delo dobre volje, saj je tako lažje, ampak pridejo trenutki, ko ti tudi lastna motivacija pri tem ne pomaga, in s tem ni nič narobe. Zase lahko rečem, da sem zelo nepredvidljiva glede tega. Včasih me lahko že malenkost vrže iz tira in pri svojem trmastem karakterju znam biti v trenutkih slabe volje kar trn v peti. Bo pa kar držalo, da me največkrat ujezijo slabe in neproduktivne vaje.

... Labodje jezero ... (foto: Darja Štravs Tisu)
... Labodje jezero ... (foto: Darja Štravs Tisu)


Je letošnji načrt tudi udeležiti se kakšnega tekmovanja, ali pa baletnega seminarja, ali pa čisto nekaj novega in norega, recimo kuharskega ali šiviljskega tečaja?
Nekje zadaj v glavi je nekaj načrtov in ciljev, ampak zaenkrat so moj en in edini cilj in želja ostati zdrava in se popolnoma posvetiti delu v operi. S časom pa bom videla, kaj od začrtanih dodatnih ciljev bo moč narediti in kaj ne. Tudi v zasebnem življenju je prav gotovo nekaj ciljev, toda zdaj ostajajo še v daljni prihodnosti in počasi delam na tem, da jih bom lahko enkrat uresničila.

... Hrestač ... (foto: Darja Štravs Tisu)
... Hrestač ... (foto: Darja Štravs Tisu)


Si si za letošnjo sezono zadala kakšno zaobljubo, če da, katera je in kako jo boš realizirala?
Za letos sem si zadala dve zaobljubi pa naj za zdaj ostaneta še skrivnost. Lahko pa zagotovim, da vsak dan delam na tem, da ju izpolnim, in upam, da bom na koncu sezone lahko zaobljubi tudi odkljukala.

... pred ljubljansko operno baletno hišo ... (foto: Darja Štravs Tisu)
... pred ljubljansko operno baletno hišo ... (foto: Darja Štravs Tisu)


Na koncu še povabilo bralcem, zakaj naj si ogledajo vsaj eno baletno predstavo, če ne že vseh?
Letošnja sezona je resnično začrtana tako, da se za vsak okus nekaj najde. Od čiste klasike do modernizma, hkrati pa je poskrbljeno tudi za najmlajše. Menim, da bi si vsak moral vsaj enkrat v življenju ogledati eno baletno predstavo, da bi lahko doživel pripovedovanje zgodbe skozi gib in glasbo. Balet je posebna čarobnost in ljudje, ki tega ne doživijo, težko sodijo o njem in tako ne vedo, kaj zamujajo.

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Na špici
Tara Todič. Beograd mi trenutno ponuja vse, kar potrebujem.
Če se ozrem nazaj v lansko in hkrati mojo prvo sezono delovanja v Narodnem gledališču v Beogradu, lahko rečem, da je bila zelo pestra in da ...
Preberi članek
Preberi članek
September 2017
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Prestižna kolekcija Claudia Schiffer Make Up for Artdeco odslej tudi v Sloveniji
Izdelki bodo na voljo ekskluzivno v drogerijah Müller
Zdravi pirini krofi
Se sprašujete kako narediti krofe na zdrav način brez cvrtja? Enostavno!
Preberi članek
Preberi članek