Ljubljana, 29.12.2016 | Daliborka Podboj

Zasledovalci sreče. Predstava, ki ni povsem plesna!

Nature Theater of Oklahoma in EnKnapGroup združena v dvourni predstavi
... (foto: Andrej Lamut)
... (foto: Andrej Lamut)

Dve uri trajajoča predstava skupine EnKnapGroup Zasledovalci sreče je nastala v sodelovanju z avtorskim duetom Pavola Liške in Kelly Copper, ki že 15 let deluje skupaj na sceni eksperimentalnega gledališča s svojo skupino Nature Theater of Oklahoma in sta tudi prejemnika prestižne ameriške gledališke nagrade obie / Off Broadwy Theater Award.

...
...


Letošnjega 25. maja sta se avtorja že predstavila v ljubljanski Kinoteki z delom svoje16-urne filmske serije Življenje in čas, in to s štiri ure in 17 minut trajajočimi filmskimi projekcijami Epizode 79, ki se jim je sledilo kot dramatizirani verziji o času in življenju, tudi kot slikoviti filmski kritiki obstoječih industrijskih dni ter govornemu nesmislu praznih besed v vsakdanji rabi. Že takrat se je skupina EnKnapGroup na odru Kinoteke   izpostavila s plesno polko, znano pod imenom 'country dance', ki je bila neke vrste njihova predpriprava za novi skupni projekt, ki so ga premierno napovedali v začetku decembra, kar se je tudi zgodilo, ko je predstava uzrla premiero prvega decembra na odru Centra kulture Španski borci, nato sta prihodnja dva dneva sledili še dve reprizi. Predstavo lahko poimenujemo kot slovensko praizvedbo kavbojskega scenarija na gledališkem odru iz pionirskih časov ZDA, ki smo mu svoje čase generacijsko sledili na filmskih platnih, danes pa le še v slabih ekranskih kopijah. 

...
...


Ustvarjalci in izvajalci so člani EnKnapGrop: Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei in Ana Štefanec, okrepljeni tudi z dvema  novima članoma Lado Petrovski Ternovšek in Jeffreyjem Schoenaersom. Čeprav predstava ni povsem plesna, pa kljub temu zahteva dobro gibalno kondicijo, saj se dogodki vrstijo po vzoru filmskega kadriranja, ko so izstreljene pesti pristne pa še podkrepljene z zvočnim 'bum' pokom in je višina nožnih udarcev kar primerljiva z borbenimi veščinami azijskega vzhoda. Country plesi iz časov 30. se vrstijo v hitrostnem teku tako v zabavo nastopajočih kot gledalcev, nedvomno pa zahtevajo obvladovanje plesnih praks, izvedba je tudi tokrat potekala pod budnim očesom vodje vaj Tanje Skok. Tudi  kostumi spominjajo po svojem videzu na tiste kolonizacijske čase ter zahtevajo od nastopajočih še dodatne prijeme, predvsem pri 'novopečenih' meščankah zahoda (kostumografija Katarina Škaper, izdelava Atelje d.o.o.). Kostumi so tipični: obuvala kavbojski škornji, na glavi značilni vestern klobuki, srajce in hlače z resicami, opasane s širokim pasom, seveda s primerno usidranimi revolverji. Scena je prav tako kar filmsko pristna, taka, kot se jih spominjamo iz tovrstnih posnetkov kavbojskih barov, le da je vse tako blizu očem in na dosegu roke, pač tako, kot se vidi na gledališkem odru, ob strani pa še znamenita nihajna vrata, skozi katera vstopajo kavbojski plesalci in plesalke. Njihova značilnost so poleg pesti in revolverjev še tekoči  izpljunki, ki jih vidno in prav v stilu nenehno izpuščajo v postavljene posode-pljuvalnike, medtem ko ves čas žvečijo tobak. In vzbujajo začudenje od kod jim toliko sline, sicer jim pri tem niti ust ne bi bilo treba odpirati, saj so 'brezzobi', zobni primanjkljaji pa gledališko primerno počrnjeni, s čimer lahko bolj verodostojno predstavijo vzdušje železnih pesti tistih časov. Tako so se gledalci znašli sredi scensko pristnega ameriškega (filmskega) Divjega zahoda, ki ga tudi primerno senči ter sonči oblikovanje svetlobe Luke Curka, ko se pijača zahteva z migljajem glave, ko vrči zdrsijo od enega do drugega konca 'šanka', in če ne, so na vesti revolverji. Ko tudi vedno nastopi tisti pravšnji trenutek za pretep ter razbijanje vsega, kar se znajde pod roko; tokrat pa kar dobro inscenirana odrska in koreografsko zasnovana kopija podobnih ekranskih posnetkov. Njihovi pogovori in zakotne izpovedi potekajo v pristni ameriški angleščini, podkrepljeni s slengom teksaške zamolkle govorice 'polnih ust', ko kar občuduješ plesalce EKG skupine, kako so se hitro prelevili in postali podobe ameriških divjih časov ter so tako dobro odigrali svoje začinjene gledališke vloge. O govornem slengu je težko kaj več reči, ko pa se je sproti lahko prebiralo prevode teksaške govorne srenje tistih dni, za kar je poskrbel Stojan Pelko.

...
...


Gledalci so predstavo dobro sprejeli, je nenavadna sinteza črnega humorja, postavljena v kavbojske čase, dodatno pa še potopljena v črnilo sedanjika; ko se kavbojske vsebine elastično širijo vse do iraškega Bagdada ter krvavih dejanj na arabskem vzhodu naših dni, ko enoznačno miselnost ter eksplozijo nasilja kolonizatorjev tistih ameriških dni ne izperejo ne vmesna desetletja in ne oceanske razdalje. Povezava časovnih obdobij steče v nadaljevanju in po odmoru, ko v ospredje stopi točaj, mirni Bence Mezei, ter začne v (pre)dolgem monologu in v domnevnem slogu klasičnega deseterca svoj modelirani siže, začinjen še s pestro grozo črnega humorja. Po fantazijski krvavi vsebini mu lahko sledimo tudi v naših prastarih pripovedih, tudi nič manj v germanskih ali še kakšnih 'težkih' zgodbah iz človeške davnine. Točaj Mezei je ves čas odstopal od skupine, že po oblačilih, saj je bil odet v črno v slogu mehiškega (glasbenega) 'mariachija', tudi po svojem strpnem ter tihem prenašanju kavbojskih barskih navad in nasilja, pa še zapisoval si je ves čas nekaj tam v svojem kotu. Tako se po odmoru skupinske gmote mišičevja in nebrzdanih ter primitivnih navad prelevijo v kritike osebnega in družbenega absurda, tudi pripovedovalce norih in nedoumljivih zgodb, a vendar žal še kar resničnih, ki smo jim priča tudi v tem času, ko njihov vodja pripoveduje svojo vizijo reševanja časa in sveta po vzorcu tistih divjih osvajalnih let ameriškega zahoda. Med njegovim govorom pa se da zaslediti tudi potek nastajanja uprizoritve, tudi to, kdo vse je član EKG mednarodne plesne skupine. 

...
...


Ob tej kar nenavadni predstavi se zastavi še vprašanje, čemu gledališka kavbojka Divjega zahoda ravno na slovenskem odru in s EKG plesno skupino. V pogovoru sta avtorja dejala, da je bil zanju izziv sodelovati s plesno skupino, hkrati pa sta se tega veselila, saj gre za novi ustvarjalni izziv. Tekst je nastajal v dopisovanju s člani EKG in je bilo z roko napisanih kar trideset različic besedil, ki so po pošti letela čez ocean od ene do druge celine.

... (foto: Andrej Lamut)
... (foto: Andrej Lamut)


V končni fazi je predstava zanimiva prav zavoljo svoje žanrsko obarvane vsebine v slogu zgodovinskega vesterna, kar je nenavadno, tudi nekoliko tuje za našo sceno, a vendar očitno še vedno zabava za občinstvo. Kljub slišnim kritiškim besedam z odra, ki so prav gotovo časovno aktualne in primerljive, pa te zaznavno le obvisijo brez globljega vsebinskega poudarka, ko se vrstijo 'odštekana' fantazijska besedila in rime, ki tako kot v  slogu novodobnega rapa zgolj lahkotno zabavajo. Za člane EKG plesne skupine je predstava Zasledovalci sreče prav gotovo pomenila kar velik scenski zalogaj, ki so ga zelo dobro opravili, saj so se predstavili kot pristni in gibčni 'kavbojski' igralci, in upajmo, da se jim ob tem gledališkem scenariju svetovna odrska prizorišča razprejo še bolj na široko.

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Na špici
Jernej Bizjak. Poleg plesanja predstavlja networking nove izzive in izkušnje.
Minuli vikend sem se udeležil 21. mednarodnega plesnega tekmovanja International Solo Dance Theatre Festival v Stuttgartu. Na festivalu sem se predstavil ...
Preberi članek
Preberi članek
Marec 2017
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Bruce Springsteen. Kako mu uspeva? Geni, naravni talent, želja po slavi, ljubezni, seksu ...?
Pri založbi Učila International je izšla težko pričakovana avtobiografija kultnega newjerseyjskega rokerja v slovenskem jeziku
V nedeljo vas peljem v čarobno Wanako
Na meniju bodo zdrave solatke in skok s padalom
Preberi članek
Preberi članek