Ljubljana, 22.12.2014 | Daliborka Podboj

Megla dvajsetega stoletja in Kovačev plesni film. Pa konec za letos!

V Španskih borcih zaključili 100 let pogleda na prejšnje stoletje
Tandem Kovač & Podgoršek s filmom Vašhava zaključuje petnajstletne rudarske spomine.
Tandem Kovač & Podgoršek s filmom Vašhava zaključuje petnajstletne rudarske spomine.
Še zadnji letošnji vzlet 100-letnega pogleda na 20. stoletje in na sto minulih let od začetka prve svetovne vojne je bilo premierno uprizorjenih na odru Španskih borcev 4. decembra; sicer smo v plesni predstavi 14 Didierja Thérona praktično v tem istem obdobju sledili tudi na istem odru nekaj manj kot mesec dni prej. 
20th Century Fog  ali Megla stoletja ...
20th Century Fog ali Megla stoletja ...

Spektakularni naslov 20th Century Fog ali v slovenskem prevodu Megla stoletja se kar nekako (vsaj sodeč po angleški verziji) spogleduje s prodorom ameriške filmske industrije zadnjega stoletja. Spomnimo se filmske špice 20th Century Fox, ki se tudi sicer z nizanjem ostalih znanih  reklamnih filmskih poslikav in špic znajde na videoposnetkih te uprizoritve. Torej je na Velikem odru Centra kulture mladih v produkciji Zavoda En –Knap vzniknilo novo odrsko mapiranje stotih let 20. stoletja, tokrat po konceptu in v režiji dramatika, režiserja in pisatelja Matjaža Zupančiča, v koreografiji plesalke, koreografinje in plesne pedagoginje Sinje Ožbolt ter v izvedbi profesionalne plesne skupine EKG v sestavi: Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Benze Mezei, Ana Štefanec, Tamás Tuza in pod  vadbenim vodstvom Tanje Skok.
... režiser Matjaž Zupančič ...
... režiser Matjaž Zupančič ...

Predstava se navezuje na temo domačega in mednarodnega programa letošnje sezone Španskih borcev, vsebinsko strnjene v naslovu Sto let sramote. Režiser Matjaž Zupančič svoj odrski pogled na dvajseto stoletje imenuje kar telefonski imenik, kjer že večina številk zvoni v prazno in se skoraj nihče več ne oglasi, ko se stvari počasi meglijo in postanejo žive slike spominov. Za razliko od dvodimenzionalnega dokumentiranja posnetkov na filmskem platnu ali filmskega dokumentarca, pa čeprav tudi v 3D-tehniki, se odrski oziroma plesno-scenski dokumentarec Megla stoletja gleda kot večdimenzionalna plastično oprijemljiva gmota živih spominov, je istočasno podoba minulega in sedanjega, v gledališki iluziji tudi sočasno bivanje v tistem nekoč in tem danes. Video projekcija niza dogodke vse od tistih dni belih romantičnih dežnikov pa do krvavih vojn tega stoletja, do rušenja World Trade Centra 11. septembra 2001, tudi sledi govornim vsebinam in vrsti predsednikov, junakov in usodnih norcev takratnih krvavih dni, sliši se tudi Kennedyjev stavek, da je on Berlinčan, in se uzre slavnega Laurencea Olivierja kot Hamleta leta 1948, pa Freda Astairea … Dogodkov je toliko, da se očem lahko tudi kaj izmuzne. Zanimiva postavitev video scene doda kar velik delež k odrski iluziji. Video teče v petih segmentih po naslonjalih petih velikih stolov in se scena, luč in glasba združijo v fikcijo minulega, medtem ko se skupina petih plesalcev umesti v zatemnjen prostor, v črno luknjo med stoli, ko v svojih gibalnih gestikulacijah in premikih odpirajo ter razpirajo medprostore razmišljanja, sledenja, komparacije in komentiranja. Neverjetno kako moč pridobijo tako razsekani videoposnetki, ko se npr. masa ljudi v petih slikah istočasno spušča po stopnišču ali naletavajo vojaki z bajoneti … Plesalci se še aktivno vključijo v zgodovinski čas in se poistovetijo s časi salonskega plesa, tudi angleškega valčka, tudi ko v namišljeni diskoteki individualno poskakujejo ter se gnetejo ali ko se stapljajo s pesmijo Harveyja Leeja, pa čeprav le v odlično naštudirani igri odpiranja ustnic in oponašanju pevskih spotov. Moč videa postane slikovita grozljivka v tistem trenutku, ko se posnetek umirajočega, predvsem njegovih razprtih ustnic, projicira na predel plesalčevega trebuha, in to istočasno na vseh pet, kar vtisne občutek nenasitne jame, ki požira življenja.
...
...
 
Režija, koreografija, video in svetlobne simulacije ob izrednih glasbenih posnetkih se zlijejo v zgoščeno izpoved, v celovito zgodovinsko zgoščenko, ki se bere kot bi listal kriminalni "bestseller". K taki odrski celovitosti in umetniški iluziji pa so prispevali še: Vadim Fiškin in Miran Mohar (scenografija), Jaka Šimenc (oblikovanje svetlobe in tehnično vodenje), Luka Umek (oblikovanje videa), Vanja Novak (oblikovanje zvoka in avtorska glasba), Valter Kobal (kostumografija), Nick Cave, PJ Harvey, Miladojka Youneed (glasba).
...
...

Koreografiran začetek napove vhod vsakega (gledalca) plesalca posebej, ki s seboj prinese velikanski stol, nato se začne ples s stoli in zgodovinskega videa ob gibanju plesalcev, ki v prostor zavejejo še plesni pridih minulega. V teku dogajanja se tudi vsak od njih petih razgali v mejah svoje osebnostne intime. Sicer so v svojih izjavah in sodobnih plesnih oblikah pravšnji predstavniki globalnega časa tudi sicer narodnostno pomešani, kar jasno izražajo, ko se med seboj sporazumevajo, kakor pač nanese, s prevodom ali brez, in se zabavajo v igri besednih asociacij, še posebej v premetanki angleških besed, ki se začnejo s črko "F" in naznanjajo značilnosti tudi tega ter ne tako davnega časa: "flight" (minevanje, pobeg), "fight" (bitka, boj), "feed" (hrana) in seveda z aktualno besedo ulic in filmskih žanrov ali v sočni zaznavi časa "fuck" …
... (foto: Andrej Lamut)
... (foto: Andrej Lamut)

V koreografiji Sinje Ožbolt vsak od petih odličnih plesalcev dobi svoj karakterni odsev, ki se ne porazgubi niti v urbani skupini ali sočasni postavitvi istovetnega gibanja, v režijskem toku dogajanja pa se vsak posamično izkaže tudi v dobro zastavljeni igri in v pristnem govoru: Britanec Luke, ko gnete in seje svojo dinamiko gibanja ter igre po prostoru, Slovenka Anica v hladu zadržanosti in plesni prefinjenosti, Švedinja Ida, ko se odpira in plamti v svojem na novo odkritem temperamentu, Madžar Bence pa ves čas korekten, osebnostno zrel in pomirjajoč, povsem drugačen od svojega sodržavljana Tamása, ki je v svoji plesni eleganci predvsem mladeniško razigran. Jasno je, da so plesalci soustvarjali, improvizirali in se izrazno odpirali pod koreografskim vodstvom Sinje Ožbolt, zato so lahko tudi tako neposredni, sproščeni, uigrani in prepričljivi.  
Napetost navdušenja in pričakovanja pa le ne zdrži do konca, saj se dinamika linearno razpotegne nekako pred gradnjo dveh stolpnic iz priloženih stolov, da bi naenkrat bliskovito poskočila, tako da prav pomisliš, kako se bo to odrsko stoletje sploh zaključilo. In seveda se zaključi, in to v scenski enačbi, ki je ravno ob koncu stoletja poplavila in naplavila gledališke odre, v sceni slačenja do golega, vsaj nekaterih od nastopajočih, le da tokrat v statiki tišine, humorno ter decentno in veliko bolj stran od oči gledalcev, skratka umetniško diskretno, vendar še dovolj pripovedno. 
Plesna predstava 20th Century Fog ali Megla stoletja je celovito večmedijsko umetniško delo, ki generacijam, ki se še lahko oglašajo na klice po telefonskem imeniku, obuja preživeto realnost, mlajšim pa v odsevu njihove sedanjosti zanimivo lista zgodovinske strani minulega stoletja prepolne romantike, glamurja, tehnološkega buma, obsesije s kemikalijami in pilulami, čaščenja filmske industrije, hkrati pa ponazarja liste, popisane s človeškim genocidom, tudi krvave od prelivanja krvi.
Koreograf Iztok Kovač ...
Koreograf Iztok Kovač ...
 
Zavod En-Knap je beležil še en zgodovinski plesni in filmski dogodek, tokrat v Slovenski kinoteki 25. novembra, ob ljubljanski premieri zadnjega filma uveljavljenega avtorskega dvojca, koreografa Iztoka Kovača in režiserja Saše Podgorška, Vašhava, filma, ki je na 17. Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljšo montažo.
... režiser Sašo Podgoršek ...
... režiser Sašo Podgoršek ...

S tem filmom se tudi zaključi petnajstletna avtorska poslikava vzdušja in zgodovinskega spomina na umetniški osi Kovač & Podgoršek, spominov na Trboveljski rudnik in na hladne industrijske hale, ki so stale in živele z rudarji celih  sto petdeset let, danes pa le še na posnetkih in v plesni sceni domislic plesne skupine En-Knap Group/EKG in gostov: Gyule Cserepesa, Barbare Knac, Katje Legin in Lade Petrovski Ternovšek.
... in Vašhava (foto: Marcandrea)
... in Vašhava (foto: Marcandrea)

Skupina plesalcev in akterjev nove dobe se domiselno umešča v rudarski ambient , tudi podoživlja vzdušje delavskega objekta, dvorane s kavlji, kjer so se rudarji zbirali, umivali in preoblačili pred in po "šihtu" pod zemljo, ter jo v svojem slengu imenovali vašhava. Po predvajanju filma je stekel še pogovor z ustvarjalci, komentarji pa dodatno podčrtali umetniško poetiko in zgodovinski pomen filma Vašhava.
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Na špici
Paraplesalci na mednarodnem tekmovanju na Poljskem uspešni!
Minuli vikend je na Poljskem potekalo mednarodno tekmovanje v plesih na vozičku. Trije pari ...
Preberi članek
Preberi članek
Oktober 2019
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Jorge Bucay. Nihče ne more narediti zate, kar lahko sam narediš zase
Svetovno znani argentinski psihoterapevt in pisatelj po sedmih letih spet v Ljubljani; in navdušil z zgodbami, ki so ga naučile živeti
Zajtrk v postelji z ovsenimi palačinkami
Brez napora v nov dan z mojim receptom
Preberi članek
Preberi članek