Ljubljana, 13.12.2014 | Barbra Drnač

Mateja Pevec. Vsem ženskam bi priporočila, da si za hobi izberejo ples

Pogovor s plesalko orientalskega plesa, ki odlično kombinira svojo montažersko službo s hobijem
S plesom se vrnemo k materi Zemlji, je prepričana Mateja Pevec.
S plesom se vrnemo k materi Zemlji, je prepričana Mateja Pevec.
Mateja, kako se je ples znašel v tvojem življenju?
Moje plesno izražanje se je pričelo v osnovni šoli, kjer sem plesala izrazni ples. V plesni šoli Kazina sem pri Tomažu Ambrožu obiskovala tečaje disco plesa, kasneje v Jenku še Disco haselj. Seveda so sledili še standardni plesi. Z orientalskim plesom pa sem se srečala pred osemnajstimi leti. Končno ples, katerega lahko plešem sama, ne da bi za to morala iskati soplesalca.
...
...

Zakaj ravno ples in ne karkoli drugega, npr. skvoš, tenis ali golf, da bi šla v korak z modernim časom?
V mojem življenju ni bil samo ples. Tudi petja je bilo veliko. Pela sem 18 let, najprej v otroškem, potem v mladinskem in kasneje v dekliškem zboru. Bile smo res odlične, mlade, zagnane pevke. Nekaj njih se tudi še danes posveča petju. Z Alenko Gotar sva skupaj peli prvi sopran ... Po razpadu zbora sem iskala nove možnosti izražanja. Tako sem po naključju izvedela za orientalski ples, ki me še danes navdušuje.
Po kakšnem vrstnem redu so si sledile plesni zvrsti, s katerimi se zdaj ukvarjaš?
Ker pa se ves čas razvijam v plesu, sem si zaželela druženja v paru. Osemnajst let solo izražanja in zgolj druženja z ženskami, zato sem dodala še eno plesno zvrst, tango. Velik kontrast. Predvsem prepustiti vodenje drugemu. Zaupanje, kot da se učim hoditi na novo. Čudovita izkušnja, nova filozofija, drugačna energija. Vauuu, zopet vse novo. Neskončno učenje in nova socializacija, ki se jo moram naučiti. Janja in Primož v šoli 100% tango pa mi odpirata nove dimenzije plesa. Novi plesni prijatelji, s katerimi se družimo in obiskujemo milonge, festivale.
...
...

S plesom se ukvarjaš ljubiteljsko, ampak se mi zdi, da samo zato, ker ne živiš od plesa, ti ne daje osnovnega kruha. Glede treningov pa se mi zdi, da treniraš skoraj toliko kot aktivni plesalci?
Ples je moj način izražanja. Ko sem še pela, sem imela neizmerno tremo. Ko te glas izda, se grozno sliši. V plesu imaš več svobode. Učiš se gibe, katere sam povežeš v svoje dojemanje in interpretacije glasbe. Manj je omejitev. In če si drzen, potem prestopaš meje in okvire. Končno je oblika izražanja, ki poudari tvoj karakter, tvojo dušo. Vse, kar je povezano z umetnostjo in drugačnostjo, me uresničuje.
Kaj te spodbuja, kaj želiš z vsem tem doseči? Če sploh kaj?
Ples je zame način življenja, dihanja, razmišljanja. Je gonilo, kjer se lahko izražam. Naučiš se gibov, potem sam zalagaš svojo kreacijo plesa. Bolj kot si dovoliš biti ti, si boljši v izražanju sebe znotraj plesa. Čutiš energijo, ki se ti pretaka po telesu. Več ko plešeš, več imaš energije. Vsaj pri meni je tako. Enaka melodija, pa vedno druga kreacija. Ko te ljudje gledajo, soustvarjajo tvoj ples. Čeprav plešeš zase, plešeš drugim, ki te nagradijo z aplavzom, in takrat veš, da si na pravi poti. Najlepše pa je, ko te s pohvalami zasujejo ženske, ki začutijo lepoto in čutnost orientalskega plesa.
...
...

Bila si ena od prvih orientalskih plesalk pri nas. Kaj se je spremenilo od takrat do danes? Kaj je ostalo dobrega in kaj malo manj?
Pred dobrimi dvajsetimi leti so se začeli prvi zametki gibanja slovenskih bokov. Jasna Knez, Nursel, Mirjam Mihelčič Korez, Eva Stramšek, Vesna Jevšenak, Alja Shaar. Bile so moje vzornice, učiteljice in soplesalke. Skupaj smo orale in talile slovensko zategnjeno publiko, da bi to lepoto plesa razumele tako kot me. Prihajale so odlične učiteljice iz tujine, prav tako smo se hodile izobraževat k najboljšim v tujino. Bili so festivali. Bila sem v odboru, ki je ustvaril festival Bazar. Končno nekaj, kjer se bomo lahko vse predstavile. Odličen teren za vzgojo publike in podmladka. Na odru Cankarjevega doma se je bleščalo in dvorana se je tresla od shimijev. Bilo je fantastično. Tam so se rojevale zvezde Manca Pavli, Nika Mlakar, Sara Vujinovič. Ponosna sem, da sem bila del odličnega tima z Melito Drev Bakyrkaja, Aljo Shaar, Ines Kočar. Še vedno so festivali, prireditve, dogodki, a me smo bile prve, sedaj pa nas je veliko. Ne poznam več vseh, katere se okličejo za plesalke. Vendar se še vedno trudimo vzdrževati plesni nivo. Nataša Kočar v Kamniku, Jana Mankoč v Kopru, Milena Čelhar v Sežani, Ksenja Visket v Mariboru. Veliko šol - veliko znanja. Ker nas je veliko, pa je povezanost manjša. Seveda tudi ženska nečimrnost in vse, kar pritiče ženski. Vendar je še vedno lepega, mnogo.
...
...

Katerih od svojih pedagoginj se najraje spominjaš? In zakaj, kaj so ti dale?
Vsaka, ki je bila moja učiteljica, je na meni pustila pečat. Prve gibe sem se učila pri Nataši Rogel, zatem Evi Stramšek in po dveh letih sem spoznala Mirjam Mihelčič Korez. Ona je bila nekaj posebnega, ne samo kot učiteljica, predvsem kot plesalka. Bila je drzna in upala si je več kot druge. To me je navduševalo. Bila sem zagnana, kar je tudi ona opazila. Včasih me je prosila, naj jo nadomeščam na treningih. Povabila pa me je tudi k projektu, pri katerem je vedela, da sama ne bo mogla biti vedno na razpolago za nastope. Pred dvanajstimi leti smo začele z nastopi v turški restavraciji Yildiz Han. Sledili so skupni nastopi na festivalu Bazar, v duetu ali v skupini. Bilo je še veliko učiteljic, vendar je bila Mirjam moja vzornica.
Kako da nisi nikoli tekmovala v nobeni plesni zvrsti?

Orientalski ples je ples, pri katerem ženska izraža sebe. V veselju, v žalosti in v občutku, ki ga doživlja ob glasbi, ki jo interpretira. Tekmovanja? Nikoli. Kdo je boljši – Rembrandt ali Picasso? Stvar stila in okusa, ker oba sta odlična. Tako je tudi pri plesu. Bistvo je, da se plesalka preda, da gledalec občuti lepoto, ženstvenost, senzualnost in ne tekmovalnosti.
...
...

Dobro poznaš slovensko plesno sceno. Kakšna je? Kako jo ti doživljaš? Kdo oziroma katere so svetle točke ne glede na plesno zvrst?
Slovenska orientalska scena je zelo pestra. Veliko je odličnih plesalk, tudi učiteljic. Na žalost tudi takšnih, ki si naziva učiteljice ravno ne zaslužijo. Dosti je takšnih, ki obiščejo en tečaj ali seminar in se že okliče za plesalko. Vendar pa je večina odličnih pedagoginj. Poznamo se, jih cenim in spoštujem, saj brez takšnih "entuziastk" se ne bi v naši Sloveniji orientalska zvrst razvila do te mere.
Kaj nam manjka in česa imamo preveč?
V slovenskem prostoru imamo kar veliko plesnih predstav. Začetni zagon je dala Nurstel s predstavami v Križankah. Me smo nadaljevale z Bazarjem, sedaj pa nekaj plesalk organizira Never festival. Velik del dobrih predstav gre tudi Vesni Jevšenak, Manci Pavli, Nadiji Djamestagič in Nataši Kočar. Nivo letnih produkcij se je dvignil na nivo predstav, katere bi se po kvaliteti lahko kosale s tujimi showi. Manjka pa primerno velik prostor z dovolj velikim odrom in najbolj s primernimi garderobami, v katerih bi se lahko pripravile na odrski nastop. Tudi kakšen orientalski kotiček, v katerem bi se lahko družile plesalke ob čajih in vodnih pipah, ležale na preprogah in klepetale o plesni sceni.
...
...

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, ki ni tako všečno?

Pri plesu mi ni všeč ta klasična zavistnost žensk. Pa vendar je zopet ni toliko, da bi me odvračalo od ustvarjanja. Žal pa je tudi popularnost tega plesa upadla. Ta upad pa se pozna pri vpisu tečajnic.
Uspešno kombiniraš delo montažerke na nacionalni televiziji s svojo prostočasno dejavnostjo. Kako tvoji kolegi in kolegice gledajo na tvoje plesanje?
Moja služba se krasno dopolnjuje z mojim hobijem. V službi je intelektualno, ustvarjalno, a stresno delo, v dvorani pa je popolna sprostitev in fokus na telo. Ko je bilo še veliko nastopanja, so me sodelavci prepričevali, naj pustim delo na televiziji in naj samo plešem. Vendar sem se odločila, da bom ples prilagajala službi. Ni lahko, če delaš v turnusu in med vikendi. Morala sem se organizirati tako, da sem učila pozno zvečer in ob vikendih. Velikokrat sem zvečer po službi odhitela še na kakšen nastop. Bila so vprašanja, kako zmoreš?! Zmorem! Ker me ples osrečuje.
... v montaži ...
... v montaži ...

V svet plesa pa si potegnila tudi hčerki, Nino in Živo. Kako to?
Seveda sem s svojim orientalski plesom okužila tudi svoji hčeri Živo in Nino. V puberteti, ko sta pričeli s plesom, je bila to vrsta rekreacije. Kasneje, ko pa je bilo že nekaj znanja, pa so prišle ponudbe za nastope. Vsako leto izvedemo tudi letno produkcijo, na kateri se predstavimo kot Tribal sisters. Skupne priprave na nastope so zelo zabavne. Ustvarjanje in šivanje kostumov za Tribal fusion plesni stil je odlično kreativno druženje. Tudi pa Egiptu smo se skupaj potepale, ko je bilo potrebno kupiti orientalske kostume in raziskovati njihovo kulturo. S hčerami smo zelo povezane, ples pa je le ena od mnogih povezav. Kadar ne utegnem poučevati, me mlajša hči Nina nadomešča na plesnih vajah. Prav tako z Nino obiskujeva ATS (American tribal stil) pri Manci Pavli. Skupno obiskovanje plesnih vaj ima prednost, da me vse zamujeno hčera lahko nauči, saj se zaradi službe včasih ne moram udeležiti vaj. Obe sta odlični plesalki, v nekaterih stilih celo boljši kot jaz. Kadar sem jaz med publiko, ju je užitek gledati na odru. Zelo sem ponosna nanju.
... s hčerkama Nino in Živo ...
... s hčerkama Nino in Živo ...

Kaj bi svetovala vsem, ki o plesu samo razmišljajo, nikoli pa ne obujejo ne plesnih čevljev ne copat, še manj, da bi plesali bosi?
Vsem dekletom in ženam bi priporočala, da si za hobi izberejo ples. Kateri koli. Ker gre za druženje, rekreacijo, izražanje na način, katerega nas že stoletja združuje in zbližuje z moškimi. Ob plesu se fokusiraš nase, na gib, na izražanje. Uravnavaš desno in levo polovico možganov, kar dobro vpliva na vse, kar v življenju delaš. Ples mehča in brusi žensko v mehko in bolj elastično in prilagodljivo današnji stresni družbi. Čudovito pa se je tudi družiti z ženskami, ki želijo več, katere se zavedajo, da potrebujejo ne le družino, ampak tudi nekaj, kar jim bo napolnilo baterije. Da bodo doma lažje shajale med delom in družino. Vse to ti da ples.

...
...

Bi z aktivnim plesanjem lahko Slovenci in Slovenke postali malo manj tečni? Daj nam nasvet za pozitivno naravnanost.
Ples je izražanje sebe. Vedno so se ljudje združevali ob plesu. Kjer so izražali svoja čustva in izvajali obrede. Potrebno se je vrniti k svojim koreninam, k materi Zemlji, jo začutiti skozi svoja stopala, da se zliješ z njo. Da roke stegneš proti nebu in se povežeš z vesoljem.
Kaj pa je moto, ki te vodi skozi življenje?
Moj moto je, da če nekaj delaš s srcem in dušo, je to tisto pravo. Izpolnjuje te v vsem. V teh tranzicijskih časih si moraš najti nekaj, za kar se zjutraj rad zbudiš in greš zvečer utrujen od plesa spat.
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
  • Mirjam
  •   |   14.12.2014  |  
  • 1:56
  • Bravo Mateja. Večina žensk se boji ženske družbe, tiste ki smo se resnično povezale, pa smo dobile veliko: varnost, sočutje in moč. Moč preobrazbe pa je bil orientalski ples. Hvala Barbara tudi tebi. Mirjam Mihelčič Korez
  • Na špici
    Paraplesalci na mednarodnem tekmovanju na Poljskem uspešni!
    Minuli vikend je na Poljskem potekalo mednarodno tekmovanje v plesih na vozičku. Trije pari ...
    Preberi članek
    Preberi članek
    Oktober 2019
    1
    2
    3
    4
    5
    6
    7
    8
    9
    10
    11
    12
    13
    14
    15
    16
    17
    18
    19
    20
    21
    22
    23
    24
    25
    26
    27
    28
    29
    30
    31
    Preberi članek
    Preberi članek
    Preberi članek
    Preberi članek
    Jorge Bucay. Nihče ne more narediti zate, kar lahko sam narediš zase
    Svetovno znani argentinski psihoterapevt in pisatelj po sedmih letih spet v Ljubljani; in navdušil z zgodbami, ki so ga naučile živeti
    Zajtrk v postelji z ovsenimi palačinkami
    Brez napora v nov dan z mojim receptom
    Preberi članek
    Preberi članek