Ljubljana, 06.06.2014 | Neja Kos

Tako se pleše!

Predstava Alma Flamenca skupine Juana Polvilla v organizaciji Društva Luna Gitana
V Cankarjevem domu, v Štihovi dvorani, se je sredi maja zgodil večer čistega flamenka. V polkrožnem avditoriju so lahko gledalci, podobno kot v pristnem okolju skupnosti, kjer se spontano poje, igra in pleše (juerga) na navadnem lesenem podiju, pa tudi v španski taverni, v nekdanjih "cafe cantanté" in danes v "tablaos" (ampak poiščite tiste, ki niso za turiste!) - skoraj z vseh zornih kotov spremljali izvajalce - člane skupine Compañía Flamenca Juana Polvilla. Ta znani, večkrat nagrajeni plesalec in danes tudi učitelj ter koreograf se je šolal pri velikih seviljskih mojstrih flamenka, kot so Farruco, Manolo Marin, La Toná in Matilde Coral, plesal in sodeloval pa v skupinah Maríe Pagés z Antoniem Canalesom, v Milagros Menjibar s Carmen Montoya in drugimi. V Ljubljano, kjer je že večkrat poučeval, ga je s sodelavci povabilo Kulturno društvo Luna gitana, ki se ukvarja s širjenjem flamenka in andaluzijske kulture.
...
...

In kaj je flamenko? Oznaka "španski ples" je preohlapna, kajti gre za specifično povezavo glasbe, petja in plesa, značilno za Andaluzijo, kjer so se skozi zgodovino izmenjavali Feničani, Kartažani, Grki, Kelti, Rimljani, Vizgoti, Berberi in Arabci oziroma arabsko govoreči Mavri, ki so ostali v Španiji od 8. do 15. stoletja in tam razvili izjemno visoko kulturo: znanost, umetnost, tehniko, izume itd. Za pojav in razvoj flamenka pa je ključen prispevek nomadskega ljudstva - Romov (gitanos, ciganos, gypsies). Kdaj in od kod natančno so prišli, si strokovnjaki še danes niso edini, v splošnem pa velja, da so se izseljevali iz severovzhodnega dela Indije nekako pred 1000 leti, potovali in se občasno naseljevali v Evropi (Romunija, Makedonija in Balkan, Madžarska, Španija ...) ter severni Afriki, pa spet potovali in potovali ... (Djelem, djelem ... potoval sem po dolgi cesti in srečal srečnega Roma ... Aj, Romane, aj čavale ...). Njihov jezik - romščina, nikakor ni "degenerirani žargon lopovov in tatov", marveč po mnenju jezikoslovcev običajen indoevropski jezik, kamor sodi tudi staroindijski sanskrt, katerega sledovi so v teh jezikih očitni, v romščini pa še posebej in – presenetljivo, v veliki meri tudi v slovenščini ter slovanskih jezikih! (ogenj - aggni, piti - pi, veda - veda, ostro - aštri, meja - ameja, grabiti - grabti, uda - voda itd.). Tako kot jezik so Romi prinesli iz Indije tudi kulturni substrat, čemur so se pridružile še prvine iz dežel, po katerih so potovali ali se v njih ustalili. Vse to najdemo tudi v romskem v plesu in glasbi, v andaluzijskem flamenku pa poleg elementov španske ljudske glasbe in plesov seveda še arabske (orientalske) vplive. Različne kulture, ki so na tem območju dolgo živele v sožitju, so torej vplivale na fenomen flamenka, ki se je razvijal več stoletij. Njegov plesni del velja danes za eno najsijajnejših oblik, ki jo je moč primerjati z zahodno plesno umetnostjo - baletom in sodobnim plesom. Mojstri flamenka so večinoma romskega porekla, čeprav ga izvajajo tudi nadarjeni Neromi (gachós).
...
...

Kot smo lahko videli tudi v predstavi, pravi flamenko obstaja le kot preplet petja (cante), plesa (baile), igranja na kitaro (toque) in ploskanja – dlani (palmas) - pa tudi spretnega, glasnega tleskanja s prsti. Torej gre res za prastaro obliko, saj se je mnogo poznejša glasbena umetnost razvila prav iz te prvinske uporabe "lastnih instrumentov" - zvokov, ki jih med plesnim gibanjem proizvajamo sami, le s svojim telesom in glasom. Palmas - "ploskači" ob petju razvijajo bogate ritmične vzorce v povezavi z "glasbo stopal" (taconeo), tehniko, ko plesalec ali plesalka na virtuozen način, obuta v posebne čevlje s ploščicami, z udarci pet, srednjega dela in konic stopala ob tla (podij) ustvarjata bleščeče kaskade ritmov. Temu rečejo tudi zapatead (zapata: škorenj, čevelj), ki pa ima širši pomen: označuje enega od celotnih plesno-glasbenih oblik.
...
...

Juan Polvillo nam je s skupino predstavil flamenco puro, čisti flamenco, ki je najbližji pravemu, neformalnemu gitano stilu. Je vedno solističen, čustveno intenziven, drža telesa je ponosno vzravnana, glava pa nekoliko nagnjena naprej in navzdol, kar daje vtis introvertiranosti, poglobljenosti vase in globoke koncentracije. Opazno je gibanje bokov. Plesalec se lahko dramatično ustavi, se plesno sprehodi, nabira energijo in že izbruhne v nov vzorec taconea ali pa izvede kontrasten, počasen lirični del. Pri vedrejših plesih (na primer bulerias) je izraz seveda drugačen, svetlejši. Roke harmonično, izrazno spremljajo gibanje v krivuljah okrog glave in telesa (drugače kot pri klasičnem flamenku, kjer so iztegnjene in se lahko dvigajo tudi v višino). Komolci so upognjeni, dlani v zapestju krožijo, prsti so živi, kar kaže povezavo s pomenskimi gestami, značilnimi za indijski ples (hastas). Kastanjet v pravem gitano plesu ne bomo srečali. Zvočno podobo zaokroža poseben način igranja na kitaro, ki je brenkalo, kar je tudi  indijski sitar in nenazadnje - naše  citre! (Svet je majhen, čas pa relativen ...)
...
...

Ko se ples razvija in stopnjuje, se zgodi jaleo, zavzeto sodelovanje glasbenikov, pevcev in občinstva oziroma vseh prisotnih, če gre za najbolj avtentično obliko, ko se vse dogaja - n.pr. na romski gitano poroki - in to s ploskanjem, topotanjem ter spodbujevalnimi kriki, navijanjem pravzaprav, ki opogumlja plesalca, da se prepusti in razda do konca. In zgodi se tudi duende, magični, skrivnostni izraz za duhovno izkušnjo izven razumskega dojemanja. To je posebno, privzdignjeno stanje zavesti, ki ga izzovejo zlasti temni toni pesmi. Pesnik Federico Garcia Lorca je zapisal: "Duende se pojavi, kadar začutiš, da obstaja smrt." Takrat postaneš esenca plesa in glasbe, tvoj  instrument pa zveni sam od sebe. Duende začutiš, ne moreš pa ga razumsko razložiti. V vzvišenih trenutkih se polasti tako izvajalcev kot ostalih prisotnih ... Podeljuje moč ustvarjalnosti, tako da se v improvizaciji lahko pojavijo povsem nove oblike. Ples je tedaj strasten, globoko iskren, prepričljiv, pripravi nas do ganjenosti, joka ali smeha. Skupaj z glasbo uteleša bistvo preganjanega, zaničevanega ljudstva, ki je v diaspori bogatilo svojo kulturo in umetnost ter vanju vgrajevalo vse stiske, muke, trpljenje, pa tudi svojo neizmerno vitalnost in veselje do življenja. Sicer so glavne oblike flamenka alegrias, soleares, bulerias, zapateado, tango, zambra. Plesi niso koreografirani, vendar je struktura ohlapno določena, a  dovolj odprta, da omogoča vsem izvajalcem improvizacijo.
...
...

Klasični flamenko je stil, ki ga največkrat vidimo v plesnih skupinah, kjer prikazujejo tradicionalno špansko seguedillo. Drža je izrazito pokončna, pri plesalkah je hrbet pogosto v rahlem zaklonu, manj je gibanja bokov, roke so dolge kot pri baletu. Ta oblika se je dejansko tako kot balet razvila v sofisticirano obliko, k čemur so prispevali plesalke in plesalci z baletno izobrazbo, da bi se s poudarjanjem elegance oddaljili od "grobega" gitano stila. Vendar so v osnovi ostali zvesti duši flamenka (alma flamenca) in nastal je pravzaprav lep spoj obeh oblik. Moderen flamenko je tehnično visoko razvita plesna zvrst, poudarek je tako pri ženskah kot pri moških na peklensko hitrem taconeu, izvajanem z absolutno natančnostjo. Dodatno so v uporabi rekviziti: kastanjete, ki zahtevajo izredno mojstrstvo, nadalje šali, velike trikotne rute z resicami in pahljače, ki poudarjajo kroženje v zapestjih. Novi flamenko (flamenco nuevo) redkeje uporablja rekvizite, kostumi so enostavni (moški v majicah ali zgoraj brez, ženske v preprostih dolgih oblekah brez volanov). Plesi so koreografirani in prepleteni z elementi drugih plesnih zvrsti.
...
...

Tujcem so namenjeni plesni spektakli "za turiste". Nastopajo večje skupine z efektnimi koreografijami, ki se spogledujejo s "show dance", veliko je svetlobnih učinkov in obilo - kar preveč preveč bogatih kostumov z bleščicami, plesalci pa navdušujejo s spektakularno tehniko, naravnano na občinstvo ... Tudi soli so največkrat koreografirani, izvajalci pa vsi po vrsti lepi in mladi ... Za tradicionalni flamenco velja, da mladi izvajalci še ne premorejo dovolj čustvene zrelosti, da bi dosegli duende. To se lahko zgodi šele okrog 30. leta, niso pa redki mojstri in mojstrice flamenka stari 50 in več let. Flamenko za turiste je bleščeč, a precej prazen in brez pravega okusa, tako kot tisti trd "plastičen" paradižniki ali pisane holandske vrtnice, ki ne dišijo ... (Pa še oberejo te, ker so vstopnine nespodobno visoke!)
...
...

Ker je plesalec v ospredju, mnogi mislijo, da je ples glavna komponenta flamenka, vendar je njegovo središče pevec (cantaor), ki je del glasbene tradicije Andaluzije. Izvor pesmi ni povsem jasen, nedvomno pa gre za perzijsko-arabske pesemske oblike zyriab, judovsko petje v sinagogah, vplive andaluzijske regionalne ljudske glasbe itd. V skupini Juana Polvilla smo srečali glasbenike: priznano pevko Encarnacion Casas Gumiel, imenovano La Chabuca, pevca Luisa Garcio Bravo - El Cheíta in odličnega kitarista iz Bratislave, Stanislava Kohutka - Morenita de Triana. Pevca sta predstavila obliko petja cante jondo ali cante grande (globoka, velika pesem). To so izrazito otožne, tožeče, temne pesmi. Pojejo jih  brez ali z glasbeno spremljavo in pravijo, da so srce in duša flamenca. Pevec se povsem preda, vloži košček sebe v vsak verz in doseže duende. Nevajenemu ušesu se zdi to petje čudno in grobo, težko ga sprejme. Plesalec ob njem odpleše in odigra celo zgodbo. Četudi besedil ne razumemo, občutimo barve razpoloženj. Andaluzijski Romi zaradi dolgotrajnih asimilacijskih pritiskov in raznih prepovedi ne govorijo več romščine, ampak caló, "pararomski jezik", ki se je v minulih stoletjih premešal s španščino, vendar še vedno vsebuje tudi romsko besedje. Lažje pa sprejemamo cante chico (mala pesem), ki je lahkotnejše, vedrejše narave, kot tudi vmesno obliko cante intermedio. V obojem je zablestela La Chabuca, ki je med zelo čustveno pesmijo nenadoma vstala in z rdečo ruto plesno zakrožila po prostoru. Že po poklonih, v dodatku, je z razpoloženimi člani skupine zapela veselo pesem in čisto zares, dobro zaplesala, medtem ko je plesalec Polvillo zapel. Elegantna in stilno čista plesalka Jana Drdácká v črni, enostavni obleki je predstavila sodobnejšo smer flamenca, v duetu s Polvillom pa sta razvila celo paleto odtenkov nekega odnosa, od pogledov, izzivanja, zavračanja, prepira, nemoči, do upanja in pomiritve.
...
...

V naslednjem solu se je pojavila v rumenkastem, tipično andaluzijskem flamenko kostumu z zelenooranžnim pikastim vzorcem (traje de flamenco - flamenko videz, podoba). V dolgi obleki z volanastimi rokavi in plastmi volanov, podaljšanimi v "rep" - več kot meter dolgo vlečko (bata de cola) je z nasmehom in vedrino zaplesala v stilu klasično modernega flamenka, z lepimi linijami in arabeskami rok, z rahlimi zakloni in spretnim, dekorativnim obračanjem vlečke, ki se seveda nikoli ne sme zaplesti med noge. Uporabila je tudi velik trikotni pled z resicami, ki je v kroženjih dodal plesu volumen. Z diskretno koketnostjo je nekoliko privzdignila krilo, da je bil viden njen odlični taconeo. Glasbenikom je najprej nakazala ritmični vzorec s stopali, oni pa so ga povzeli s ploskanjem in instrumentom. Med plesom je tu in tam tudi sama dodajala ritem s ploskanjem in z značilnim tleskanjem s prsti.
...
...

Polvillo je izredno temperamenten plesalec s hitro tehniko nog, izrazno uglašen z vzdušjem in besedilom pesmi, ki jih odslikava s celim telesom in obrazno mimiko. Z dramatičnimi poudarki in divjimi "izpadi" odpleše zgodbo in pred nami razgrne celo pahljačo razpoloženj, predvsem pa uživa v improviziranih trenutkih skupnega ustvarjanja, v dialogu s prisotnimi.
...
...

V avditoriju se je zagotovo zgodil duende in se naselil tudi v gledalce, ki so ves čas sproščeno in glasno sodelovali, kot to znajo pravi gitanos. Podpisana se je po predstavi z užitkom poglobila v flamenko, in to bolj, kot je sprva nameravala, seveda s pomočjo You Tuba, ki je za plesne navdušence še posebno pomembna tehnična pridobitev. Bralcem priporočam klike na imena izjemnih flamenko umetnic in umetnikov, predstavnikov različnih stilov, kot so: La Argentina, Argentinita, velika Carmen Amaya, Pilar Rioja, Maria Pages, Juan Polvillo v različnih podobah, mladi, neverjetni Farruchito in - no ja, pa naj bo - še lepi zvezdnik Joaquin Córtez. !Ole!
... (Foto: Maja Marko)
... (Foto: Maja Marko)
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Na špici
Matjaž Farič. Program 14. izdaje festivala Front@ vključuje veliko tveganja!
Program 14. izdaje festivala Front@ vključuje veliko tveganja. Skoraj vsi dogodki so nač ...
Preberi članek
Preberi članek
Avgust 2019
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Obkroženi z idioti
Izšla je nova knjiga švedskega vedenjskega strokovnjaka, predavatelja in pisca Thomasa Eriksona
Tereza's Choice veganska žar linija za vrtne zabave
V poletje s tremi novimi izdelki zdrave prehrane
Preberi članek
Preberi članek