Ljubljana, 18.06.2013 | Daliborka Podboj

Stopite na balkon in uzrite valovanje plešočih množic!

Koreograf Matjaž Farič se je v svoji novi predstavi The Politics of Dancing zazrl v politiko plesa
Politika in ples ali ples in politika, kako to gre skupaj? Nič novega, če pomislimo na Sončnega – baletnega kralja Ludvika XIV (1643-1715), ki ni dodeljeval pomembnejših plemiških (političnih) pozicij  tistim, ki niso elegantno plesali. In kraljevski absolutizem je bil tiste dni na vrhuncu moči. V daljni antiki pa so vojake celo urili s plesom, torej elegantno in čutno pripravljali na boj ...
...
...

V politiko plesa se je zazrl koreograf Matjaž Farič, ko je v svoji najnovejši predstavi The Politics of Dancing: Balkon, na plan potegnil filozofijo klasičnega liberalizma, o katerem (priloga gledališki list, prevod: Katja Kosi, Nada Vodušek, Matjaž Farič) John Hood razglablja v svojem spisu iz leta 2005 in citira Avstrijca F.A.Hayeka (1899-1992), pomembnega ekonomista dvajsetega stoletja, ki je prejel leta 1974 Nobelovo nagrado za področje ekonomskih znanosti. Hayek se je razpisal o filozofiji mas in političnih poteh plesnega valčka, ki je iz prvotnih kmečkih zabav prijadral v dvorne sobane in postal modni ples razkošnih plesišč bogatih slojev. Ta izvorni narodni ples so celo prepovedali zaradi nespodobne drže - tesnega objema plesnega para. No, kljub prepovedi je doživel hiter vzpon, ki ga je okronal avstrijski kralj valčkov, skladatelj Johan Strauss ml. (1825-1899). Zgodovino politično vrtečega se valčka je Hood predstavil v kontekstu Hayekove študije o delovanju mase in zakonitostih ekonomije, ko se masa zna prebuditi in prevzeti krmilo. V tem zanimivem članku ekonomskega razmišljanja Hayek med drugim predlaga, da se družbena navzkrižja naj ne rešujejo nemudoma, "... ampak v loncu mora nalahno vreti, da bi navzkrižja porodila nove eksperimente in nove ustvarjalne ideje." Farič je v svoje politično plesno zrcalo umestil še novejšo plesno svobodoljubje, primer uporniške mladine željne novih družbenih oblik, ki se je začel z disco glasbo in plesom na začetku 70- tih minulega stoletja. Ta je tiste dni veljal za pošast, ki se jo mora nemudoma zatreti. V gledališkem listu se navaja citat BBC Radia 4 z dne 28.junija 2011, o tem, kako je leta 1979 v zraku zagorelo na tisoče nezaželenih in družbeno nevarnih disco plošč. Disco klubi pa še danes na polno delujejo, kjer mladina pleše svoje uniformirane gibalne različice, bogati sloji pa prav tako še vedno ekonomsko krmarijo. Politično ekonomsko razglabljanje o plesu in valovanju mase pripelje Hooda dostavbenega balkona, ki se uporablja kot nadprostor ogledovanja onih spodaj ali kot punkt velikodušnega pozdravljanja onih zgoraj. Profesor Heifetz, ki ga v tekstu navaja Hood, je svoj čas svetoval ogled plesišča z balkona, ker se tam lahko uzre popolnoma druga slika o stanju na plesišču, kot to nudi pogled v neposrednem plesnem vrtincu plesišča. Torej ekonomski umi 20. in 21. stoletja zakonitosti družbenega in ekonomskega pulziranja primerjajo s plesom in plesiščih.
...
...

Politična atmosfera Faričeve plesne platforme na odru PTL je dodatno podkrepljena še s songom angleške skupine Re-Flex, The Politics of Dancing, ki je svoj prvi album posnela leta 1982, po katerem je povzet tudi naslov predstave. Zvezda petih krakov, pentagram, sinonim Da Vincijeve virtualne risbe človeškega telesa tokrat krasi grafično podobo predstave in gledalca utripajoče vabi v dvorano; ko sveti in utripa na sceni obrobljena s petimi pari rdečih ženskih čeveljčkov: grafično oblikovanje: Atelje Balant. Tako kot se plesni valček pleše v tričetrtinskem taktu, ko daljši glasbeni fazi sledita dve krajši ali po daljšem plesnem koraku dva kratka koraka - obrata, pa valčkov manifest na plesni sceni soustvarjajo in izplešejo: Katja Legin, Barbara Kanc, Darren Anderson. Darren Anderson kot prvi aktivni člen vstopi na plesno prizorišče in v prostor vgravira tisti dolgi nosilni moški korak, ki vodi, diktira (on meri še s kazalcem in sredincem) in zaobjema prostor plesišč, za njim pa pritečeta še dve prešerni ženski lahkotnih plesnih korakov in obratov. Ta  slikovita scena skupaj s pestro ukrojenimi oblačili in visokimi pokrivali iz filca opominja na zgodovinski izvor valčka. V barvitih kostumskih domislicah se sodobno, vendar razločno slikajo še druga zgodovinska stanja plesnih poti: kostumografija Sanja Gacić, asistentka kostumografije Barbara Drmota. Tudi v glasbi se vrtinčijo različna kompozicijska obdobja plesišč: Donna Summer, Re-Flex, Henry Purcell, Carl Maria von Weber/Hector Berlioz, Flota. 
...
...

Plesalka Katja Legin na svojo stran plesišča vnaša upor in obup, nemo potenciran v pretirani obrazni mimiki, sicer pa izražen v plesno čistem jeziku. Medtem ko se Barbara Kolenc predstavi kot predstavnica aristokracije in oboževalka plesnih užitkov. V skoraj enakih oblikah giba in izraza plesalki izžarevata povsem različna stanja čutenja, sta kot nemi podobi namišljene akcije, ki sproža neželeno reakcijo. Valček v salonski drsni obliki in v paru le za trenutek polkrožnega obhoda zaplešeta Darren in Barbara, sicer pa se ta na podiju abstraktno vije kot niz  fotografskih zamrznitev plesnih različic in oblik, ki jih trije plesalci nakazujejo, vrtinčijo, se med seboj prepletajo, borijo za svoj status in še osebnostno izpovedujejo. Pozneje in v drugem planu nastopi še množica plesalcev mlajše generacije - uni - disco gibalnega potenciala: Enya Belak, Urša Rupnik, Kristina Rozman, Eva Posedel, Aleks Kodek, Daniel Petkovič. Trije najbolj uporni v svoji gibalni robotiki zdržijo praktično do konca. V tretjem nivoju te scenske uprizoritve se zabliska še vide posnetek barskega vzdušja, kjer svoj seksi šov uprizori  temperamentna plesalka Kaja Janjić; tako se na sceni postrojijo tri istočasna plesna - statusna stanja obstoječe družbe. Na koncu pa se še temačno obelodani četrti scenski nivo ob šumu in ropotu letalskega vzleta in dozdevnega helikopterja ter s prihodom zaščitnih šlemov, ki jih nosijo še nedavno na sceni prisotni disco plesalci. Da so uniforme prave, potrdi vonj oblačil, ki skupaj z ropotom agresivne tehnike zaobjame avditorij. 
...
...

Matjaž Farič se je plesno izobraževal na baletni šoli v Mariboru in na dresdenski Palucca Schule-1987, leta 2006 pa se je vpisal na AGRFT Ljubljana, kjer je tudi diplomiral na katedri za gledališko in radijsko  igro. V predstavi The Politics of Dancing/ Balkon se na samem začetku sliši tudi glas plesalke in pedagoginje, Nemke Gret Palucce (1902-1993): "Ko ustvarjate ples, morate predvsem misliti na to, ali je tema plesna." In kot pravi Farič, je na to vedno opozarjala svoje učence. Koreografsko predstavljanje filozofskega razglabljanja o plesu, politiki in ekonomiji mas res ni ravno pristna plesna tematika, pa čeprav je v tekstu ves čas govora o plesu. Koreograf Farič se je težke tematike lotil v plesnem orisu omenjenega teksta (izbrane citate je razločno podajala Nada Vodušek), predvsem pa metaforično naslavljal na neposredna vrenja letošnje pomladi. Vprašanje pa je, ali bi politična plesna poslikava bila dovolj jasno berljiva tudi brez izpostavljenih citatov? Verjetno ne. Zdi se, kot da koreograf Farič išče novo rezultanto koreografskega izziva in dramske izpovedi, lastni dramsko plesni spoj, ko v gibalni abstrakciji želi osvetliti aktualno tematiko in jo zgovorno z močjo uprizoritvenih tehnik vgravirati v plesni prostor; ko gib postane pripomoček njegove scenske gradnje, vendar še vedno poetično izrazen in v prvem planu.
Zastavljenega izziva se Farič loteva večplastno, ko obenem slika in secira plesno formo, čeprav ta v spopadu z idejo na trenutke izgublja začrtano moč in dinamika gibanja upada; koreograf pa nastalo praznino povzdigne z novo scensko gradnjo in osmišljeno dramaturgijo, tudi z doziranjem teksta. Predstava The Politics of Dancing se gleda in doživlja kot umetniško slika, kjer podnapis gledalca usmerja in mu daje možnost primerjave s tistim, kar je sam videl in občutil; je kot nemi film, kjer tekst izpričuje videno in neslišno (tokrat opisano z gibom), je delo, ki da misliti. No, to ni Faričevo prvo koreografsko soočanje s socialnim statusom, nazadnje se je sugestivno dotaknil zgodovinske tematike o ženski-materi v svoji predstavi iz leta 2011 Pustite otroke k meni. Koreografsko soočanje Matjaža Fariča z današnjim svetom ni le posebnost plesne Slovenije, je največkrat tudi splošno zanemarjen koreografski rez v aktualno osrčje in je zanimiv avtorski lučaj novim plesnim izzivom.  
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Na špici
Članice 2 z bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu v hip-hopu
V sredo, 16. 10. 2019, je v nemškem Bremerhavnu potekalo svetovno prvenstvo v hip ...
Preberi članek
Preberi članek
Oktober 2019
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Magnetista. Prevzemite nadzor nad igro privlačnosti!
Oriflame je k svoji paleti dišav dodal še eno parfumsko vodo, ki dokazano privlači
Zajtrk v postelji z ovsenimi palačinkami
Brez napora v nov dan z mojim receptom
Preberi članek
Preberi članek