Ljubljana, 18.07.2019 | Barbra Drnač

Čas in energijo namenjam ljudem, ki jih imam rada, ki so dejavni, živi, aktivni, polni življenja

Pogovor s Kim Germ, pedagoginjo, koreografinjo, oblikovalko gibalnega Prostora 5
Kim Germ (foto: Aleksandar Domitrica)
Kim Germ (foto: Aleksandar Domitrica)
Kim Germ, pozdravljena, pogled v moj arhiv pravi, da sva zadnji intervju naredili leta 2014. In od takrat si svoje plesno, gibalno življenje spremenila. Kaj se je najbolj drastično premaknilo v tvoji aktivnosti?
Drnač, prvo bi ti rada izrekla hvala, ker podpiraš ples na naših tleh. Ker zbiraš arhiv vsega, kar je napisano in izrečeno. Nič tako drastičnega se ni spremenilo, le to, da sem eno leto pozneje odprla društvo skupaj z Miriam Štucin in njenim partnerjem Blažem Slaničem (2015), še vedno sledim sebi, metodam in konceptom, ki prihajajo po meni in v katere verjamem, da v človeku odprejo njegov potencial in prebudijo talent. Spremenilo se je to, da sem odrasla, postala zrelejša, stopila izven konceptov in okvirov, ki sem jih leta in leta v Urški in na IDO tekmovanjih ponotranjila in imela za 'zdravo gotovo'. Stopila sem v svet in uvidela, kaj vse je potrebno, da kot osebnost postaneš celosten. Ali plesalec oz. gibalec ali pa kakršenkoli ustvarjalec.
 
... (foto: Let's Doodle)
... (foto: Let's Doodle)


Kaj torej danes počneš in kako je sploh prišlo do tvojega samostojnega prostora, ki je bil verjetno nujno potreben?
Kratka obnova: Začela sem plesati pri treh, tekmovati pri šestih letih. Moji prvi plesni učitelji, Metka Messesnel Bizilj in Uroš Andič, nato Mimi Marčec Mirčeta, pa Saša Volk in Azra Selimanovič. Pa pozneje baletna učiteljica Petra Žiher in moja najljubša Darja Sebastjan. Dala mi je največ discipline in resnice. Vedno je bila direktna in odkrita in nikoli ni izhajala iz lastnih koristi. In pa nepogrešljiva Blaž Godec in Aleš Čuček. Onadva sta verjetno edina, v katerih sem skozi njun ples doživljala, da izražata to svoje pravo bistvo. Nikoli se nista bala biti to, kar v resnici sta, in to je to, kar jaz šele danes spet znova odkrivam. Celotna ekipa Urške z Gospodarskega razstavišča in tista močna pozitivna energija tam z Ambrožem (Tomažem, op. u.) na čelu je močno zaznamovala moje življenje. Pri sedmih sem vedela, da bom postala plesna učiteljica, pri 16-ih sem to postala, si zaželela postati del glavnega učiteljskega tima, pri 21-ih to postala in spoznala dve stvari. Prvo vse je mogoče in drugo v učiteljski garderobi vsa čarobnost izgine. Luč ekipnega Urškinega duha je ugasnila, Ambrož je umrl, me deset dni pred smrtjo nenapovedano in sumljivo odpustil in začela se je moja prava pot ...
 
... (foto: Zala Opara)
... (foto: Zala Opara)

Prihajam v tretjo sezono studia na Parmovi, tako da trenutno pišem programe za jesen 2019 in čisto malo preoblikujemo koncept delovanja. Kadar nisem v pisarni, sem v dvorani. Največ delam individualno. Joga in ples se močno prepletata. 'Opolnomočam' ljudi, jim kažem, kje imajo rezerve, kje se skrivajo njihovi potenciali in kaj vse je treba narediti za močno zdravo telo in bistroumnost razuma. Najraje delam z našimi perspektivnimi mladimi nogometaši, ti imajo največ energije in so najbolj delavni. Na splošno rada delam z vsemi, prav res z vsakim, ki stopa ali je stopil v studio. Velikokrat si sama pri sebi rečem in tudi naglas, da je Prostor 5 nekaj najboljšega, kar se mi je kadarkoli zgodilo. Toliko čudovitih ljudi doživljam vsakodnevno. Sicer pa v sklopu programov pišem in pripravljam didaktične pripomočke in priročnike za otroke … in tu tudi najbolj uživam. Do svojih prostorov sem prišla z veliko volje, upanja in zaupanja. Že dolga leta nazaj sem se želela osvoboditi in izražati samo tisto, kar je zame in kar mislim, da je za napredek človeštva res pomembno.
 
... (foto: Let's Doodle)
... (foto: Let's Doodle)
 
Omenila si mi 'fajn' stavek oz. trditev, da je v našem plesnem okolju vedno prisotna neka drama. Kaj si mislila s tem?
Joj, sem že pozabila, da je pred tabo 'fajn' paziti, kaj se govori (smeh). Intenzivna čustva so po domače drama. In večina stvari na naših tekmovanjih temelji samo na intenzivnih čustvih, kar pa za otrokov razvoj še zdaleč ni ok. Malo koga na plesišču vidiš, da ne pleše iz čustvenega naboja, ta je ponavadi zaradi nevtralnosti in golega prikaza giba ter stila slabo ocenjen. Včasih, ko opazujem, se sprašujem, ali ljudje plešejo zaradi večvrednostnega kompleksa ali pa ravno njemu nasprotnega, manjvrednostnega, ali res zaradi plesa oz. svobode giba samega. Mislim, da to verjetno pri nas ni pričakovati, raven kakovosti se vsako leto znižuje od sodnikov do plesalcev. Točke se ponavljajo, gibi se ponavljajo. Čustva so ena in ista. Zavedam se, kako močne so te trditve, vendar žal so dandanes privlačni plesalci s čustveno nabitimi koreografijami. In ti so tudi vodilni, žal. In pogledati izza teh močnih čustev ni kar tako. Moraš bit res objektiven, da ne padeš v sago igre, ki jo taka oseba na plesišču igra. Tisti, ki bi lahko bili dobri, se skrivajo za mogoče slabšimi koreografijami, spet drugi imajo vrhunske koreografije, a imajo neizraženim karakter. Zato je tukaj verjetno res težka objektivna odločitev sodnika oz. posameznika, ki se seveda v večini odloči na podlagi tistega, kar je čutil, in malo je starih mačkov, ki so kos manipulacijam čustev in se mogoče tudi zavedajo odgovornosti vloge, ki jo kot sodniki nosijo za slovenski ples. In ljudje, katerih življenje temelji na močno izraženih čustvenih nabojih, seveda to potrebujejo, to je hrana za njihovo dušo. In to dobijo. V vsakem primeru ali so prvi, drugi ali pa zadnji. Dramo dobijo. Mislim, da sem to mislila s tem, da je prisotna drama … in nič ni narobe z ničimer, samo jaz osebno ne morem več podpirati stvari, ki nimajo čistega namena.
 
... (foto: Let's Doodle)
... (foto: Let's Doodle)


Torej deluješ na mnogih plesnih, gibalnih področjih. Je vse to prepleteno eno z drugim?
Trenutno joga in ples. Ta ples je pred nekaj tedni dobil zame spet čisto nov pomen. In upam, da ti bom lahko čez pet let, ko bo spet moj čas, lahko povedala kaj več in če se je 'načrt' uresničil. Vsaka gibalna tehnika te postavi v telo, ena ti da več izraznosti, druga več zavedanja o samem delovanju telesa in njegovi uporabi. Vsako gibanje skrbi za razvoj nevronskih povezav, kar je definitivno meni osebno najbolj fascinantno pri gibanju oz. prav pri plesu naj bi bilo tega še največ. Mogoče je tako kot pri hrani bolj raznoliko ješ, bolje funkcioniraš. Tako je tudi pri gibanju. Več gibalnih vzorcev, ki jih tvoj sistem doživi, bolj polno osebnost lahko razviješ. Živčni sistem hrepeni po raznolikosti in s tem namenom tudi mi v studiu ponujamo toliko raznovrstnih aktivnosti (akrojoga, vinjasajoga, sodobni ples, avtentični ples, hatha joga, jazz ples itd.). Izhajam iz joge, uporabljam jo kot temelj ozaveščanja telesa. Poda ti zavedanje telesne drže, neverjetne moči, gibljivost in neko novo dimenzijo v mišicah. Poveča ti kapaciteto pljuč in s tem več dotoka kisika v možgane, kar ti omogoči več vzdržljivosti. In hkrati upoštevam še filozofski del te prakse. Na individualnih urah in tečajih avtentičnega plesa uporabljam ples kot sredstvo za odkrivanje lastnega izražanja, občutkov in notranjih vzgibov in kot orodje samospoznanja. Delujem iz tega, da se vsak lahko izraža in giba. Začetniki oz. tisti, ki se manj gibajo, sploh potrebujejo raznolikost in ozaveščanje svojega telesa. Pozneje se to vidi pri 40-ih ali pri 70-ih. Tisti, ki se manj gibajo, ki so manj v telesu in več v glavi, hitreje zbolijo za kakršnokoli boleznijo ali še huje pojavijo se jim nevrološke motnje itd. Izkušeni giblec pa v vsakem primeru želi poglabljati svoje občutke skozi gibanje, in nudimo možnost boljšega uvida vase in razvoj, ki temelji na lastni inspiraciji, skozi usmeritev.
 
... (foto: Zala Opara)
... (foto: Zala Opara)


Izhajaš iz joge, ki je stara veščina, ki pa se mi zdi, da v ponorelem današnjem svetu pridobiva na popularnosti, prepoznavnosti. Kakšno je tvoje mnenje, zakaj je joga dobra in kdo naj bi se z njo ukvarjal?
Joga v svojem bistvu pomeni povezanost s principi narave. Danes pa jo lahko dobimo na vsakem koraku kot kreativno raztegovanje, ki temelji na dihanju, kar jo v svojem bistvu dela drugačno od večine vadb. Joga zdaleč ni samo telovadba ali pa meditacija, joga ni vadba, joga ni tehnika, joga niso zvita telesa v nemogočih položajih. Je način odkrivanja sebe, odpiranje uma, razbijanje prepričanj, ki jih imamo o svetu. Joga pomeni obvladanje svojega lastnega čustvenega telesa, obvladanje zunanjega sveta, okoliščin, družbe, situacij v vsakdanjem življenju. Joga je živeti življenje čudežno, to ponavadi slišimo. To pa pomeni, da nam nihanje zunanjega sveta ne prihaja do živega. Če je šef v službi tečen, se te njegova slaba volja preprosto ne more dotakniti oz. vplivati nate. Če pa si zares v jogi, se zavedaš, da lahko hipotetično tečnega šefa spremeniš v malo manj tečnega šefa. Ker s pomočjo joge ustvarjamo situacije, ki so natanko take, kot si sami želimo, da so, take, kot si jih izbiramo sami. Z jogo sta naša telo in um na najvišji možni ravni zmožnosti in učinkovitosti. Joga je tehnologija nadgrajevanja, aktiviranja, prečiščevanja naših notranjih energij za naše najvišje (z)možnosti. Joga pomeni način življenja. Ker če se želiš sinhronizirati z naravo/s stvarstvom/ z vesoljem, moraš upoštevati tudi celotno filozofijo, ki stoji za njo. Način prehranjevanja, odnos do sočloveka, živali in življenja. Le s tem v resnici izhajamo iz čistega bistva vsakega stanja zavesti. Čisto stanje zavesti pomeni, da namesto sovraštva izberemo spoštovanje, namesto vloge žrtve izberemo delovanje, namesto strahu izberemo upanje. Z načinom življenja pa najlažje preidemo do integracije vrednot, ki gradijo bistvo naše zavesti. In še enkrat joga je svet, kjer kot posameznik postaneš gospodar lastne usode. Priporočam vsakomur, pet let staremu, 50 ali 15. Ne vem, zakaj vse na 5 (smeh). Predvsem tistim, ki se nič ne gibate in imate zelo rigorozna prepričanja o sebi, življenju, sploh pa o jogi. Športnikom, plesalcem, vsem ….
 
... v Londonu na izpopolnjevanju jazz tehnike ...
... v Londonu na izpopolnjevanju jazz tehnike ...


Še vedno pa poučuješ jazz na nekaterih plesnih šolah izven svojega prostora. Komu namenjaš svoj čas in energijo?
Trenutno sem zaključila sodelovanje z Moj Klub Bled. Nekaj se odpira v Mariboru v Sambi. Bomo videli. Rada delim z ljudmi, ki vidijo onkraj okvirov, upam in zdi se mi, da se bomo ujeli. Če bom izbrala Maribor, ga bom izbrala zato, da bom lahko več s svojo prijateljico in njenima hčerkama ter družino. Čas in energijo namenjam ljudem, ki jih imam rada, ki so dejavni, živi, aktivni, polni življenja in vere! Ki sledijo sebi in vidijo izven družbenega okvira, ki ne želijo ustrezati nekim normam ali pa neke svoje uspehe pogojevati z ne vem mogoče sledilci na instagramu. Čeprav je tudi to pomembno, danes je vse pomembno. Tudi tehnologija, smo pa ljudje tisti, ki smo najboljši v zlorabi. Energijo dajem ljudem, ki so avtentični in verjamejo, da se življenje odvija skozi odnose in v očesnem stiku.
 
... (foto: Aleksandar Domitrica)
... (foto: Aleksandar Domitrica)


Kaj je največji manko današnjega plesalca, ne glede na zvrst, s katero se ukvarja?
Vau, kakšno vprašanje!? Mogoče samozaupanje, samozavest, zdrava samopodoba. Mogoče navdih. Ja, mogoče bi izpostavila to, da iščejo navdih povsod drugje kot pa v samem sebi. Berite, raziskujte, učite se, razvijajte možgane, bodite sami sebi svoj idol. Plešite, pojte, igrajte se s svojim telesom, poskusite več stvari, vse plesne stile in vse vrste gibanja, ki sovpadajo zraven. Izražajte svoje potrebe skozi gib, glas … Ne se  bati ustvarjati, izražati svoje lastne misli, ideje, zamisli. Ljudje čakamo na svežino in pogum. Ne se bati svoje lastne moči in sporočilnosti. Pojdite v dvorano, bodite v dvorani in vztrajajte, dokler se ne sprostite v lastnem gibu in občutkih samozaupanja. In bodite ponosni nase kar tako!
 
.. z Dollie Henry v Londonu ...
.. z Dollie Henry v Londonu ...


Je tvoj koreografski stil tudi doživel spremembe?
Je in ni. Jazz ostaja. Klasika bo vedno ostala klasika in korenine ter spoznanje, ki sem ga leta 2006 z jazz funk točko na Justina Timberlakea/ Lovestoned začela izražati intiutivno in ki ga je pozneje v meni znova odkrila Dollie Henry, preprosto živi v meni! Čeprav ko sem med prebiranjem literature naše čudovite Mete Zagorc prebrala, da je jazz edina plesna zvrst, ki ni nujno, da je interpretiran po glasbi, se je v meni nekaj premaknilo. Začela sem se drugače premikati, drugače čutiti in predvsem si več dovolim! Čakam, da res odvržem vsa prepričanja, ki jih še imam o sebi, in še neke strahove, da se bom lahko v vsej polnosti izražala. Še vedno pa sem pri določenem konceptualnem koreografiranju inspirirana s strani plesalca in glasbe. Najbolj delujem v sinergiji s sočlovekom, kakovost končnega izdelka pa je odvisna od odprtosti, sprejemanja in od izkušenj ter znanja plesalca.
 
... v intenzivnih tekmovalnih časih ...
... v intenzivnih tekmovalnih časih ...


Zelo mlada si začela plesati in nase prevzemati velike, ne samo plesne, ampak tudi pedagoške, koreografske odgovornosti. Saj vsi vemo, da za današnja stanja je dovolj pogled v naše otroštvo in so odgovori na dlani. Je bilo tudi pri tebi tako?
Razdajanje, strah pred tem, kaj bodo drugi mislili, in z izpostavitvijo. To je moja šibka točka. Imam globoko travmo iz otroštva. No, recimo otroštva. Imela sem nekje 15 ali 16 let, ko pridem en dan na trening, ravno sem prišla v člansko kategorijo, sestavljali smo veliko formacijo, trenerka koreografira, jaz pa čutim ogromno nesprejemanje. Nekaj čudnega je bilo v zraku … Po koncu treninga me trenerka pelje na pogovor in mi reče, da letos ne bom mogla biti v formaciji, da pa sem lahko rezerva. Razumela sem, ker je argumentirala s tem, da veliko manjkam (sem ravno zaključevala 4. razred baletne šole in res je bilo tam veliko odgovornosti). Seveda sem sprejela, v resnici sploh nisem imela pojma, kaj se dogaja, čutila sem neiskrenost, pa zaradi velikega pomena avtoritete si sploh nisem upala na to pomisliti. V naslednjem hipu mi je ponudila mesto asistentke niti za to nisem vedela, kaj pomeni. V glavnem z nikomer nisem o tem govorila. Zaupala sem takratnemu fantu, da letos nisem v formaciji, da sem rezerva. Nakar pride on z informacijo čez en teden, ker je bil dober prijatelj z bratom od moje takratne soplesalke, da so punce izglasovale, da Kim Germ pa letos ne bo v formaciji. Halo? Mislim, ne morem dovolj dobro opisati razočaranja in tega, da ti lastna 'družina' obrne hrbet. Namreč takrat sem bila že 13 let zvesta Urški. Zanjo dihala, živela s srcem in telesom, za ples in Urško in trenerko. Grozno, če pomislim zdaj, kakšno pripadnost sem tvorila. Zaprla sem se vase, z nobenim nisem govorila, delala sem se, kot da je vse v redu, čeprav je luč v meni ugasnila. Iz osebe, ki se je vedno smejala in izhajala zgolj iz užitka do gibanja in plesa samega, iz odličnjakinje sem postala oseba, ki je komaj izdelovala gimnazijo, ki je samo trenirala, jedla in spala ter se skušala osredotočiti na učenje. Nisem še povsem predelala teh stvari, sem pa danes izredno hvaležna, ker drugače me verjetno splet nadaljnjih dogodkov in mojih odločitev ter življenje samo ne bi peljali, kot so me. Danes ne bi bila ustvarjalka, kot sem. Verjetno prav zaradi nje kreiram tako pot in izbiram ljudi okoli sebe, ker se želim počutiti varno in sprejeto. Razumem, da psihologija odnosov takrat še ni bila tako razvita, sem brez zamer postala asistentka, začela poučevati, koreografirati. Kako smešno je to življenje! Pravih argumentov še danes ne vem, leta pozneje mi je nekdo povedal samo to, da je bilo izrečeno vprašanje in da so za to dejanje morali dvigniti roke.
 
... (foto: Let's Doodle)
... (foto: Let's Doodle)


Še vedno pa spremljaš državna prvenstva in vse, kar sodi zraven? Ali si se tudi od tega odmaknila? Kaj meniš o tekmah zdaj, s časovno distanco, saj si sama dolga leta tekmovala in imela tudi svoje varovanke na tekmovalnem parketu?
Rada podpiram ples, še posebno v Ljubljani, Sloveniji. Je pa bilo to letos moje zadnje državno prvenstvo v vlogi trenerja in prvič, da se državnega prvenstva nisem udeležila, čeprav sem imela kar nekaj tekmovalnih točk. Z Mašo Kunšek sva ustvarili koncept in šov del koreografije produkcije za klub Moj klub. Zdi se mi, da je že celo življenje isto, da ne padem v melanholijo, bi se tukaj kar ustavila. Minilo je peto leto, odkar sem odplesala zadnjo malo formacijo in po 24 letih tekmovanja zaključila s tem poglavjem. Ja, imela sem kar nekaj varovank in ogromno dobrih rezultatov in lepih spominov. Tri leta zapored branila naslov državnih prvakinj v šov solu v otroški kategoriji. Nek občutek je, da je že vse življenje isto, tako da sem vesela, da sem pustila to za sabo.
 
... mala članska formacija ...
... mala članska formacija ...


Kateri so tisti naslovi, s katerimi se najbolj pohvališ oz. si nanje najbolj ponosna?
Najbolj sem ponosna na to, da ne glede na vse sledim sebi. Da ljudem kažem, kdo so oni sami, kaj vse lahko naredijo s telesom in mislimi, da jim nudim podporo in varnost v lastnem izražanju. Ponosna sem na vse duše, ki sem jih oblikovala v plesalce. In na to, da delujem kot v igrici, ko osvojim neko raven, se tja ne vračam. In imam tri ali pa štiri najljubše rezultate. Leta 1997 moja prva tekma, šov solo pionirka, 2. mesto; leta 2006 moja prva lastna solo koreografija v jazz stilu, elite gold naslov na IDO festivalu v NY Cityju; leta  2011 moja prva lastna koreografija male skupine v članski kategoriji 1. mesto in leta 2011 4. mesto Dance fest Novi Sad, jazz male skupina člani.
 
... (foto: Zala Opara)
... (foto: Zala Opara)


Veliko se izobražuješ, bereš, raziskuješ. Zakaj?
Od malega se sprašujem, kdo sem in kaj za vraga je to življenje ter kaj počnem na tem svetu. V sebi nosim večni radovedni zakaj oz. kako to, da je nečemu tako. In s takim načinom razmišljanja odpiraš dele zavesti, ki so nato voljni prejeti odgovore oz. informacije, po katerih tvoj sistem povprašuje. Vedno, ko je bilo z mojim telesom kaj narobe, sem se vprašala, ok, kaj je to, kaj mi sporoča oziroma zakaj to in kako to, da imam zdaj npr. bolečine ali pa vnetje, in zaradi tega mi je vedno nasproti prišel odgovor. Ponavadi v obliki knjige. Tako so mi nasproti prišli joga, meditacija in principi samozdravljenja. Tako sem večino bolezni predihala, ne pomnim, kdaj sem nazadnje vzela tableto ali bila pri zdravniku. Rada živim z mislijo, da življenje ni samo hrana, služba in pa ples oz. užitek, in to me navdihuje in spravlja k razmišljanju. Trenutno sem sicer vpisana na podjetništvo, ampak upam, da bom lahko program zamenjala, uredila, da se bo nekdo iz društva vpisal, jaz pa želim vpisati psihoterapijo zaradi tega, ker pogoj za nek tečaj avtentičnega gibanja, za katerega čutim, da je to ta plesna pot, ki mi že zdaj kaže, kako malo vem o plesu.
 
... (foto: Let's Doodle)
... (foto: Let's Doodle)


Kdo je tvoja kreativna ekipa, ki deluje s tabo na Parmovi v Ljubljani?
Z Miram Štucin še vedno skrbiva za organizacijo, čeprav se jaz želim odmakniti od tega in prepustiti to nekomu, ki ga zares veseli in se veliko bolj spozna na to. Eva Brovinsky in Mojca Krivec veliko doprinašata k delovanju društva. Mojca je sicer bolj dejavna v Mirni sobi, Eva pa usmerja ekipo. Tej ekipi so se na novo pridružili Ema Križič, Maja Dokl, Marie Carnio, Tilen Vidovic, Andreja Jernejčič in Davide Casiraghi. Marko Damiš je pred dvema letoma vzpostavil celostno podobo in skupaj z mano in Evo vodi 'branding' strategijo in nas usmerja. Sicer je kar nekaj ljudi soustvarjalo Prostor 5, pa vendar v kulturi, ki jo živimo, v prvi vrsti kot samostojni podjetniki ali kulturniki, je treba biti samoiniciativen skupaj z našim načelom: “Kaj lahko doprinesem skupnosti?” Sama pa štejem kot del ekipe tudi vse podporne člane in vadeče (smeh).
 
... (foto: Let's Doodle)
... (foto: Let's Doodle)


Ta del  Ljubljane bi lahko postal kar majhno plesno središče, saj deluje tam kar nekaj plesnih šol. No, nekatere so se od tam že izselile, ker je prostor namenjen rušenju. Ti si še vedno srečnica, kajne? Premišljuješ o selitvi ali boš prepustila času čas?
Ja, Parmova je gibalno središče. Škoda je, da grozi rušenje. Sicer te grožnje trajajo že deset let. Letos pozimi je bil prvi hud šok po dolgem času in spet spomladi. Zdaj pa spet pravijo, da bomo lahko notri še celo leto. Dokler nisem šla podrobno raziskovati, si je naša ekipa prizadevala vzpostaviti gibalno središče. Dobila sem namig, da bi lahko šli ven z dobro zgodbo o gentrifikaciji in na ta način iskali investitorja, ki bi vložil 2,6 milijona evrov v 13 tisoč kvadratnih metrov Parmove 25. Ali pa z zgodbo s pomočjo civilne pobude … pa se je potem tudi našla gospa, ki je že zbirala peticijo s podpisi proti izgradnji stanovanjskim objektov in s predlogom parka nasproti tega zemljišča, pa so na občini odgovorili, da imamo park na drugi strani železnice. Za območje je že sprejet občinski podroben prostorski načrt (OPPN), ki predvideva gradnjo poslovno-stanovanjskih objektov. V šestih večstanovanjskih objektih je predvidenih 330 stanovanj. Izbran bo kupec, ki bo ponudil največ. Po zadnjih informacijah tega kupca še ni. Hvala bogu! Nazadnje sem slišala, da bi Iza Login znala podpreti naš projekt, vendar kljub temu dvomim, da na tej lokaciji. Čeprav je neverjetno dobra lokacija in super ter mirna energija. In naša zamisel gibalnega središča bi definitivno bila velik doprinos tudi Mestni občini Ljubljana in turizmu. Selitev ni čisto izključena, je pa na listi pomembnosti opravil trenutno nekje na dnu seznama, ker naj bi spet bili varni za eno leto. Ja, včasih, ko mi zmanjka idej in energije, se spustim v naslednjo fazo od strahu, ki pa ji pravim naključje (smeh).
 
... (foto: Aleksandar Domitrica)
... (foto: Aleksandar Domitrica)


Še vedno pa si Kim z zdravim odnosom do zdravega načina prehranjevanja, kajne? Zakaj je tako pomembno, kaj damo vase?
Telo je naš edini pravi dom in res je pomembno, da ga negujemo, spoštujemo in smo mu v dostojanstvo. In takrat brezhibno deluje, ne da bi se mi posebno vtikali v njegovo delovanje. Da toliko, kot mu damo gibanja, mu tudi omogočimo počitka in seveda dovolj vode, svežega zraka in sveže hrane. Sicer sem že devet let brez mesa in mlečnih izdelkov. Vmes je seveda kdaj kakšna energetska kriza in preprosto potrebujem  meso, čeprav zadnje čase, ko sem se še bolj postavila na prvo mesto, takrat ko čutim to neko potrebo po intenzivni hrani, grem spat. Spanje in hrana na nekem nivoju telesu nudita podobno oporo. Predvsem sem ugotovila, da je dobro, da poslušam svoj menstrualni cikel in to, ali sem zares lačna ali samo želim potešiti nekaj neizživetega. Pri sebi sem opazila, da imam veliko več apetita, ko delam stvari, ki me ne veselijo zares. Rada kuham, če se le da, kupujem na tržnici ali naberem kaj v gozdu, izbiram, kaj pojem, ker drugače trpim posledice slabega počutja. Ravno ta teden se nisem mogla upreti in sem pojedla rio mare. Kako me je bolel trebuh, obupno res.
Na Parmovi tudi živiš, kar pomeni, da si 24 ur na dan v objemu plesa. Je zato tudi kaj manj stresa?
Je! Za nič na svetu ne bi zamenjala te možnosti sobivanja skupaj z delom. Definitivno bi si želela tudi za vnaprej iskati podobne pogoje sobivanja z delom! Rada sem sama s sabo, v studiu, plešem, ko mi paše, meditiram, ko mi paše, slikam dobesedno 'all over the place'. In v pisarni sem lahko tudi do štirih zjutraj, če je treba.
Kako pa premaguješ stres? Z risanjem, mogoče?
Z gledanjem v 'luft', pogovorom, jokom, ko je že res hudo, in ja, zadnje čase s slikanjem, risanjem. Imam na sumu, da je to še eden od mojih neizraženih talentov. Včasih sem tako v stresu, da se sploh ne zavedam, da sem v stresu. Hvala bogu za našo Mirno sobo in Mojco, Davida, Staneta, ki izvajajo tehnike, ki pomirjajo duha, me vedno umirijo in transformirajo mojo energijo ter mi pokažejo, da je vse le v mojih mislih in kje sama ciklam ter si preprečujem rast. Drugače pa joga. Joga me umirja pred norim svetom, svetom, ki je naravnan na 'moram', svetom, ki se bori, ki se kopa v lastnih iluzijah, boleznih in hrepenenjih. 'Spuca' mi misli, polnih projekcij in zaključkov, ki si jih nevede ustvarim oz. potegnem iz podzavesti. Joga mi pomaga pri jasnosti, koncentraciji, več zamisli lahko spravim v realnost, bolj sem mirna in več delovne storilnosti premorem.
 
... (foto: Aleksandar Domitrica)
... (foto: Aleksandar Domitrica)


Poletje je čas za pogled nazaj in seveda naprej. Če se ozreš nazaj, kaj vidiš? In kakšni so načrti za naprej?
V naprej želim podpirati svoje resnično bistvo in s tem pokazati pot tudi drugim, ki bi si zase želeli isto, in podpirati samo tisto, kar je v najvišje dobro. Že pred tremi leti, ko sem ustanovila Mkreativo, sem se zavezala temu, da ne podpiram več nekaterih vrednot, pa mi ni uspelo, bila sem premlada in sklenila preveč slabih kompromisov. Program, ki sem ga takrat zastavila, ni uspel v tej meri, kot sem zastavila. Čeprav je bilo čisto fino. Končna predstava tistih dveh let je bil lep pokazatelj, kako so otroci napredovali, plesno, gibalno in osebnostno. Napisala in skoreografirala in režirala sem igrano predstavo “Vse drugače”. Otroci so recitirali, plesali in igrali. Dobila sem dober 'feedback' od Militareva (Peter, op. u.), predvsem me je podprl v metodi, ki jo izvajam z otroki. Od tu naprej želim zdaj izhajati, program počasi dobiva svežo podobo. Veliko stvari je v načrtu, upam, da bom v 70-ih letih vse naredila. Največ pa je vredno to, da so mi otroci, ki so bili takrat na robu najstništva in drugačnega zavedanja, danes zelo hvaležni, mi pišejo, kako sem jim stala ob strani in jih poslušala, ko jih nihče ni slišal, in to, to je zame osebno največ vredno!
In zadnje vprašanje. Kim Germ, že veš, kdo si in kam si namenjena?
Vem. Sem človek z močno prirojenimi moralnimi vrednotami, človek, ki je še vedno deležen čustvenih reakcij, in ženska z močno vizionarsko noto. Vem, kam sem namenjena in čemu posvečam življenje. In lahko rečem, da sem končno iz podtalnice pronicala do izvira. Zdaj pa naprej … Hvala, Drnač in vsem, pa brez zamere!
Hvala za res iskren intervju, zamer ni, če pa bodo, pa tako ali tako ni tvoj problem. Lepo poletje želim!
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Moja vloga v predstavi Human je večplastna in predstavlja nekakšno avtoriteto
Plesalec, koreograf in pedagog Jernej Bizjak o sodelovanju s Kjaro Starič Wurst in novi predstavi Human
Hiša umetnosti Igen je odprla vrata 40. sezone!
Hiša umetnosti Igen Celje odpira vrata 40. sezone 2019/20 ob osmih vrhunskih pedagogih, ki bodo poučevali ljubitelje plesne umetnosti ...
Preberi članek
Preberi članek
360°
Preberi članek
September 2019
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Jorge Bucay. Nihče ne more narediti zate, kar lahko sam narediš zase
Svetovno znani argentinski psihoterapevt in pisatelj po sedmih letih spet v Ljubljani; in navdušil z zgodbami, ki so ga naučile živeti
Zajtrk v postelji z ovsenimi palačinkami
Brez napora v nov dan z mojim receptom
Preberi članek
Preberi članek