Ljubljana, 06.09.2017 | Barbra Drnač

Takšne predstave še niste videli. Flamenko, avtorska elektronska glasba, butoh in dramska igra!

Kamniti čevlji je predstava oziroma magistrsko delo Anje Mejač, ki vam v intervjuju razkriva, zakaj bo nekaj posebnega, še nikoli videnega
Kamniti čevlji Anje Mejač (foto: Fabris Šulin)
Kamniti čevlji Anje Mejač (foto: Fabris Šulin)

Draga Anja, pozdrav in nekako boš med prvimi plesnimi ustvarjalci skočila v novo sezono. Si sploh imela kaj od poletja glede na to, da tako zgodaj napoveduješ premiero Kamnitih čevljev, ki se bo zgodila 15. septembra?
Ja, o tako zgodnjem datumu sem se veliko spraševala, sploh začetek avgusta, ko so vsi odhajali na morje, jaz pa sem dneve začela preživljati v črnih sobah. Po drugi strani pa je poleti v Ljubljani zelo mirno, poleg tega je vroče, tako da si, ko vstopiš v studio, kar oddahneš od vročine. Drugače imam poletje zelo rada in super vpliva na moje počutje, tako da je moje telo z veseljem plesalo. Poleg tega gre za mojo magistrsko predstavo, tako da smo na njej pred poletjem delali že celo preteklo sezono, maja smo imeli celo interno 'work in progress' premiero, tako da je bil velik del projekta končan že pred poletjem.

...
...


Kakšna je zgodba Kamnitih čevljev, kaj nam želiš povedati oz. odplesati?
Zelo rada opazujem ljudi, najprej njihovo zunanjost, kar pa me še bolj zanima, je poskus razumevanja njihovega vedenja. Poleg tega veliko razmišljam tudi o svojih ravnanjih in dlje časa, kot to počnem, bolj si želim raziskati, kaj se skriva onkraj tistega, kar o sebi ne želimo vedeti, kaj šele pokazati. Kamniti čevlji govorijo o razpokah človeške psihe, ki vselej obstajajo ter ljudem okoli nas omogočajo spoznavanje večplastnosti naše osebnosti. Če želimo sprejeti drugega, moramo najprej spoznati samega sebe. Za gradnjo intimnega odnosa je to neizogibno. S predstavo tako želimo pokazati zgodbo o odnosu, ki se znajde v težkem obdobju medsebojnega nerazumevanja. Ko postane kritično, nam preostaneta samo dve možnosti: bomo svojo prtljago 'spakirali' in odšli ali jo bomo raztovorili in pokazali svojo ranljivost?

...
...


Bo predstava oz. magistrsko delo še vedno v tvojem prepoznavnem slogu s skupnim imenovalcem flamenkom ali spet posegaš še kam drugam?
Moje plesno izhodišče ostaja flamenko, obuti ples je nekaj, česar ni možno zamenjati. Je pa res, da sem se v zadnjih dveh letih v Sloveniji naučila veliko novih stvari, kar vsekakor vpliva na gradnjo moje odrske govorice. Vedno več delam z igralci, berem in učim se o raznih teorijah gledališča, redno obiskujem klase sodobnega plesa in pa seveda že dve leti študiram umetnost giba na AGRFT pod mentorstvom Tanje Zgonc, kar mi je odprlo poglede v mnoge smeri.

...
...


Kolikšen delež je pri 'čevljih' imela Tanja Zgonc, tvoja mentorica, in kako si sodelovala z njo?
Njen vpliv je predvsem razviden v 'razgradnji' mojega giba. Flamenko je plesna tehnika, pri kateri so dodelane zunanje forme zelo pomembne, vsebina priteče po drugih kanalih in se vpenja v tradicionalne strukture, ki sicer zahtevajo veliko poznavanja in pozornosti, a plesalca skrbno ogradijo. Butoh po drugi strani gradi z nasprotne smeri, najprej vsebina, potem forma, kar je bilo na čistem začetku zame težko razumeti, a ko sem enkrat prišla na sled, me je odpeljalo na nova pota raziskovanja. Predstava tako ni zgrajena 'od zunaj', ampak neprestano išče dialog med zunanjim in notranjim, velik del sem se trudila zgraditi na podlagi doživljaja in formi pustiti, da se ustvari sama. Seveda ta princip danes ne predstavlja ničesar novega, a zame je bil velik izziv, saj je mojo dosedanjo gradnjo celote obrnilo na glavo. Z ekipo smo se zelo trudili zgraditi most, na trenutke je bilo zelo naporno, a kar nekaj prebojev nam je uspelo, na kar sem zelo ponosna. Tanja se ni želela vmešavati v koreografijo, vodila me je bolj od zunaj, mi postavila nekaj ključnih vprašanj ter me nekako neposredno napotila naprej. Želela je, da sama najdem rešitev, kjer to zmorem, in pridem do svojega limita. 'Learning by doing' (Učenje z delom, op. prev.) je eden njenih poglavitnih napotkov.

...
...


Zakaj si moramo ogledati tvojo predstavo?
Predvsem če si želite ogledati nekaj drugačnega, saj spoja flamenko, avtorska elektronska glasba, butoh in dramska igra pri nas še nisem zasledila. Poleg tega sem sodelovala z odlično ekipo,  tako kolegi s faksa (Katja Černe, Voranc Boh, Katarina Šavs, Fabris Šulin, Nastja Miheljak) kot tudi z zunanjimi sodelavci (Sasha Sasic, Mojca Uršič, Tine Grgurevič, Tim Crnek, Vasja Štukelj, Črt Potočnik, Ajda Schmidt, Tomaž Zarifa).
Za tabo je kar nekaj avtorskih projektov. Kako se jih lotevaš, kaj te navdihuje? Je vsakič drugačen pristop?
V grobem bi lahko rekla trije. Prvi je bil La Rosa del Penal skupaj s Sasho Sasic, tukaj je šlo za tradicionalni flamenko s španskimi glasbeniki, dele predstave je med seboj povezovala zgodba istoimenske pesmi. Zastavljeno je bilo zelo preprosto, koreografija je bila kompleksnejša. Potem Potopljene poezije, multidisciplinarni projekt, katerega osnovna ideja je bil spoj flamenka, klasične glasbe in slovenskih besedil. V sklopu tega projekta je nastalo kar nekaj različnih del, sodelovalo je veliko ustvarjalcev. Lahko bi rekla, da je snovanje Kamnitih čevljev potekalo precej drugače od prejšnjih dveh, prodrli smo namreč veliko globlje, saj smo elemente, iz katerih je zgrajena, razgradili in jih po svoje na novo spojili. Ustvarili smo zgodbo, ki sicer črpa iz teorij in misli različnih avtorjev, a bolj v pomenu citatov kot pisanja vsebine. Kar ostaja enako, so moja vprašanja o delovanju človeške psihe in pa estetika, ki se iz projekta v projekt razvija in dograjuje.

... (foto: Fabris Šulin)
... (foto: Fabris Šulin)


Razmišljaš, kam te bo plesna pot odpeljala naprej, ko boš magistrirala na AGRFT? Je to sploh pomembno, razmišljaš o plesni prihodnosti spet kje v tujini?
Za zdaj bi si želela ostati v Ljubljani, zelo me namreč zanima delo koreografa pri gledaliških projektih. Bolj bi se želela povezati tudi s preostalimi ljubitelji butoha v Sloveniji ter s sodobnimi plesalci, malo že pogrešam delo v skupini. Čeprav je flamenko solo ples, sem svojo pot začela v Kazini, kjer smo delovali kot skupina, in ravno ta 'čredni nagon' mi manjka. Drugače pa sem si zadala načrt rednejšega obiskovanja Madrida, v zadnjih dveh letih sem zaradi študija tja odpotovala le dvakrat! V načrtu imam tudi nova sodelovanja s srbsko koreografinjo Sasho Sasic, več o tem pa bom razkrila, ko bo pravi čas za to.

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Miha Vodičar. Prvi vrhunski športnik plesalec, zaposlen v Slovenski vojski!
Svetovni prvak je v uniformi od minulega leta
Tara Todič. Beograd mi trenutno ponuja vse, kar potrebujem.
Če se ozrem nazaj v lansko in hkrati mojo prvo sezono delovanja v Narodnem gledališču v Beogradu, lahko rečem, da je bila zelo pestra in da ...
Preberi članek
Preberi članek
360°
Preberi članek
September 2017
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Prestižna kolekcija Claudia Schiffer Make Up for Artdeco odslej tudi v Sloveniji
Izdelki bodo na voljo ekskluzivno v drogerijah Müller
Zdravi pirini krofi
Se sprašujete kako narediti krofe na zdrav način brez cvrtja? Enostavno!
Preberi članek
Preberi članek