Ljubljana, 10.08.2017 | Barbra Drnač

Ko bi moški vedeli, kako seksi so, ko plešejo! Tango je igrišče neomejenega izziva.

Pogovor s plesalko Vlasto Veselko, ki je od sodobnega plesa odplesala k tangu
Vlasta Veselko je bulerje zamenjala za tango čevlje. (Foto: Silvia Nironi)
Vlasta Veselko je bulerje zamenjala za tango čevlje. (Foto: Silvia Nironi)

Draga Vlasta, lep poletni pozdrav, in ko sva se dogovarjali za intervju, me je seveda moj spomin vrnil v čase, ko si še plesala sodobnih ples. Ko sva naredili tvoj portret v tisti ozki ulici v Mariboru (Ključavničarska mogoče, ne spomnim se), ko se je iz sonca naredil dež, a to ni motilo ne tebe ne nas. Tako nekako se mi zdi, je prišlo tudi do spremembe pri tebi, od sodobnega plesa k tangu. Razloži nam, kako te je plesna pot pripeljala do tanga?
Barbra, lep pozdrav tudi tebi! Mmmm ... Se res skoraj zdi neko drugo življenje, ko sva snemali tisti portret ... In niti jaz se ne spomnim več imena ulice ... In spremembe ... Kako že pravijo? So edina konstanta. In znajdemo se na nekih poteh, ki si jih nismo zamislili v svojih glavah ... Tango sem spoznala, ko sem v Ljubljani sodelovala v projektu Serrata artistica giovanile Maje Delak. Takrat sem začasno bivala pri Juriju Konjarju, ki me je nekega večera povabil na milongo. To je plesni večer, kjer se pleše tango. Pustila sem se prepričati (za kar je odgovorna tudi Sanda, ki mi je posodila svojo čudovito črno oblekico) in sva šla. Pokazal mi je “osnovne korake” in rekel, da se bom že znašla, ker sem plesalka (smeh). Ko sem vstopila v dvorano in opazovala ljudi plesati, mi je zelo hitro postalo jasno, da tako lahko pa to ne bo šlo. Ampak imela sem srečo. Jurij je poznal plesalce, prijazne ljudi, in so me popeljali na “sprehod”. In eden teh sprehodov je bil tako poseben, da sem se zaljubila. Ne v plesalca, temveč v tango! Večkrat poskusim z besedami opisati občutke, ki sem jih v tistem trenutku doživljala, pa še nikoli nisem bila z opisom zadovoljna. Tako sem bom temu tukaj zdaj izognila in bistvo strnila le v: res globoko doživetje.

... (foto: Paola Evelina Gallarato)
... (foto: Paola Evelina Gallarato)


Torej ples od četrtega leta, natančneje balet pa jazz pa sodobni. Pravo nasprotje tanga, ki ga opisuješ kot "igrišče neomejenega izziva". In še marsikaj, kajne? Preprosto vprašanje, kaj je zate tango?
Ko tako razmišljam, vidim, da je vsaka stvar, v katero smo se pripravljeni poglobiti, igrišče neomejenega izziva. In zame je to igrišče tango. In vprašanje, kaj ta tango je, lahko nosi zelo filozofski odgovor; je življenje. In ko hodiš po ulicah Buenos Airesa, doživiš natanko to. Življenje. V vseh dimenzijah. Brezdomci, umazanija, pasji iztrebki, vročina, vlaga ... In na drugi strani bogata meščanska stanovanja s kožami polarnih medvedov po tleh ... In umetniške četrti, polne kreativnosti in utripa življenja ... In hitri tatiči ... Le malo romantike. Zato pa realnost, ki buta vate z vso svojo močjo. Vse sobiva. Je. In tudi tango je takšen. Je! Močan v svoji izraznosti kljub introvertiranosti, ki jo vzpostavlja objem.
Si plesalka in si pedagoginja. Koga in kje poučuješ, kje plešeš ali še bolje, za koga plešeš?
Plešem zase, pa tudi zate! In ta zate ima vsaj dva pomena. Najprej plešem za partnerja. V tangu pa je zanimivo to, da je plesišče vedno v sredini prostora, obkroženo z mizami in stoli. In čeprav si popolnoma povezan s partnerjem, ta dialog je posebno vesolje zase, je dejstvo, da za mizami sedijo ljudje, ki bolj ali manj pozorno sledijo plesišču, toku plesalcev, ki se kot velik val v ritmu glasbe valijo mimo. Zelo zanimiv aspekt.  Zasebno in javno hkrati.

... (foto: April Veselko)
... (foto: April Veselko)


Sicer pa ja, v tangu delam kot plesalka in učiteljica. Poučujem v Mariboru v sodelovanju z Vetrinjskim dvorom in Nagibom, ki je bil pred leti festival sodobnega plesa, projekt, ki sem ga postavila na noge, zdaj pa Petra Hazabent zelo uspešno vodi nadgrajeno zgodbo, ki ostaja vezana na uprizoritvene umetnosti v mestu in mednarodno. Prav tako rada sodelujem z društvom Ma tango, ki organizira redne milonge v Mariboru in tudi druge delavnice ter večkrat gosti argentinske učitelje. V Ljubljani sem del novega projekta, šole, ki bo začel delovati v oktobru, Tango Pop. Velik del poučevanja izvajam tudi preko svojega novo ustanovljenega društva Tanguera, ki je namenjeno širjenju argentinskega tanga in kultivaciji telesa ter duha. Skozi tango in preostala znanja, ki sem jih na svoji poti srečala, namreč vidim ples in telo kot ogromna potenciala za človeško rast. In to mi je inspiracija tudi za druge projekte, ki jih bom ob tangu izvajala preko društva (kalifornijska masaža, seminarji zavedanja telesa ...). Kadar na primer učim delavnice tehnike tanga (imenujem jih Tango Telo), vedno črpam tudi iz sodobnega plesa, iz joge, iz kontaktne improvizacije, iz masaže ... In verjamem, da s takšno sintezo lahko dosežem res celostne rezultate izgradnje plesalcev. Kot plesalka sem v tem trenutku v tangu predvsem milongera, torej oseba, ki pleše družabni tango na milongah. Priložnosti za tango nastope je bolj malo, pa tudi mnogo lažje se je promovirati kot nastopajoči plesni par, če imaš rednega plesnega partnerja, ki ga trenutno nimam. Sodelujem pa z več plesalci. Zdaj predvsem z Antonom Volkovom in od jeseni naprej tudi z Joelom Silvo. Nastopala sem na nekaj milongah v Buenos Airesu kot tudi pri nas v Sloveniji in Italiji. In to počnem rada. Ustvari se posebna situacija, ko nastopaš tako obkrožen z drugimi plesalci, ki za nekaj časa prevzamejo vlogo gledalca. Gre za inspiracijo, ki jo deliš z njimi, in le-ta po nastopu še naprej odzvanja na plesišču, ko oni znova postanejo plesalci. Tisti, ki želijo slediti mojemu delovanju, me najlažje najdejo na FB-strani Vlasta Veselko Tango.
Kdo vse se lahko nauči tanga in kaj tango prinaša današnjemu “noremu” ritmu človeškega vsakdana?
Tanga se lahko nauči vsak! Plešejo ga tako otroci kot babice in dedki. In vsi vmes prav tako. Je pa res, da zahteva predanost. Ampak to velja za vsako bolj kompleksno stvar. In darila, ki jih ob tej predanosti dobimo, so po mojem prepričanju veliko vredna. Zaradi stopnje prisotnosti, pozornosti, ki je potrebna za uspešno komunikacijo, se s tangom krepi naša sposobnost koncentracije, hkrati se ponuja kot popoln odklop od vsakodnevnih tegob. Prav tako je milonga (pa tudi tečaji) prostor za druženje, prijetno tako za pare kot samske ljudi. Skupnost je dobro povezana in deluje kot nekakšna družina. Ker je stabilnost zelo pomembna, je konzumiranje alkohola med plesalci redko, kar se mi zdi tudi plus.Tango ponuja tudi ogromno priložnosti za finančno prijazna potovanja. Mnogo je festivalov in maratonov (dogodki, kjer se glasba vrti kakšni 12 ur na dan in je ves ta čas tudi možno plesati) po vsem svetu, kjer spoznavaš ljudi, ki so praviloma vsi popotniki in z veseljem ponudijo kavč v svoji dnevni sobi nekomu, ki mu bo prihodnjič vrnil prijazno gesto v svojem domu, drugem mestu.Glede na to, da gre za ples, je takoj tukaj aspekt rekreacije in zabave, prijetno s koristnim, plešem in skrbim za svoje telo. Brala sem tudi članke, ki govorijo, da so pri tangu izmerili podobne učinke kot pri meditaciji in kako zavira simptome demence in Alzheimerjeve bolezni. Da se uporabiti tudi v terapetske namene. Poznam avstrijsko-urugvajski par, ki ustvarja tango z ljudmi, ki imajo Downov sindrom. V Beogradu deluje skupina, ki s svojim tango programom zdravi nacionalno travmo, ki so jo povzročile vojne. Tango je res velik prostor potencialov za dobrobit posameznika in družbe.

...
...


Se temu plesu bolj prepuščajo moški ali ženske? Preseneti me, prosim.
No, potem pa začniva s presenečenjem! V Turčiji pleše več moških kot žensk. Zaradi religioznih razlogov. In imaš še kakšna mesta, kjer je več plesalcev kot plesalk. Ampak Slovenija ni takšen prostor. Zdi se, kot da pri nas za moškega ni seksi, če zna plesati. Ampak, ko bi moški vedeli, kako seksi so, ko plešejo. Se mi pa zdi, da se časi počasi spreminjajo. Tako želim gledati pozitivno na ravnotežje med spoloma. Je pa tako, da ko tango enkrat zagrabi osebo, ne gleda na spol ... Poznam kar nekaj moških pri nas, ki jim tango res dosti pomeni. In so pripravljeni vložiti enako količino truda ali pa celo več kot ženske v svoj ples. So pa res še v manjšini. Veliko je odvisno od družbe, pa tudi od nas učiteljev.
Kaj je najpomembneje, če želimo plesati tango?
Meni se zdi najpomembnejša želja. Če jo imamo, je vse mogoče. 'Only sky is the limit!' (le nebo je meja; op. a.)

... (foto: Paola Evelina Gallarato)
... (foto: Paola Evelina Gallarato)


Pripravljaš mogoče kakšno celovečerno tango predstavo? To je, vsaj zdi se mi, nekako “moderno”, atraktivno. Se motim?
Pa si me! Občasno me zagrabi, da bi tango nekako prenesla na oder. Pa me ustavi ta kliše moške in ženske vloge. Tudi če ta kliše razbiješ, še vedno dobiš to tenzijo. In to se mi zdi nekako omejujoče. Ampak ravno meje nas osvobajajo. Tako da mogoče le mora priti pravi čas, da se vržem v ta proces in poskusim.
Si Mariborčanka, ki je odpotovala v Buenos Aires in našla nov dom v Ljubljani. Je bilo tako zelo preprosto narediti ta trikotnik?
Na nek način je zame najpomembneje, da se na nekem kraju dobro počutim, in ni pomembno, kje na zemljevidu leži. Maribor je moje rojstno mesto, ampak otroštvo sem preživela v Slovenskih Konjicah. Potem sem se vrnila v Maribor v srednjo šolo, študirat, delat ... čez nekaj časa pa sem se za nekaj let odselila na podeželje v bližini Pesnice. Ko sem šla prvič v Buenos Aires (vsega skupaj sem bila tam petkrat, časovno tri leta), sem šla za svojimi sanjami, iskala samo sebe. In se na tak način predala tistemu prostoru, da je postal del mene. Zato sem se vedno znova vračala in nazadnje preživela tam v enem kosu leto in pol. Čutila sem ga kot prostor, kjer sem lahko jaz, kjer sta način bivanja in energija blizu moji duši. Spoznala sem ljudi, ki so me navdihovali, našla načine za finančno preživetje in plesala. In zdaj sem v Ljubljani že od januarja in imam zelo rada to mesto, svojo sosesko, vožnje s kolesom, sprehode po PST (Pot spominov in tovarištva; op. u.), najeto majhno stanovanje. Ne vem pa, koliko časa bom tukaj ostala. Bomo videli, kako se bo vilo življenje.

... April Veselko ...
... April Veselko ...


Prepričana sem, da spremljaš slovensko plesno sceno tudi zato, ker je plesno aktivna tvoja hči April. Kaj meniš, so nam plesni časi naklonjeni, kako doživljaš to plesno sedanjost?
Moram priznati, da že nekaj časa ne spremljam sodobno plesne scene prav zares. Spremljam delo April, slišim prijateljice, ki so samozaposlene v kulturi. Ne zdi se, da so časi ravno rožnati. Financiranja je vedno manj. In to potegne za sabo nepotrebne situacije. Včasih se sprašujem o vlogi umetnika danes, ko gre za poplavo informacij in je subtilnost zlahka spregledana. Najverjetneje sem malce romantična, ko razmišljam o karakterju umetnika. Se mi zdi, da so to ljudje, ki imajo zaradi drugačne sposobnosti pretočnosti s svetom, uvid v realnost, ki je nekdo, ki se na vso moč trudi, da bo ali preživel ali uspel, ne zmore prepoznati. Ali pa jo prepozna ravno zaradi tega. Ker je ves čas na robu. Ne vem, nimam odgovora.
Kakšen je odnos mama-hči glede plesa. Si kritična in argumentirana mama ali ravno nasprotno?
Se učim biti manj kritična. Najprej do same sebe. April me rada prosi za mnenje, ker ve, da ji bom povedala, kar v resnici mislim ali čutim. Vedno bolj pa razmišljam, da moje mnenje ni pomembno. Gre za njeno delo, le ona ve, kaj v resnici želi sporočiti. In je v toku s časom in njegovim duhom. Najboljše se mi zdi postavljati čim več vprašanj. Tako si sama odgovori.

... (foto: Plesna Izba Maribor)
... (foto: Plesna Izba Maribor)


Kaj ti je ljubše oz. kako balansiraš med lastnim ustvarjanjem in ustvarjanjem za druge ter seveda med pedagogijo in performativnostjo?
Tango je improvizacija, zato imam ves čas občutek ustvarjalnega procesa. In tudi učenje je zame prostor, ki se ves čas spreminja, me ohranja v aktivnem stanju. Sama raziskujem teme, ki jih podajam, moje razlage se spreminjajo, poglabljajo. Prav tako so učenci zelo raznoliki. V podajanju želim biti toliko fleksibilna, da nagovarjam vsakega posameznika. In največ, kar lahko kot učiteljica naredim, je, da navdušim, prebudim željo. Potem pa se učenci sami podajo na pot iskanja znanja.
Kje pridobivaš nova plesna znanja, saj predvidevam, da niti tango ne stoji na mestu?
Največ sem se naučila v Buenos Airesu. Na skupinskih tečajih, na zasebnih urah. Zelo rada obiskujem ure tehnike z učiteljicami, ki me navdušujejo s svojim načinom gibanja. Spoznam, zakaj se premikajo, kakor se premikajo. Preizkusim, kaj to pomeni zame, za moje telo, moj karakter. In potem se informacije same presejejo. Kar deluje, ostane, drugo odpade. Prav tako me zanimajo klasi, ki ponujajo znanja o konceptih tanga. Učiti se korake, večati vokabular zdaj zame ni tako zanimivo. Je pa bilo v preteklosti zelo pomembno. In res je, tango sploh ne stoji na mestu. V zadnjih desetih letih je doživel ogromen razvoj. In to opaziš, ko gledaš plesalce, ki so se učili prej in te zdaj. Dandanes je v plesu mnogo več naravnosti, mehkobe, sproščenosti, uporabe znanj bio mehanike ...

... (foto: Paola Evelina Gallarato)
... (foto: Paola Evelina Gallarato)


Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osreči me občutek, ko sem v toku. Takrat imam občutek, da je moj ples večji, kot so moje običajne zmožnosti. Kot da omejitve odpadejo. In v tangu se to zgodi skozi komunikacijo v paru. Postaneš eno s partnerjem in glasbo. Vrtoglav občutek! Hm ... Ne vem, če me ples lahko žalosti. Žalosti me včasih človeški faktor. Predvsem lastni strahovi.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?.
Zelo dosti kuham. Na srečo je moje življenje večino časa takšno, da imam priložnost rednega pripravljanja lastnih obrokov in to se mi zdi super. Rada tudi berem, razmišljam, se učim, se sprehajam, grem na kavo s prijateljicami.
Ponavadi prosim sogovornika, naj našteje tri predmete, brez katerih ne gre nikamor. Pri tebi se mi zdi to vprašanje kar malo odveč, a kljub temu se najde kaj?
Hm ... Ničesar ekstravagantnega. Oblačila na sebi. Pa še ta na plaži z lahkoto odložim.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Vlasta?
Mogoče moja hoja? Moj entuziazem?

...
...


Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Trenutno me inspirira stavek “Jaz sem”. Ogromen je. Me pomirja in mi kaže pot.
Plesati (ne samo tango) pa je
... predati se.

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Miha Vodičar. Prvi vrhunski športnik plesalec, zaposlen v Slovenski vojski!
Svetovni prvak je v uniformi od minulega leta
Tara Todič. Beograd mi trenutno ponuja vse, kar potrebujem.
Če se ozrem nazaj v lansko in hkrati mojo prvo sezono delovanja v Narodnem gledališču v Beogradu, lahko rečem, da je bila zelo pestra in da ...
Preberi članek
Preberi članek
360°
Preberi članek
September 2017
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Prestižna kolekcija Claudia Schiffer Make Up for Artdeco odslej tudi v Sloveniji
Izdelki bodo na voljo ekskluzivno v drogerijah Müller
Zdravi pirini krofi
Se sprašujete kako narediti krofe na zdrav način brez cvrtja? Enostavno!
Preberi članek
Preberi članek