Ljubljana, 01.06.2017 | Daliborka Podboj

Ko zaplešejo solisti, maturanti sodobnega plesa umetniške gimnazije

Štirinajst solov v paleti skrbno izbranih plesnih tem
... (foto: Miha Fras)
... (foto: Miha Fras)
Štirinajst letošnjih maturantov, dijakov 4. H razreda SVŠGL Umetniške gimnazije za sodobni ples je 18. maja v Plesno-gledališkem centru na Kardeljevi ploščadi 28A uprizorilo svoj večer avtorskih plesnih solov, maturitetno nalogo za strokovni izpit iz predmeta sodobni ples.

Večer solov je stekel po že osvojenih rezultatih maturitetnega strokovnega izpita, tako da so nastopajoči Veronika Markoja, Tjaša Šuligoj, Blaž Cunk, Ana Klančar, Živa Kadunc, Nikita Omerzu, Pia Praček, Lea Bajc, Pia Kušar, Klara Drnovšek Solina, Nika Smiljanič, Maruša Odar, Maša Radi, Špela Dobrovoljc lahko svoje solistične plesne miniature neobremenjeno in sproščeno podarili gledalcem v polno zasedeni dvorani PGC Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana (za scensko oblikovanje luči je poskrbela Urška Vohar, za oblikovanje zvoka pa Matjaž Predanič). Njihova letošnja mentorica Maja Delak je nagovorila avditorij, tudi obrazložila temo maturitetnega strokovnega izpita. Tako kot pri svoji 17. produkciji, ki so jo dijaki uprizorili 22. februarja letos in gradili svoje ustvarjalne procese na glasbo skladatelja Dimitrija Šostakoviča, je tudi maturitetna naloga sledila ustvarjanju na glasbeno temo ter variacijo, vendar tokrat po lastni izbiri ustvarjalcev in plesalcev 4. H.

Prireditev se je začela z avtorskim plesom Kontrast ali prepustitev? Veronike Markoja na glasbo Woodkid Run Boy Run (instrumental). O glasbi in plesu je Veronika razmišljala ter v gledališkem listu zapisala (oblikovanje gledališkega lista Maša Radi), da tišina nikoli ne upočasni giba, saj je ta lahko enako agresiven tako v glasbi kot v tišini, ko se odziva na zunanje zvoke. Dinamično, na trenutke tudi lirično se je plesno razgibana Veronika odzivala na instrumentalne hitrosti glasbene mehanizacije nove dobe, ko je tkala svoje plesne niti ter sledila notranjemu ritmičnem zvenu, se prepuščala glasbenemu ritmu in mu znala tudi ustvarjalno oporekati. 

Na glasbenih in gibalnih zaustavitvah je Tjaša Šuligoj oblikovala svoj solo Zaustavitev. V plesu meditacije in gibalne zamrznitve, tudi v občasni dinamiki sodobnih plesnih oblik je sledila glasbi, se upirala virtuoznosti baročne skladbe Antoinea Forqueraya Jupiter in ostrinam kontrastov, ki so zazveneli v polifonski izvedbi čembala. Svoj solistični izliv je najprej zasnovala v tišini, potem ga še prilagajala izbrani glasbi, ko je sledila občutkom ter zadihala z glasbeno kompozicijo.

Tretji na vrsti tega mladostnega in ustvarjalnega večera je bil maturant Blaž Cunk, ki je ustvarjal in raziskoval na glasbeni podlagi Nthg Untitled in v enakopravnih povezavah plesa, glasbe ter prostora. Menil je, da glasba zaradi svoje monotonosti otežuje ples, zato je dodatno  podprl tako glasbo kot svoj gib. Avtorskem solu je dal naslov 'Untitled Lost in the Club', v prostor pa vnesel plejado zanimivih korakov, ko je raziskoval ritmične in gibalne strukture ter jih razigrano in dorečeno širil ter usmerjal po gabaritu odrske ploskve.

Tudi Klara Drnovšek Solina je stremela k novim gibalnim strukturam in se ob študiji plesnih korakov sveže ter na novo usmerjala na plesne poljane, ki so se v mehanizaciji ritmičnih pospeškov današnjega časa kar nekam porazgubili, žal tudi pridobili nalepko pozabe. Izbrala je tri žanrsko različne sloge na glasbo Philipa Glassa The Photographer Act II ter izpostavila tipizirano gibanje določenih zgodovinskih sosledij. Svojo gibalno glasbeno zasnovo je domiselno zaokrožila v scenski okvir, kar je dalo njeni miniaturi Glasba in geste in gibi svojstven dramski pečat.

Zanimivo vprašanje si je zastavila Maša Radi: Kaj se zgodi, ko se plesu, ki predstavlja gibanje in interpretira glasbo, odstrani njegov glavni element čustvovanje? Svoj odgovor je dramatično vgravirala v lastno plesno kompozicijo Ko se vse sestavi na glasbo Celine Dion It´s All Coming Back To Me Now, svoj plesni izliv pa postavila pred novodobno zvočno oviro, ki je dušila tako njeno gibanje kot glas, ki je želel ozaveščati.

S sceno svetlobnih stez se je poigrala Nikita Omerzu v avtorskem solu Hitim, da ujamem na glasbo Eda Carlsena Hundrede Træer, ko je začela svoj ples v velikem loku in siju svetlobnih stez, nato pa stekla hitrostni krog različnih gibalnih dinamik, se tudi predstavila kot plesalka izredne kondicije in plesnih pospeškov, vse dokler se končno ni umirila ter meditativno obsedela. 

Pia Praček je v svojem solu Poslušaj izpostavila pet slojev dela Polyushko Pole (glasba Lev Knipper, Polyshko Pole). Avtorski plesni pohod je  komponirala v konturah svetlobnih stez, ki ne le da senčijo njene gibalne polete, temveč tudi burijo domišljijo gledalca, nadaljevala pa v  gibalno razigrani plesni kompoziciji v tesnem duetu z glasbo vse do zaključka, ko je nepričakovano, vendar v pravem trenutku tudi stekla z odra. 

Z glasbo Soulacybin Alien, baby se je poigrala Pia Kušar, ko je svoj ples prostorskih metov, dvigov in gibalne ekstenzivnosti širila po prostoru, v glasbo pa umeščala pavze, podaljševala določene segmente, tudi razvijala ter prilagajala različne hitrosti in kakovost, vse v prid izvedbe avtorskega sola: Ni naslova.

Na svojevrsten način je tudi Lea Bajc prilagajala znano glasbo lastnim plesnim potencialom. Pleslka je do gibov, kot je zapisala v gledališkem listu, prišla z improvizacijo na hip-hop glasbo, potem pa jih kar preslikala na Schubertovo Serenado, tudi spremenila kako časovno razdaljo, da se je lahko ujela s skladateljevo romantiko. Njen plesni solo KTM-Klasika, tok, mirnost je obdaril gledalce z veselim plesnim utripom dovršenih gibalnih linij plesalke, in zdelo se je, da dirigira lastnemu telesu, ko sledi glasbeni kompoziciji in snuje svoj scenski koncert.

Stik z gledalci je ob koncu svoje avtorske miniature Solo našla Nika Smiljanič in se zazrla v avditorij, kot bi želela postaviti vprašanje, ali je glasbeno valovanje, ki ga je zaznala v skladbi Marka Smiljaniča La Catedral in ga vnesla v svoj solistični plesni utrip, zavibriralo tudi med gledalci prav do zadnje vrste gledišča; še posebej ko se je z znano glasbo tudi čustveno zlila. 

Maruša Odar je avtorski solo V pričakovanju (ne) pričakovanega uprizorila na nepredvidljivo glasbo Györgyja Ligetija Artikulation, po prostoru pa začrtala plesno kompozicijo telesnih vibracij, tišine, mirovanja ter stenske izolacije, deloma tudi v kontrast lastni gibalni intenziteti. 

Svojstveno presenečenje je uprizorila Živa Kadunc na glasbo Jalan Jalan Lotus, ko je izbrano glasbeno vsebino členila, se posvečala gibalnim poslikavam posameznih tonovskih vsebin in jih tudi različno umeščala po prostoru. Živi se je vsa ta leta sledilo kot dobri moderatorki, pevki ter domiselni ustvarjalki besednih vsebin. Na svojem zadnjem gimnazijskem plesnem nastopu se je predstavila kot plesalka izredne sugestije, ko je skoncentrirano ter slikovito razvrščala po prostoru posamične koreografske strukture, in to z geometrično natančnostjo. Že sam njen vstop v scenski prostor je bil v tolikšni meri dominanten, da je v avditoriju zavladala moč tišine, kot tretja dimenzija te njene plesno- glasbene kompozicije razpotegnjenih linij ter gibalne dorečenosti.

Na glasbo Mauricea Ravela Pavane for Dead Princess je Ana Klančar ob zaključku plesnega gimnazijskega šolanja zarezala v lastne čutne sfere, zapisala pa, da bo prikazala svoje občutke ob zadnjem nastopu, ki nosi naslov Konec. Zasledimo jo, kako sedi, kot bi poslušala glasbo ali se prepustila razmišljanju, ko statični poziciji nenadoma sledi padec. Zdi se, da teže nevidnih bremen potiskajo telo iz ravnotežja, ki ga občasno obsije tudi žarek  sreče, Ano pa znova spravi v ozračje novih pričakovanj, ki jih lušči v novih gibalnih oblikah ter sosledjih, tudi znova bremeni z zaustavitvami in padci, ko premišljajoče išče rešitve.

Večer solov je zaključila Špela Dobrovoljc z avtorskim plesom Živa, na glasbo DJ Kiba Easy Way, Nove deViatorja Bol. V svoji plesni tematiki in izbrani glasbeni variaciji je zaobjela dve plati človeka: njegovo duhovno in brezskrbno stanje, kot je zapisala v gledališkem listu. Obe stanji se medsebojno prepletata tudi v Špelini raznoliko strukturirani plesni kompoziciji, ki jo je gradila na upočasnjeni gibalni zasnovi.
... (foto: Miha Fras)
... (foto: Miha Fras)

Večer solov se ni mogel končati z nizom poklonov, s katerim so ga nagradili gledalci, saj je bil to tudi poslovilni večer 4. H, od katerega se je moral in tudi se je dijaško popoprano, vendar dostojno poslovi še 3. H. Letošnja prireditev se je iskrila v paleti pestro izbranih glasbenih ter plesnih tem, tudi v mladostnih domislicah zrelo in raziskovalno zasnovanih gibalnih variacij letošnje generacije maturantov SVŠGL, Umetniške gimnazije – modul sodobni ples. Vsem skupaj želimo še naprej uspešno in pogumno ustvarjalnost na novo izbranih  poteh. 
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Predstava De-set odpade. Plesalec Michal Rynia − zlom desetega rebra!
Za 16. oktober napovedana premiera MN Dance Company se prestavi!
Paraplesalci na mednarodnem tekmovanju na Poljskem uspešni!
Minuli vikend je na Poljskem potekalo mednarodno tekmovanje v plesih na vozičku. Trije pari ...
Preberi članek
Preberi članek
360°
Preberi članek
Oktober 2019
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Jorge Bucay. Nihče ne more narediti zate, kar lahko sam narediš zase
Svetovno znani argentinski psihoterapevt in pisatelj po sedmih letih spet v Ljubljani; in navdušil z zgodbami, ki so ga naučile živeti
Zajtrk v postelji z ovsenimi palačinkami
Brez napora v nov dan z mojim receptom
Preberi članek
Preberi članek