Ljubljana, 06.11.2016 | Daliborka Podboj

Ženske so se zbrale že dvaindvajsetič

Mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk pod umetniškim vodstvom Teje Rebe
Predstava Tine Valentan Kalipso je bila del festivala Mesto Žensk. (Foto: Nada Žgank)
Predstava Tine Valentan Kalipso je bila del festivala Mesto Žensk. (Foto: Nada Žgank)
Mednarodni festival sodobnih umetnosti, Mesto žensk, je že 22. po vrsti potekal v Ljubljani od 3. do 16. oktobra. Po besedah umetniške vodje Teje Rebe je bilo letošnje Mesto žensk namenjeno vsakodnevnim utripom umetnic, njihovemu delu, tudi realnosti sobivanja in možnostim  povezovanja. V izpostavljenih temah, predavanjih, poslikavah in pogovorih je odsevala problematika preživetja z umetnostjo, se tudi usmerjalo na aktualne družbene turbulence, kovali so se kritični pogledi in je seval upor.
Uršula Cetinski, zdajšnja direktorica kulturnega in kongresnega centra Cankarjev dom, je bila nekoč aktivna oblikovalka programa festivala Mesto žensk. (Foto: Cankarjev dom)
Uršula Cetinski, zdajšnja direktorica kulturnega in kongresnega centra Cankarjev dom, je bila nekoč aktivna oblikovalka programa festivala Mesto žensk. (Foto: Cankarjev dom)

Še pred tokratnim začetkom festivala je bila v Cankarjevem domu organizirana okrogla miza o preteklosti in prihodnosti Mesta žensk, na kateri so se spominjale začetkov; sodelovale pa so: Uršula Cetinski, Vera Kozmik, Darja Zaviršek in Mirjam Milharčič Hladnik, ki so bile tudi med prvimi pobudnicami tega ženskega festivala. Ideja o festivalu se je porodila leta 1994, že prihodnje leto pa je Mesto žensk prvič ugledalo odrske luči. Prvi organizator festivala je bil Urad za žensko politiko, leto pozneje pa še ustanovljeno Društvo za promocijo žensk v kulturi, ki je  še danes prireditelj festivala, medtem ko je Cankarjev dom njihov glavni koproducent. Programska izhodišča festivala so bila že od samega začetka jasna: gre za sodobni festival, kjer se predstavljajo ženske umetnice v okvirih sodobne kulture, program se usmerja k družbenim in aktualnim težavam in ne samo ženski problematiki. Kar tudi ne pomeni, da so njihova vrata zaprta za moško populacijo, prav nasprotno, kajti ti vseskozi sodelujejo na festivalu in so tudi dobrodošli obiskovalci njihovih uprizoritev.
Chantal Akerman, No Home Movie ... (foto: still)
Chantal Akerman, No Home Movie ... (foto: still)

Mesto žensk je začelo svoj letošnji pohod po ljubljanskih odrih prvega festivalskega dne v Kinu dvor ob ganljivem posnetku No Home Movie umetnice Chantal Akerman (19502015), ki je posnela zadnje mesece življenja svoje mame; nekdo je dejal, da je tako, kot da bi bil s svojo mamo in so spomini oživeli. Prihodnji dan je bil organiziran pogovor z njeno dolgoletno prijateljico in montažerko Claire Atherton ter v počastitev spomina na umetnico in na njen ustvarjalni opus.
... Vrtovi govorijo ... (foto: Jesse Hunniford)
... Vrtovi govorijo ... (foto: Jesse Hunniford)

Prvi na vrsti je sicer bil popoldanski film o dveh deklicah mlade korejske režiserke Ga-eun Yoon, ki je bil uvrščen v mladinski program, imenovan Mesto punc, namenjen mladim ustvarjalcem z željo razrahljati meje med različnimi področji, kot so: mehanika-tehnika, znanost, humanizem in umetnost. Na Mestu žensk so se posvečali tudi glasbi in druženju, zgodili pa sta se še dve Rezidenci, ko sta se prestavili dve deli v nastajanju in je bila dana možnost soustvarjanja: Marjeta Kamnikar & Soigralke-ci, ter kolektivna poslikava zidu, ki je potekala vse dni v določenih urah dneva pod vodstvom argentinske vizualne umetnice Laure Olalde. Zadnji dan se je z odkritjem zidne poslikave, ki se je vse te dni skupinsko oblikovala pod naslovom: Ženski Mural, Mitohondurijski zid, tudi končal uradni del festivala, sledil je le še zaključni piknik. 
Na ta dan se je odvijala tudi enourna pretresljivo grozljiva, žal povsem realna zgodba naših dni oziroma se je sočasno zavrtelo deset zgodb od 11. do 18. ure v dvorani Stare Elektrarne Elektro Ljubljana / SEEL, ko se je vsako uro izmenjevalo po deset obiskovalcev. Termin obiska je bil vnaprej rezerviran, ob vhodu pa je vsak dobil listek z imenom in še dolgi plašč, preden je vstopil v dvorano, potem pa poiskal 'grob' z enakim imenom, kot je bilo zapisano na izbranem listku, nato legel na zemljo, malce razrahljal prst, da je prišel do zvoka, in prisluhnil zgodbi umrlega, ki je bil pokopan v sirskih vrtovih. V tej eni uri je tekla interaktivna zvočna instalacija Vrtovi govorijo umetnice Tanie El Khoury, ki deluje v Londonu in Bejrutu, ko je s pomočjo prijateljev in družinskih članov umrlih rekonstruirala njihove smrti, pripovedi pa dopolnila z najdenimi zvočnimi posnetki. Deset pretresljivih zgodb ni pustilo nikogar neprizadetega.
... Kaja Lorenci in predstava Morda na videz kdaj kot vsi ljudje ... (foto: Nada Žgank)
... Kaja Lorenci in predstava Morda na videz kdaj kot vsi ljudje ... (foto: Nada Žgank)

Na festivalu je steklo pet premiernih stvaritev, od tega dve že omenjeni filmski produkciji v Kinu dvor, v SMEEL domača koreografska uprizoritev plesalke in koreografinje Kaje Lorenci / Morda na videz kdaj kot vsi ljudje, v LGL pa hibridni performans Maje Smrekar / Rekviem za prihodnost in dokumentarni film Ide Hiršenfelder, Saše Spačal, Ane Čigon z naslovom Tok.
Posebno pozornost in zanimanje je pritegnila Simone Aughterlony s svojo tridelno uprizoritvijo ali trilogijo o njem, imenovanem telo, o tem življenjskem človeškem vozilu, ki je dobilo tudi svoj svetovni dan darovanja lastnih organov, in to 14. oktobra. Njene tri predstave so krožile terminsko zelo blizu tega svetovno zakoličenega in dobesedno bizarnega datuma, ko je bila na vrsti prva Pokaži in povej (6. 10.), Posmrtno življenje (7. 10.) in zadnja Biofikcija (9. 10.).
... Simone Aughterlony ...
... Simone Aughterlony ...

Ni pa samo performerka Simone Aughterlony, sicer rojena, plesno se je izobraževala na Novi Zelandiji, deluje pa v Evropi in tudi že čez ocean, s svojo trilogijo zadela v srčiko naših globalnih dni ali človeške otopelosti. Na sporedu v PTL in na prizorišču Mesta žensk se je predvajala zelo žensko obarvana ter poglobljena uprizoritev Kalipso avtorice Tine Valentan, ki je stekla tik po tem, ko se je 6. 10. na ljubljanski Frančiškanski cerkvi na Prešernovem trgu zavrtel sporni film o prepovedi splava: torej o njej, ki živi in rojeva življenje v svojem lastnem ženskem telesu, in ko pijavk, ki ji hočejo jemati to vrednoto ter spreobračati in z njo gospodariti, še vedno ne manjka, enako danes kot jih ni manjkalo v vseh civilizacijskih časih, še posebej v dobah cerkvene Inkvizicije.   
Ogledala sem si Posmrtno življenje Simone Aughterlony, kjer avtorica humorno, docela filmsko kadrira interakcijo dveh svetov v izvedbi z Nickom Lloydom, ko simboliko realnega bivanja parafrazira s svetom nevidnih in umišljenih duhov. Na odru sledimo možaku, zatopljenem v svojo 'mobi napravico', okrog njega pa se sprehaja, ga tika in se poigrava z njim komična, vendar zanj nevidna pojava smrti v črnem kostumu, ki dobi pozneje še partnerja, zajetega v obličju belega duha. Je performans, ki v sedanjik akterja umešča arhitekturno scensko konstrukcijo, sam duh pa se, tako kot v večnem pripovedovanju, pojavi ob rušenju te zgradbe, ko mora možak poprijeti za delo in ko začne brez besed z  demontažo arhitekturne postavitve. Dovolj nazorno se luščijo tematske globine, ki odsevajo življenje brez energije, ko sledimo človeku in njegovemu ustaljenemu ter neinventivnemu toku sprostitve, od katere se odlepi šele v delovno odmerjenem času, namenjenem za preživetje. Medtem pa duh in smrt oživljata spomine na svojo telesno slo, ko skušata potešiti tako lakoto po hrani kot tudi ono spolno, seveda v zabavo gledalcev in ob podčrtanih tragikomičnih situacijah; ta del uprizoritve je docela živopisno animiran. Žal je demontaža trajala kar nekaj časa, tako da so duhcu in smrti že začeli zmanjkovati življenjski spomini, ko zavlada faza že ponavljajočih se duhovnih akcij.
... Tina Valentan in Kalipso ... (foto: Luka Martin Škof)
... Tina Valentan in Kalipso ... (foto: Luka Martin Škof)

V nasprotju s Simone Aughterlony, ki izpisuje naracijo človeške telesnosti na tej in nje odsev na oni strani vidnega ter življenjskega, je Tina Valentan svoj Kalipso zaplesala in usmerila v žensko življenjsko realnost; dano le ženi kot matici življenja, ki zna celo zabavati in veseliti, tako kot jo poslikava patriarhalni čas, v enakem smislu kot Kalipso oznanja zvok zabave, hkrati pa je to ime boginje Kalipso, mita starogrške nimfe nesmrtnosti. Predstava je bila prvič premierno izvedena 3. septembra na odru Lutkovnega gledališča Maribor v času festivala Platforma & Performa, ljubljansko premiero pa uzrla 14. septembra v Plesnem teatru Ljubljana, kjer so sledile še tri reprize in dodatna uprizoritev v času festivala Mesto žensk. V gledališkem listu se v podnaslovu zastavi vprašanje: Kaj je bilo prej, kokoš ali jajce? Jajce v kokoški, kokoš v jajcu. Na odrskem prizorišču pa gledalec najprej ugleda nešteto malih okroglih svetlobnih žarišč, ko se luč odmakne, pa uzre male bele žogice, lahko tudi jajčeca v elegantno črnino odete zmajevke, sodeč po kostumu nevpadljive pravljične simbolike tega veličastnega pra-simbola življenja. Vse okrog nje ležijo mala in velika jajčeca, ki jih zna tudi odrivati s svojo medenico, največje celo razbije, notri pa mala didaktična oblika zmaja, ki prosi za vrnitev v toplo notranjost. Tega se žal več ne da storiti, izhodišče iz zagate pa poišče velikanka in gospodarica malih jajčec v odkritju veselega Kalipsa. Nastopi trenutek izhoda ter preoblačenja izven odra v žarečo barvito preobleko, na glavi pa klobuk, prepoln sadja, za povrh pa še zmajevo jajce na njem, ki ob tresljajih kalipso plesalke Tine odzvanja in pospešuje ritme, je na novo pridobljeno tolkalo na vrhu njene glave in v njenih rokah. Kalipso je nenavadna, ampak predvsem žensko obarvana umetniška vsebina dveh pogledov z dveh različnih zornih kotov, eden je specifično ženski in intimen, ko mati kokoška vedno čuva svoja jajčeca, vendar lahko tudi kakšno izgubi, drugi pa družbeno zapakiran v zabavne okvire civilizacijskih dni.
... Kalipso ... (foto: Nada Žgank)
... Kalipso ... (foto: Nada Žgank)

Tina Valentan je prepričljiva v svoji gibalni zasnovi, ko razpreda svoje misli ob didaktičnem poigravanju z jajčeci ali ko zlati jajci postavi celo na svoje oči, tudi na svoja jajčnika; ko v prvi viziji odslikava pogled nimfe nesmrtnosti, v drugi pa dar narave. Vsekakor zanimivo zaokrožena tematika, ki jo koreografinja in plesalka poslika ter izpostavi kot domiselna animatorka na odrski sceni.
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Kako biti skupaj? Odgovore najdete na letošnjem festivalu Mladi levi
Mednarodni festival bo trajal od 24. avgusta do 1. septembra
Nina Noč. Poletje je bilo resnično delovno in časa za dolg počitek ni bilo!
Po uradnem zaključku sezone sem se najprej odpravila na čudovit oddih v Punat na otok Krk ...
Preberi članek
Preberi članek
360°
Preberi članek
Avgust 2018
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Prijateljice. Ob njih zacvetimo, ne zgolj živimo. Obdarite jih z Oriflamovo dišavo Friends World
V najnovejšem Oriflamovem katalogu vas čakajo številni izdelki po znižanih cenah in tudi nekaj novosti
Zelena pasta za poletne dni
Poletne zelene testenine! Ko zmanjka idej za kosilo ali večerjo
Preberi članek
Preberi članek